torek, 27. december 2011

Razočaranje pravne države

Družbena občutljivost je ponovno doživela hud poraz v nasprotju z razpihano nestrpnostjo, ki se vali po vseh luknjah doline Šentflorjanske. Ustavno sodišče je presodilo, da ima nestrpna večino več pravic kot občutljiva manjšina. Tukaj ne gre samo za to, da homoseksualni pari lahko posvojijo otroke, gre za odrekanje osnovnih človekovih pravic in ignoranco do sodobne družbe, ki obstaja že dlje kot se nov družinski zakon sploh napoveduje. Zaščita, ki bi jo država morala nuditi tistim, ki jo potrebujejo, je še enkrat kruto zaropotala po tleh.

Odločitev ustavnega sodišča, da se dovoli referendum o človekovih pravicah (kot se je izvajal že enkrat), je napačna in škodljiva. S to odločitvijo so nestrpnežem povedali, da so v svojem razpihovanju sovraštva popolnoma svobodni in jim pritrdilo v poniževanju tistih, ki novo ureditev potrebujejo in jim tudi pripada za ustvarjanje poštenega življenja. Ustavno sodišče je tako dovolilo, da se odvzamejo pravice manjšini, čeprav s tem ne bi bile pravice večine nikakor omajane. Dovolio je, da neka skupina na ves glas širi misli o manjvrednosti nekaterih državljanov in povzdiguje preživele srednjeveške kvazivrednote.

Ob takšni disfunkcionalni tenkočutnosti države, lahko samo upam, da se je v glavah večine državljanov že izoblikovala zavest o sodobni družbi, pravičnosti, enakopravnosti in človečnosti. Nekdo konec koncev mora pokazati vrata nestrpnosti.

nedelja, 25. december 2011

Božičkanje

Zbujanje ob najlepšem sms-u ever, kosilo pri kitajcu, večerja z razširjeno družino in igranje enke s sestričnami in bratranci. Wrong food overdose in zatečen fris ob zbujanju (bujenje pa zaradi bolečine v trebuhu kot posledice sporočila mehurja, da me ekstremno fejst lulat). Kar je še vedno boljše kot pobiranje in pometanje okraskov (kot že parkrat za božič), ker je okno prevrglo smrečko.

Fotra sem nagnala na izlet že sinoči (menda z novo lubico, ker kroti je passe) in sem se tako lahko razkomotila v trisobnem stanovanju in uživala v tišini. Jutro s čajem in službenim čtivom ter sortiranje daril na rojstnodnevna in božična. In od kdaj praznujemo božič, če je dedek mraz bolj zakon ... v tem tednu bo itsk manj gneče v trgovinah, darile pa bodo končno znižane na normalno ceno.

Najbolj pa cenim tale mir in dejstvo, da mi ni treba tudi letos praznovati v bolnici. Vsaj danes ne.

torek, 20. december 2011

Večerni razpizditis

Ko prideš domov v vegetativnem stanju in ti prekleta đezva iz omare pade na glavo, ker se en leni qrc ni mogel bolj stegnit med čohanjem po riti, da bi normalno pospravil stvari.

Na mizi še vedno sameva v tihožitju kozarec, ki ga nisem imela časa pospraviti in na odcejevalniku me čaka pomita posoda od predvčerajšnjem. Niti ni vsa moja, ker doma si imam itak čas samo še točit vodo v flaške in iz vedno enake pososdice jesti zajtrk.

In potem dva dni lepo prosiš, če lahko gre nekdo kupit toaletni papir, ker v vegetativnih stanjih ob urah, ko hodiš domov, ni nič več odprto. In ker nikogar očitno ne moti, da ni ene tako osnovne potrebščine.

Za nameček si še kdo drzne prositi, da napišem listek, kaj vse je treba kupiti, ker je prelen, da bi pogledal v omare in se obnašal svojim letom primerno.

Važno, da je moja orhideja zacvetela :)

ponedeljek, 19. december 2011

Neobstoječe agregatno stanje

Pride tak čas, da od nikoder prileti levi kroše ali trije in ti zafurajo celo pozitivo. Še črpam iz neznanih globin. Vsekakor pa je agregatno stanje nezavidljivo, in čisto slučajno sem se spomnila, da mi je nekoč nekdo obljubljal, da bo prenesel vsa moja agregatna stanja ... pa jih itak ni. No, tisti ta bolj pomemben tega nikoli ni obljubil in ima zato prednost, ker so moja pričakovanja izjemno nizka. V bistvu nimam več nobenih pričakovanj.

V naslednjih tednih/mesecih se bom posvečala čisto osnovnim stvarem in bom za nekaj časa izginila iz socialnega življenja. So kaplje čez rob in tudi jaz nimam toliko jajc.

Se sestavljam in čakam še en udarec.

nedelja, 11. december 2011

Demoniziranje

Že nekaj let se bojim, da predsednik določene stranke izkazuje vedno bolj radikalna in diktatorska nagnjenja. Še posebej očitno to postaja v zadnjem času. Po mojem mnenju se je pokazala tudi kritična težnja po obstruiranju vsemu, kar ne zraste direkt na njegovem zeljniku, tudi če je ideja dobra, in strahu vredna želja po vladanju.

V zadnjem času se je izkazala tudi zelo nevarna demonizacija vsega tujega. In jaz nočem živeti v državi demonov, niti ne mislim prenašati otročjega obnašanja v parlamentu, kjer naj bi se sprejemale ključne odločitve za dobrobit državljanov.

Vse kar so zadnje predčasne volitve prinesle, bom še naprej spremljala z lupo. Skrajni čas je, da se vseh 90 sedečih začne pošteno bati odziva državljanov. Jaz namreč ne dovolim poniževanja, odvzemanja pravic, nekulturnega dialoga in destruktivnih odločitev. Nobene vlade, nobene koalicije in nobene opozicije.

Krizo vrednot, s katero se tako veselo opleta zadnje čase, so sproducirali ravno tisti, ki bi naše skupne vrednote morali zagovarjati in varovati. In ravno ti isti bi se morali resno zamisliti nad svojimi vrednotami. Preprosto ne smemo več tolerirati sranja po peskovnikih in izkazovanja namišljene moči.

petek, 09. december 2011

Ugotovitve

- Some things are just not meant to be.
- Moj fiktivni sospalec ima več jajc kot jaz, krajši delovnik, višjo plačo in izjemne kuharske sposobnosti, ker me vsak večer pričaka z zdravo večerjo. Da niti ne govorim o ostalih njegovih popolnih karakteristikah.
- Nujno rabim uvod nazaj v žuranje. O alkoholiziranju bom krepko premislila, ker me ena včerajšnja cuba libre preganja že cel dan.
- Tudi s fotoaparati se ne razumem najboljše, čeprav se kdaj kdo potrudi, da iz moje nefotogeničnosti dobi dobro fotko.
- Ne vem, čemu pripisati, ampak končno se mi je uspelo zrediti za skoraj dve kili - to bo treba proslaviti z več hrane.


nedelja, 04. december 2011

Zvok sonca

Sem si včeraj pela to pesem, pa mi sicer ni preveč všeč. Nasploh sem čisto zadovoljna zadnje čase in se že težko spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo tako zelo poskakujoča. Vsak dan se zbudim s pesmijo v glavi in bi si jo na troli najraje kar na glas pela ... ampak tolk odprta pa spet nisem, da bi mirno prenesla, da me cel avtobus čudno gleda. No ja, mogoče pa bi pričarala vzdušje "gremo na izlet" ob 7h zjutraj, kdo ve :)

Po zares dolgem času sem si vzela tudi sobotni večer z mojimi lubimi babami v Mariboru in se še dodatno napolnila z energijo. V upokojenskem stanju utrujenosti ob polnoči (in z okrnjeno sposobnostjo za vožnjo ob tako poznih urah) sva se z mojo lubo odločili za pižama-party, gospa mama, ki me je do zdaj že posvojila, pa je presenečeno vprašala, če greva že spat. Sva ji razložili, da imava vodko v omari, v odeje pa sva zaviti zato, ker imava v resnici oblečene minice in čakava, da gre spat.

Zjutraj me je med vožnjo domov čakalo sonce, ki se je prav trudilo premagati meglo in v Božjem Presredku mi je že z vso močjo sijalo v oči. Hitro sem ga izkoristila za fotosintezo ob beli kavi, da si zares vzamem dovolj energije za skrb, ki jo grem izvajati čez 5 minut. Malo so me pretekle izkušnje naučile, da s polno žlico zaužijem tistih par dni, ko je res vse ok, ker še prehitro pridejo hudi dnevi. Ampak po tej dozi veselja, mi Chuck Norris ne seže niti do gležnjev. Lahko je samo moja osebna asistentka za planiranje zasebnega lajfa.

sobota, 26. november 2011

Meglena teorija

Načeloma se zadnje dni res dobro počutim, moram pa priznati, da je tudi meni začela  ta megla in oblačnost že krepko najedati. Sicer pa od sonca tudi nič ne bi imela, ker sem cele dneve v službi in tudi če grem ob štirih domov, je tema čez dve minuti.

Nekje po glavi se mi sicer mota en drug scenarij. Prepričana sem, da je še vreme naveličano slovenske politike in da se je sonce skrilo pred JJ. Ker namreč vsi ti politiki in kvazi politiki in vsi mi z debatami predvsem mešamo meglo, zato pa ostaja v Ljubljani.

Moram pa priznati, da se očitno nivo komunikacije politikov malo spreminja. Včeraj, ko sem med pripravami za drug dan in urejanjem malenkosti z enim ušesom poslušala soočenja, sem se v nekem trenutku prav pošteno nasmejala. Pa ne voditeljici, ona me je k večjemu spravljala v obup, pa tudi ne zato, ker bi kdo izjavil kakšno orto bedarijo, ampak zato, ker je očitno tudi politikom že brezveze odgovarjati na trivialna vprašanja, ki hudo spominjajo na tista iz lepotnih tekmovanj. In jaz cenim sarkazem.

Obeta se nam še ciljna ravnina političnega masakra in upam, da slišimo še kaj relevantnega. Vsekakor pa ni pričakovati, da se bo megla pred nedeljskim glasovanjem dvignila.

nedelja, 20. november 2011

Nedeljski jutranji šok

Ko vidiš, da se punce pri 25. poročajo in pričakujejo že 2. otroka.

Nikoli nisem videla smisla v tem, da se takoj po faksu poročiš in začneš svojo reprodukcijsko pot, razen če faks res delaš tam do 30. leta :) Imam pač v glavi začrtane določene meje - ne seliš se k tipu, dokler nisi sposobna poskrbeti sama zase, ne poročaš se, če nimaš zagotovljene službe, in ne rojevaš, če nimaš rednega prihodka (fajn je če sta dva, ampak vsaj en je zaželen), če se le da. To seveda čisto iz praktičnih razlogov, ker nikoli v življenju nočem biti odvisna od nikogar. Sicer nekatere moje kolegice živijo s tipi v takšnih in drugačnih okoliščinah in jih za to res ne obsojam, hočem reči samo, da so za mene to resni koraki in resna odločitev, za katere se še ne bi odločila. (Sploh pa še nisem spoznala tistega, s katerim bi razmišljala o takih zadevah.) Poleg tega bi si še najbolj želela rešitve, da se preseliva nekam skupaj, ne pa da jaz grem k njemu ali on k meni. Pustimo ob strani prednosti tega, da ima on svoje stanovanje (ker meni ga pač ne bo nihče kupil v bližnji prihodnosti).

V opozorilo sem včeraj v trgovini videla en prav neposrečen upokojenski parček. Ta star je ves čas nekaj godrnjal in pametoval, gospa pa je tiho in ponižno potiskala voziček. Že tako sem se komaj zadržala, da ta starga nisem nahrulila, potem pa sem pomislila, da kaj takega ne bi mogla prenašati. Tudi tisti poskus sikanja se je pri nekem fantu zelo klavrno končal.

Kljub vsemu šoku, ki mi ga take odločitve meni dragih babnic povzročijo, sem še vedno čisto srečna, če so one srečne. Iskreno in vedno ... razen, če se preveč vtaknejo v moj način življenja. Ampak prosim lepo, kam se vsem tako mudi?




petek, 18. november 2011

Iz morbidnega zraste marsikaj

Nič ne pride ven. Kot en mali črviček se skriva v meni in trmasto tiči v kotu možganov in požira vse, kar je vredno vsaj počenega groša.

Nastaja pa zjutraj med sprehodom čez mesto marsikaj, nekje proti večeru se že tako izmučim, da natipkam samo še "vedno slabša kakovost ljudi", ki sicer niti ni tako narobe, ne gre pa v kontekst. Vsako dan, ko nase vlačim plašč malo zacmiham za soncem in vročino ... no ja, razen tiste dni, ko dejansko imam vročino. Ta je spet prišla naokrog ta teden in me dodobra zalepila v posteljo, da se mi je srce paralo, ko sem v dveh dneh pokosila približno pet travnikov zelišč, da sem se vsaj delno spravila k sebi. Seveda se je to zgodilo ravno v tem tednu, za katerega sem si privoščila tisti bogi dve Liffe karti. Prvi film, ki sem si ga še zmogla ogledati, je bil super čudovito ravno prav grozljiv, drugo karto pa sem podarila. Sicer pa sem si prvega bolj želela ogledati. Vsaj nekaj.

Ampak pravega Šuši tedna ni brez ene tumarije, zato sem se potrudila in kolegicinemu fantu (ki ga še nisem uradno spoznala) v telefon uspela začivkat "kje si bejbi?!" Ok, obstajajo olajševalne okoliščine, sam je bilo vseeno smešno.

nedelja, 13. november 2011

Ptičji keksi

Tako jim pravim zaradi sestavin, so pa peklensko dobri in dišeči, še preden jih vržeš v pečico. Poleg tega jih lahko narediš tudi brez valjarja in modelčkov, kar je super za v mojo kuhinjo, ker pri prejšnjih zdravih keksih sem umazala dva kozarca - enega za valjanje, drugega pa za modelček. Recept sem sicer staknila tukajle.

Recept (za 35 keksov)

- 200 g ovsenih kosmičev
- 100 g orehov (jaz sem pretepla mandlje)
- 100 g suhih marelic (jaz sem zmešala marelice in tiste fajn sočne slive)
- pecilni prašek
- 50 g polnozrnate moke
- en paket vanili sladkorja (v originalu pa 20 g umetnega sladila in žličko vanilijeve arome)
- cimet/muškatni orešček/klinčki/kardamon (jaz sem se odločila za mešanico prvih dveh)
- ščepec soli

- 2 jajci
- 1 dl vode

Suho sadje narežemo na majhne koščke, oreščke zmeljemo in vse suhe sestavine zmešamo. Kot omenjeno, če nimaš mlinčka se znajdeš in po mandeljnih, zaščitenih z vrečko, tolčeš s kuhinjskim kladivom in userješ sveže dezinficirano kuhinjo. Dodamo še jajca in vodo, ki jo po potrebi še prilivamo, da dobimo kompaktno zmes.

Z mokrimi rokami oblikujemo majhne kroglice (za eno rumovo recimo) in jih polagamo na pekipapir. Preden jih damo v pečico, jih malo potučkamo z mokrimi vilicami ali žlico in potem na 180 stopinjah pečemo približno 15 minut.

Vse skupaj vzame skoraj nič časa in stanovanje fino diši.Če pa priznam, sem pozabila ogreti pečico in sredi dela ugotovila, da imam premalo kosmičev. Ni frke, pač daš malo več moke in čaraš.

Ugotovitve

- V brezposelnosti se človek hitro navadi poznega vstajanja in veliko časa ... no ja, pa tudi zgodnjega vstajanja in premalo časa za življenje se hitro navadiš.
- Čas je, da menjam sospalca (čas za to je že dolgo, ampak to je spet druga stvar).
- Težko spoznaš novega sospalca, če ne hodiš prav dosti ven.Ker namreč če ne piješ, po določenem času postaneš utrujen IN dojemaš vse debilizme, ki jih ljudje sproducirajo IN kmalu neha bit zabavno gledat pijane ljudi okrog sebe. IN še to: sem kot ena klinčeva pepelka, ki jo točno ob polnoči začne bolet želodec (the pain makes me ugly).
- Ko v soboto zvečer greš na zdravo pecivo h kolegici in si pred polnočjo doma, veš da si star (in da tam ne boš spoznala nobenega sospalca).
- Okrog mene so sami lenuhi. Noben noče it z menoj na Rožnik (ali nekam pač na sprehod). Pa sej z mojo nogo jaz čist počasi gor krevsam in potem se dva dni mažem s čudežnimi kremami. Jaz se moram spravit nazaj v kondicijo in za začetek bo najbolj obljuden hribček v bližini čist dovolj. Ko me po tem neha noga bolet, pa me lahko kdo vsak lep dan povabi na Šmarno goro.
- Vsi hinavci bi se morali cvret v peklu. Ampak čisto po zenovsko jaz verjamem, da tistemu, ki škodi nekomu drugemu, slej ali prej karma vrne milo za žajfo. Tisti dan, ko se bo to zgodilo, se bom naslajala, priznam.

petek, 28. oktober 2011

Hranilne žuželke

Že tako se ob alergiji in prepovedi vse možne hrane raje izogibam restavrracij in si še najraje skuham doma. Če pa že grem ven jest, izberem malo bolj fino restavracijo ali tako, ki slovi po dobri postrežbi. Zakaj? Ker tamo so navajeni svašta zmrdovanja in noben ne dela nekaj na pamet in po svoje.

Eden od razlogov, da dolgo nisem zunaj jedla, je bil tudi ta, da sem večkrat zaporedoma v hrani našla stvari, ki tja ne spadajo. Začelo se je z lasmi, nadaljevalo pa s steklom in črvi. Ko sem po dolgem času bila prisiljena jesti zunaj, pa sem (ne po lastni krivdi in niti slučajno po lastni izbiri) nabasala na restavracijo z nevzgojenim osebjem, kjer alergij niti malo ne jemljejo resno.

Danes sem na poti domov pristala v restavraciji, ki jo je kar nekaj ljudi pohvalilo, in sicer ljudje, katerih mnenja so relevantna, in ki je zadnje čase kar polna. Pa še na to restavracijo sem pristala zgolj zato, ker od jutra nisem jedla in mi je v želodcu že pošteno krulilo.

Kot pričakovano so moje naročilo vzeli skrajno resno in mi ustregli, s sojedcem pa sva bila nad hrano navdušena, vse dokler nisem med brskanjem zagledala male pečene gosenice.


Odločila sem se, da imena gostilne ne izpostavim, ker moram poudariti, da so se res potrudili s pripravo hrane, prijaznostjo, kot tudi reakcijo na malega hranilnega obiskovalca. Priznam pa, da sva se sojedcem kar krepko nasmejala, ko sem mu povedala, da se mi take zadeve s hrano kar pogosto dogajajo. Natakarica se je res izredno lepo in vljudno opravičila in ponudila vse kar se v takih situacijah mora. Upam samo, da bodo v prihodnje pri pripravi tovrstne hrane malo bolj pozorni!

sobota, 22. oktober 2011

Malo pocukrano

Tako, pride kak dan, ko se zaveš, da si že kr nekaj časa v Ljubljani in da khm khm naj se več ne bi obnašal skrajno otročje. Pa zamahneš z roko in se dalje režiš kot pečen maček. Luštne stvari so fajn in te napolnijo z energijo.

Tako je bilo čisto luštno zadnjič, ko sem končno dobila plačo in šla iskati darilo za mamo, čeprav to sicer predstavlja najbolj stresno situacijo, ker imava popolnoma drugačen okus, najina komunikacija pa je tudi neverjetno slaba. Seveda sem se vmes spomnila, da sama rabim valjar, modelčke za piškote, en lušten mali glinen pekač za pirin kolač z olivami in mogoče modelčke za mafine. Držala sem se bistva in prebrskala vso mogočo ponudbo v Piki na i ter trgovino zapustila z darilcem v roki.

Spomnila sem se, da bom to zimo najbrž preživela sama v postelji, ker ne verjamem čisto tistim čudovito pocukranim večerom in jutrom tega tedna, čeprav bi si z veseljem metala pesek v oči. Četudi mačjega. No, tako sem se odločila, da svoje špile za začetek zapakiram v debele bombažne žabe, svoje telo pa ovijem v razne dišave, ki me pomirijo. Sredi nakupovanja raznih drugih potrebščin v drogeriji, sem se spomnila še, da si dolgujem darilo za diplomo! Padla je namreč odločitev, da si po tem matranju diplome zagotovo zaslužim majhno darilce in sama sebi podarim tisto, kar si že nekaj časa želim. In tako je pristalo zraven v nakupovalni košari še tole:


Priznam, žrtvovala sem denarnico, zdaj pa dalje pišem svoj nakupovalni seznam, ki bo obsegal tudi renovacijo preveč črne garderobe. In še malo je treba stisniti zobe in pesti, da se tisto pričakovanje na obzorju uresniči.

četrtek, 20. oktober 2011

Zamrznjena hruškina čežana

Ne morem delati krivice sorbetu, glede na to, da ne konzumiram alkohola niti v skuhani obliki,čeprav sem nekako na to vižo delala tale sladoled. In bi čisto brez problema kak hruškin liker malo polila po zvarku.

Tako se je zgodilo, da sta cimra težila, naj nekako "fkomponiram" 5 razpadajočih domačih hrušk v neko hrano, in sem se odločila za pristop "posladkajmo se vsi". Pogooglala sem hruškove sorbete in mi noben ni povsem odgovarjal, zato sem se zadeve lotila iz vidika miksanja receptov in dietnega prilagajanja. 5 hrušk sem seveda olupila, razkoščičila in narezala ter dala kuhat v sladkano vodo. Natančneje sem se odločila, da v vodo dam eno zvrhano žličko sladkorja za vsako hruško.Če se prav spomnim je bilo nekje 3 dl vode, skratka ravno toliko, da so hruške malo plavale, malo pa kazale trebuščke.

Ko je zavrelo sem počakala, da se hruške na nizkem ognju skuhajo do čist mehkega (vmes sem parkrat šla premešat) in se malo ohladijo. Potem sem se odtrgala od knjige in jih napadla s paličnim mešalnikom. Okus je bil podoben kot pri fruktalovem hruškovem soku, ker pa nisem imela ingverja, sem se odločila, da bo zraven hrušk padlo še malo cimeta. Zadevo sem prelila v posodico in pustila dva dni v hladilniku.

Ob babjem napadu na ta t.i. sorbet sem strokovno ocenila, da bi lahko pred miksanjem odvečno vodo vseeno odlila, ali pa da ne bi tako gladko zmiksala, ampak samo pretlačila z vilicami. Je pa res, da bi v tem primeru potrebovala konkretno večjo količino hrušk. No, če pa ne skritiziram do konca te sladice, lahko rečem, da je bilo sladokusno občinstvo zelo zadovoljno z rezultatom in danes sem si zadala nalogo, da zamrznem jabolčno čežano ... mogoče bom dodala še tisti beljakov sneg iz enega drugega recepta.

ponedeljek, 17. oktober 2011

Zgodba

No, tako kupujem darila, da še sebi kaj kupim. In res ne vem, zakaj imajo ravno zdaj vsi rojstni dan, ko jaz intenzivno in nujno razmišljam o novem plašču in novih škornjih. In termoflisu.

Skratka, tako sem zavila v knjigarno (ki sem se je zadnja dva meseca nalašč izogibala) in kolegici kupila življenjske modrosti, sebi pa tisto knjigo, ki jo že leto ali dve gledam in ona gleda mene, pa sem se ji upirala, ker sem jo hotela v francoščini, ki je očitno pri nas ni (ali pa se mi je vedno skrila). No, na koncu sem podlegla in kupila v slovenščini, zraven pa "za nagrado" dobila še eno, ki sem jo izbrala iz kupa tistih, ki mojega očesa niso prav posebej pritegnile. Sem pa ljubljenko od vsega težkega pričakovanja tako hlastno pograbila za platnice, da sem vse besede do danes že pohrustala, pa še kakšno bi. Sicer pa je dolge tri dni trajalo samo zato, ker sem se včeraj ves dan potepala naokrog.

Do tako vase posrkajočih knjig imam blazno posesivno-varovalen občutek, zato niti nimam namena kvariti pookusa z napihovanjem občutkov. Čisto preprosto uživala sem in na seznam želja že dodajam nove. Druge pa se lotim jutri, ker ne maram mešati zgodb.

petek, 14. oktober 2011

Špinačne palačinke

Spet eno dobro dietno odkritje, ki sem ga prvič kuhala. Že cel teden namreč poslušam jamranja, kako zame nič ni mogoče skuhati, in pizdakam, ker mi vedno nekdo nekam podtakne čebulo, česen, krompir, belo moko ali laktozo. Nihče pa potem ni odgovoren, da jaz ležim z bolečim trebuhom in ne morem stopiti na levo nogo. V dokaz vsem tem tečnobam, ki ne dojamejo pomena pravilne prehrane in za distrakcijo od lušt po enem dobrem golažu s kruhovimi cmoki, sem včeraj ustvarila tole preprosto zadevo (ki sicer vzame dobro uro življenja).

Recept gre pa takole (za 3 osebe):
 - polovica pora
 - polovica večje bučke
 - pol vrečke špinače
 - 2 konzervi tune
 - 1 mala konzerva koruze
 - palačinke (priporočam pirine, meni je zmanjkalo moke)
 - kozji sir
 - kokosova mast (pol kocke)
 - sol, poper in ostale začimbe

Najprej spečemo palačinke brez sladkorja ali soli. Pečemo jih v ponvi, namaščeni s kokosovo mastjo. Medtem ko se hladijo, v posodi s preostankom kocke kokosove masti čisto malo popečemo por in bučke in dodamo špinačo. Danes sem zamudila gospo, ki prodaja svežo špinačo, zato sem se poslužila zamrznjene. Dodamo malo vode, da se ne zažge, solimo, dodamo začimbe po želji in gremo na cigaret.

Ko se špinača stopi, dodamo še pločevinko koruze, ki smo jo sprali pod toplo vodo in premešamo. Odstranimo z ognja in dodamo tuno ter fino premešamo. Paziti moramo, da masa ni preveč vodena.

Pečico prižgemo na 200 stopinj, da se segreje, medtem pa napolnimo palačinke z zmesjo. V vsako palačinko narežemo še nekaj koščkov kozjega sira, zavijemo, zavarujemo z zobotrebcem in pladenj počimo v pečico.




Pečemo ravno toliko, da se sir stopi ali da pripravimo solato. Zraven palačink kot priloga fino paše leča.

četrtek, 13. oktober 2011

Zen

To je tisto, ko vsaj tri dni predolgo obtičiš nekje, kjer si zares ne bi želel obtičati, in končno prideš tja, kjer si želiš biti.

četrtek, 06. oktober 2011

Išče se ...

Telo mi trenutno sporoča, naj si vzamem čas zase, ampak mi to nekako ne gre. Težko sem pri miru in tečni so glavoboli, ki sledijo vsakemu nasmehu. Sicer pa mi "višje sile" ne dajo miru niti takrat, ko ga hočem, ker se vedno kaj zgodi, ko že mislim, da bo mir.

Ampak se kak dan tudi ne dam in z razbijujočo glavo in nosom v nekem drugem agregatnem stanju pobegnem na fino kosilo z gospodom fotrom. Sonček, dobra hrana in prijazna postrežba, ki tudi za moj kompliciran želodec brez problema priredi ponudbo, so ustvarili odlične pogoje za sproščeno urico in pomembne pogovore med fotrom in fotrovo hčerkico. Jes, še kak takšen dan ... minus čudna agregatna stanja.

Sicer pa se bo po tem zdravilnem vikendu, ki ga grem po dolgem času preživljat na rodno grudo, iskala sanjska služba, ob kateri bom lahko z nasmeškom na obrazu izkoristila ves svoj potencial. Razen tisti dan, ko grem odtranjevat melanocitni nevus.

Iskal se bo tudi žur, vsi ljubljeni za sproščujoče kavice, sprehode in uživanaj ob filmih ... in predlogi za dobro hrano, ki jo lahko spremenim v zdravo dietno.

V tem trenutko pa se najbolj išče še kakšna vraža, ki bi pregnala viruse in ni prav posebej povezana s farmacevtsko industrijo. Navali narode! (imam česnove kapljice za ušesa in sinuse, delam fiziološko tekočino za nos in se mazilim s tea tree in kapljicami 31)

sreda, 28. september 2011

Dan za slabe odločitve

Pride obdobje, ko ti je od vsega skupaj slabo, čeprav na nič ne moreš pokazati s prstom. No, lahko, ampak se slepiš s pozitivnim razmišljanjem. In da bi si dan malo popestril, se odločiš za korak, ki se ti v tistem nerazsodnem trenutku zdi blazno pameten, da potem le ugotoviš, da je s tem šel še zadnji košček energije.

V tako pokronanem stanju utrujeno sedeš na balkon in si zaželiš, da bi lahko spil kozarec viskija, za mirno noč. Da vse le ni tako hudo, pa mi pove ena prava odločitev. Mogoče pa moja glava deluje tako, da mora žarnica (med tuširanjem) crknit, namesto da bi se prižgala. Svet sploh ne šteka romantike za enega.

Greje me

Še vedno veselo vzklikam, da sem konec septembra v kratkih rokavih in grbančim nos v smeri proti soncu. In naj še pogreje moje kosti, preden me spet povoha tisti zimski mraz. Kljub temu sem si uspela kupiti novi zimski klobuk in nekaj odolgorokavljenih majic, predvsem zato, ker sem morala spakirati raznoraznih cunj za cel teden in sem v ta namen izpraznila še cimrino omaro. Pozabljam, da po poletju maširanje v krilih za mene ni več najudobneje, čeprav me je vlačenje kavbojk na rit skoraj ugonobilo in sem skrivaj izkoristila en dan za športne zračne in široke hlače. Ob nakupovanju pa sem se čisto slučajno videla v ogledalo, oblečena v oprijeta oblačila, in se malo stresla od groze. No, projekt rejenje bo očitno bolj uspešen v kakšnem drugem obdobju, zaenkrat me kap zadane že če kdo pogleda za menoj in ob tem ne pomisli, da bi me pa le malo nahranil.

Navdušuje me tudi dejstvo, da se niti ob polni luni ne sekiram, stresiram in živciram. Vi kar izvolite, jaz sem v obdobju zena. Me ne zanima. Najgroznejša stvar, ki se mi je zgodila, je ta, da jutri odpade joga. Vse ostalo je mimogrede ali kr neki. Skrivam šušimama sindrom in se obnašam kot zasanjan otrok, ki je prepričan, da se v največjem mrazu da loviti metulje.

Ker pa otroci načeloma niso kadilci, imam že nekaj časa v glavi, da je mogoče dovolj te razvade. Če sem se odpovedala kavi, filanim paprikam in čokoladi, moram iz dna duše potegnit še trmo za to. Naslednji korak je odločanje, kdaj po tisti "danes". Zaobljube so za pussyje.

sobota, 10. september 2011

Male in velike zmage

Tako se v mojem življenju dogaja, da takrat, ko se najbolj trudim in sekiram, se nič nikamor ne premakne. Potem zlobiram, se sproščeno naslonim nazaj in opazujem, kako stvari pridrvijo v moje življenje, ali samo pomaham tistim mamiljivim, a trenutno nedosegljivim, v slovo. Od dne, ko sem se odločila nagnati sospalca oziroma od dne, ko je prostovoljno odšel, se k meni vračajo pozitivni preobrati.

Začela sem z odganjanjem bakterij, ki so se naselile v moje telo. Brez zdravil, samo s skrbno izbrano hrano. Odšle so takoj, žal pa so na moji koži pustile srbeč spominek, ki tudi čaka na izginotje. Izbiram kirurga za manjši poseg, vmes sem uspela diplomirati in čakam na sanjsko službo, da me poišče. Prva prijateljica se je poročila, druge se selijo k tipom ali se z njimi razhajajo, tretje pa pakirajo kovčke za življenje v tujini. Moja najljubša pa mi še vedno nudi topel domek za veselje in ramo za žalost, kar je neprecenljiv privilegij. No, tudi moja kuhinja občasno postane zatočišče za skrivnosti.

Ob tej poznoavgustovski in začetnoseptembrski sinusni krivulji, se pojavijo še eterične stvari, ki ves realizem postavijo na laž. Če samo pomislim, kako prepričana sem bila o uradni medicini še pred nekaj leti in kako nejevrna sem zdaj! Ker kljub vsem statističnim podatkom in dokazom ne deluje v popolnosti. Potem pa nekega dne zagledam mamo brez palic, skoraj poskakujočo, še isti večer pa ležim na postelji s tankimi iglami, štrlečimi iz noge in hrbta. Heh, kljub dokazom pred očmi, še vedno ne verjamem v neke sfere zdravilstva, po drugi stvari pa mi je pred kratkim zelo moder mož, po poklicu primarij doktor medicine, sam predstavil svoje ugotovitve o delovanju nemedicinskih postopkov. Deluje pač tisto, v kar verjameš ... razen če ti črvi lezejo iz rane, pri tem pač ni nekih dvomov.

Uf, in da ne pozabim! Tisti, ki naj bi bili najpomembnejši v mojem življenju, so me spet razočarali ali nalašč prizadeli. K sreči tudi v tem krogu obstajajo ljudje, ki so cvetke in drugim dvigujejo povprečje. Vseeno, še vedno boli.

torek, 30. avgust 2011

Nerodnosti

- vedno, ko si na sveže nalakiram nohte, me stisne lulat. In vemo, kaj vlačenje hlač naredi z lakom.
- kombiniranje alternativne medicine in uradne medicine je zelo zanimiv proces. Pridem z alternativne medicine in pokličem zdravnico, da ji povem, kaj mi je in kateri recept rabim. Več zdravnikov bi moralo biti tolk prisebnih, da bi bili sposobni to štekat. Ker sami ipak ne znajo dokazat 3/4 stvari.
- vklopila sem turbo učenje, ampak pri enem poglavju me pa še vedno glava boli. In po preveč letih sem ugotovila, da se svojih zapiskov za to snov še prav dobro spomnim, v fasciklu pa jih ni. Nekdo mi jih očitno ni vrnil ...
- po drugi strani imam že čisto oprane možgane: tolk sem lena zvečer, da se mi še pizdakat ne da.
- še dobro, da imam obdobje samostojnega spanca. Po teh bizarnih sanjah, bi sospalca doletela a) jutranja klofuta, b) napačno ime.
- nerodno je tudi to, da po novem prakticiram še strožjo dieto, pri čemer mi že tako piškav izbor klati še tista hrana, na katero se moje telo izrazito negativno odziva. Iz jem (skoraj) vse sem torej prišla do jem (skoraj) nič. Nerodneje je pa to, da zadnje dni vsi pred menoj mlatijo lepinje s pleskavico, bureke, hamburgerje in podobno svinjarijo, za katero bi zdaj dala fotrovo izgubljeno ledvico. Platonski odnos prakticiram tudi s čokolado: ona me gleda, jaz njo gledam nazaj. Pri moji trmi ima več šans, da ona mene poje!
- eksistencialno vprašanje: kako je lahko človek z dvema levima rokama desničar?

torek, 23. avgust 2011

Objektivnost

Z nekim cmokom sem se celično razlepila na dva dela. Na tistega, ki ga skrbi, kako in kaj in kaj vse, in tistega, ki mu preprosto dol visi. Pri celičnem cepljenju nisem upoštevala polovičke, zato sedaj krepko prevladuje drugi, tisti nevrotični angelček na desni rami pa pizdi, da daj že enkrat no.

Malo sem že pozabila na nevrotičnost in zagnanost, kar je kar sproščujoče, ampak se počutim blazno neuporabno. Recimo, da bi se zagon prikazal kot superman, če bi še imela kje tisto sliko z bright future na obzorju. Plani so bajni, sanjski in sploh zelo lepo zveneči, sam tale zadeva s skakalnicami meni nikol ni šla prav dobro od rok. Ko sem videla spodaj vodo sem začela cincat ... pri moji plavalnosti sploh ne vem, kako to da se je šuši spermij prebil naprej. Trenutno sem še za sekiranje prelena, je prevroče.

Za kazen (kot da si jo sploh zaslužim) sem si v roku ene ure pridelala dve poškodbi. S komolcem sem odnesla kovinski podboj od vhodnih vrat v blok, s kolenom pa skušala razbiti umivalnik. In to takoj po tem, ko sem pijačo naročala mutavemu kelnarju, v katerega sem se menda zadnjič po nesreči zaletela. Ah, že res, da je štekal moje naročilo, ampak sodeč po njegovem obnašanju in kislem frisu, bi mu lahko prevrnila kak pladenj, pa sem bila preveč dobro razpoložena, da bi mu težila. Čudež!

Subjektivno me vedno znova premami smeh in namišljeno ležanje v travi v dvoje. Moja kuhinja sicer ni javni prostor, ampak občasno se skozi sprehodi kdo, ki mu dovolim, da me med kuhanjem uščipne v tazadnjo in me moti s stiskanjem.

petek, 19. avgust 2011

Face it

Že zadnjih par let se sprašujem, kako se bom soočila s smrtjo. Z vsakim dnem, z vsakim obiskom je bližje in kljub dopovedovanju se na slabe novice ne moreš nikoli dovolj pripraviti. Včeraj sem med padanjem nekih čudnih plodov z drevesa na glavo dokončno doumela, da je vse skupaj samo še čakanje, in po vseh teh letih sem tudi jaz toliko izmučena, da rabim še zase ranco, da bom lahko stala ob strani.

Ob bolezni smo vsi skupaj razmišljali, kaj je bolje, če izgineš v treh mesecih, ali če z bolečinami in stranskimi učinki strupenih zdravil nepolno vegetiraš še nekaj let. Ko zmanjka realnih možnosti za ozdravitev, se odločaš med morilsko kemoterapijo z minimalno možnostjo izboljšanja in zagotovljenim vsaj nekajmesečnim vegetiranjem ter med naravno potjo življenja, na kateri se še vedno nepobruhano, nepodelano, z možnostjo premikanja in treznejšo glavo lahko posvetiš tistim okrog sebe. Je to dejansko izbira načina umiranja? Kateri je hitrejši in znosnejši?

Gledanje tega razpadanja te občasno prikuje nekam na dno najtemnejšega morja, se prikrade v sanje in je na splošno zelo blizu neznosnemu. Nimam pojma, od kod sem vzela moč, da sem se po dveh sekundah po novici spravila toliko k sebi, da sem dala na voljo ramo in objem, niti nimam pojma, od kod bom še lahko vzela moč, če bo to trajalo še 10 let. Ne morem se zlomiti pred mamo in priznati, da sem jaz od vsega skupaj prejebeno utrujena, izmučena, izsušena in vedno znova izgubljena. Nimam več moči, da jo spet prosim, da se usede na invalidski voziček, da gledam negibno ležanje in prisluškujem dihanju, da poslušam ječanje od bolečin. Ne najdem več energije za pozitivno razmišljanje, ne morem si izbiti iz glave misli, da je mogoče res čas ... za tisto, na kar sem v pripravljenosti že toliko let. Sem res sploh v pripravljenosti, ali me bo kljub vsemu lepega dne zadelo kot strela?



četrtek, 18. avgust 2011

Poletni bluz

Končno, končno to poletje se počutim poletno. Sej mi je bilo že vroče enkrat dva meseca nazaj, ko sem ravno tako švicala med učenjem. No, tokrat ne švicam, ker se mi spet ne da učit, me pa prav lepo po poletno meče. Če bi imela kaj časa, bi bil zdaj idealen trenutek, da pobegnem na morje/nekam daleč stran in še to sama I think. Tako poletno me meče, da sem v Ljubljani v oko ujela enega prav luštnega tipa, ki je sicer najbrž gej, ampak estetika je še vedno blagodejna.

Če že lepi tipi izginjajo, pa ne izgine tisti nekaj iz moje glave. Bolj kot razmišljam, zakaj se kar naenkrat pojavi, manj mi je jasno in bolj me nervira. Če trezno razmislim (kot da bi bile v zadnjih dveh letih v mojem življenju bile prisotne kakršnekoli substance), bi rekla, da vem, v čem je hec, ampak se mi ta hec ne zdi tako blazno zabaven, da bi se mi lahko kar tako nekdo prikradel v misli. Podzavest pač ne upošteva možganov. In pri vsem skupaj mi niti malo ni všeč dejstvo, da v tem ni nič pozitivnega.

Ok nazaj k poletju. Torej, če me ne bi preganjala slaba vest, ker se mi ne da učit, bi po svetu maširala v yet another new oblekici, skrajno prijazno kazala zobe in komu spet podtaknila sojine špagete ter mu to obelodanila šele po kosilu. Oprezanje za estetskimi primerki, še posebej, če se moškega spola, pa se vedno znova konča pri viteški kavalirskosti sospalca.

Za razliko od ruralnega poletja, kjer crkneš, če že ne živiš v hiši z vrtom in cevjo, da se med ležanjem v senci zaliješ s hladno vodo, mi je japankasto drsenje po razgretem ljubljanskem asfaltu blazno všeč. Brezciljno kofetkanje in vonj rož iz tržnice (če se izogneš ribarnici) je prav luštno malo(večje)meščansko, za tisti en dan, ko si to privoščiš.

ponedeljek, 15. avgust 2011

in smo se šli ...

Pred čustveno navlako vedno znova bežim. Recimo, da sem ta teden lažje preživela zaradi vmesnega izginotja in večkratnega pobega v naravo. Najprej med polja sončnic, potem globoko v gozd in na koncu še nekam na polje. Vmes rabim vsaj dva dni pavze, en dan za to, da me neha boleti noga, drugega za to, da se dejansko naspim.



Nekje vmes so se spet začele dogajati čudne stvari. Resno, jaz ne rabim pretvarjanja, da sem nekaj posebnega, niti slučajno pa ne rabim poslušati raznih analiz, ki vključujejo moj karakter, še posebej ne, kadar ni tak kot v opisu. Niti v negativno smer niti v pozitivno. People are just weak and I laugh at them ... with them. Odvisno od slučaja in trdote kože. Ljudje še vedno postavljajo vprašanja, na katera pravzaprav nočejo slišati odgovora. Tudi moj odgovor je odvisen od navdiha, ampak mučenje še vedno najraje zaključim s preprostim ne sprašuj stvari, ki jih nočeš vedeti. Nič hudega, vsi kdaj vprašamo kakšno stvar, na katero nočemo odgovora.

L'amour et la poesie se fondent dans le meme lit ... Ničesar ne priznam.

torek, 02. avgust 2011

Dejmo se it

Občutek nenavadnega veselja (medtem ko mi vsi govorijo, naj bom slabe volje) se zadnje dni hudo meša s sarkazmom in črnim humorjem.

Zadnjič je nov tip od sestre rekel, da bo pred hišo zahteval ležeče policaje. Sem mu predlagala, naj mojega pokojnega svaka prestavi pred bajto ... lahk mu še rit ven pusti, da bo imel kam parkirati kolo.

Zadnjič mi je en prepotentni mariborski pubec grozil, da bo poklical redarje, če bom pustila avto na dost legitimnem a neoznačenem mestu. Tolk je bil nervozen, da sem si posebej za njega vzela pet minut za zajebavanje v glavo. Žal mi je samo, da na avtu ni LJ registracije (ni pa niti MB). Uf, pol bi si vzela še pet minut pa zraven bi se neverjetno glupo delala. Sam ne moreš verjet, kako človeka razkuri, če ga vprašaš, zakaj je tako nervozen.

Predvsem pa sem dobila tik na čigumije. Mirko ima v enem od spotov pač žvako v ustih in mu med repanjem skoraj odleti ven. Sem ga ošvrknila kot prava vaška tršica. Do danes zjutraj, ko sem na postaji skor prislonila svojo rit v belem krilu na eno porednico. Mislim, kdo še žvečilke lepi na sedala?

Mečem se na glavo in hitro furam dalje zadeve, medtem pa upam, da se bom vsaj malo spočila v tem tednu, ko sem sicer planirala dopust, pa je splaval po vodi. Rabim malo estetike, razkazovanja zob, dolgo pisano obleko in nek plac, kjer bi lahko preizkusila nove kopalke.

nedelja, 31. julij 2011

Ugotovitve tedna

Ko se v agoniji voziš proti domu z dvema pijanima sovoznikoma, sam pa popolnoma trezen, ker itak ne smeš piti alkohola, in ves omamljen od hlapov na pol poti, zapolnjeni s poslušanjem neproduktivnih filozofiranj na nizkem nivoju komunikacije, ugotoviš, da si pozabil mobitel in da moraš po njega, sam sebi rečeš ... jebi se! V končni fazi doma razmišljaš, koliko cigaret in koliko ur meditacije potrebuješ, da se zrelaksiraš.

Kot pravi mojcas, so že sami pogovori o otrocih dobra oblika kontracepcije, še boljša je to, da se eno popoldne ukvarjaš z dvema najstnikoma. Čeprav se jima moram postaviti v bran in povedati, da sta izjemno pridna otroka. In moj prvi nečak je kljub svoji najstniški nabritosti zelo zainteresiran dečko, ki je res prav zgledno priden, ko je z menoj. In ja, mu vse dovolim in ga še dodatno razvajam. Take smo tete.

Ko se kaj zalomi, ne sedim križem rok. Sama sebi in pomoči nekaterih prijateljev sem lahko hvaležna, da sem se izmotala iz zalomljenih situacij. In zalomljenega je bilo v zadnjih letih veliko. Zato pa nikoli ne bom pustila, da se kdo usaja nad menoj, ker sem z glavo rinila naprej tudi takrat, ko sem komaj zmogla. Ljudje, ki so pričakovali, da jih bom vlekla naprej pač niso in ne bodo razumeli tega. Wish me luck or burn in your own hell.

Zjutraj si včasih zapojem Tell me where it hurts, ker res ne vem, če me bolj boli išiatisen hrbet (in rit in noga), ali zabasana glava od zamašenih sinusov.

Poleti najti prevoz iz LJ proti Božjemu Presredku (asli obratno) v nekaj urah je nemogoče. In ne, če se le da, ne podpiram oderuških cen in slabe kakovosti Slovenskih železnic. Gre kdo danes iz Štajerske v Ljubljano?

petek, 29. julij 2011

Besedičenje

Malo ljubezni do maternega jezika izjemno škodi pri prebiranju časopisnih člankov. Pravzaprav časopisni članki izjemno škodijo ljubezni do slovenščine. Sicer ne podpiram jezikovnega purizma, podpiram pa ustrezno in logično rabo slovenskega jezika, ki sledi določenim pravilom (nekatera pa tudi jaz ignoriram, ker so nesmiselna in bi tako morala slediti rabi). V zadnjem času pa vse pogosteje slišim ali preberem prav bizarne variacije besed in besednih zvez.

Ena večjih bizark, ki sicer ni čisto jezikovna, me je nasmejala ravno pretekli vikend, ko sem prebirala Dnevnikov objektiv. Prav pod člankom, ki je kritiziral vsiljevanje anglicizmov in angleških besed v slovenščino, so vrli strokovnjaki prilepili reklamo za igre. Pri tem pa niso našli slovenske ustreznice in tip iger poimenovali kar escape. Malo nerodno.

Najbolj pa me v ušesih zadnje čase zbada besedna zveza zločini proti človečnosti in zamenjava pridevnikov katastrofalen in katastrofičen. Zločini proti človeštvu so grozni že sami po sebi, tako da jih ni treba oskruniti še s takšno neresnostjo, katastrofe pa so že tako katastrofalne.

Namreč:

človéčnost -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči

človéštvo -a s (ẹ̑) 1. vsi ljudje na svetu: delati v korist domovine in človeštva; njegovo ime je zapisano v zgodovini človeštva; odgovornost pred človeštvom in zgodovino 2. zastar. človečnost: človeštvo, prijateljstvo, zvestoba

Jes, jes, razumem, da je prevod iz humanity lahko zavajujoč, ampak ob učenju jezika se naučiš ločiti tudi med takšnimi nepravimi prijatelji.

Kaj pa je s katastrofami:

katastrofálen -lna -o prid. () 1. ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč: katastrofalen potres, požar; katastrofalna eksplozija // nav. ekspr. ki ima zelo hude posledice; poguben, usoden: napraviti katastrofalno napako; katastrofalna zmota / katastrofalno spoznanje / katastrofalen dvig cen zelo velik 2. ekspr. zelo slab, neugoden: katastrofalen potek bitke; preteklo leto je bilo v gospodarstvu naravnost katastrofalno / našli so ga v katastrofalnem stanju / katastrofalne posledice // ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: doživeti katastrofalen polom, poraz katastrofálno prisl.: izguba popularnosti se je katastrofalno pokazala pri volitvah; domačini so goste katastrofalno premagali; sam.: vsak dan se zgodi kaj katastrofalnega

katastrófičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na katastrofo: katastrofične dobe v zgodovini zemlje / katastrofična rešitev njegovega notranjega problema / katastrofična dokumentacija

A ne bi bilo lepo, če bi se vsi pisci, ki iz teh besed tvorijo besedne zveze naučili te majhne razlike?

nedelja, 17. julij 2011

Male dnevne zmage

Začelo se je že v sredo, ko sem se prvič v življenju uspela postaviti na glavo. To je pomembna informacija predvsem za tiste, ki me poznajo že dalj časa in vedo, da sem a) obsedena z nadzorom, b) nerodna do nezavesti in c) ne obvladam koordinacije svoji dolgih okončin in prevelikega telesa.

V četrtek je dnevna zmaga temeljila predvsem na tem, da nisem nikogar nikamor poslala, čeprav sem imela že na koncu jezika, ker sem bila zaradi lune v skrajno razdražljivem stanju.

V petek mi je zmago prinesla popoldanska dvo in pol urna terapija z masažo. Alternativna medicina rocks. Pa ne verjamem v čirolečarole, zato pa sem se prepustila terapiji, ki deluje na podlagi živčnega sistema. Torej ti dokaže stvari, ki se jih že tako zavedaš, samo priznaš si jih ne. Poleg tega je to proces, skozi katerega spoznaš, kje najbolj obremenjuješ svoje telo (in zdravje) in kako to popraviti. Tudi ni čudežev po prvi terapiji, ampak samo bolečine po konkretni masaži. Popravljali smo moje prvo vretence in išias in rezervirala sem si 4 termine za naprej. Od nenavadnih reakcij ob pritisku na določen živčni center sem se nasmejala do solz. Priporočam.

Tudi včeraj sem zmagala, ko sem prvič v življenju nadomeščala moškega pred žarom (v našem primeru pica panom) in sproducirala več kot odlične postrvi in lignje. Navadne in polnjene s sirom in bučkami. Lepo bi bilo, če bi še kdo upošteval, da ne jem krompirja in kisa. Vsaj kruh je bil polnozrnat. Če malo pimislim ... jaz resno nisem oseba, ki jo povabiš na večerjo v restavracijo, ker pride do hudih komplikacij in uboge natakarje sprašujem, kaj točno je v kateri hrani.

To zmago je nadgradilo še razvajanje in postala sem ponosna lastnica balzama za telo z izvlečki pšenice, arnike, žajblja rmana in sleza ter nove sadne pene za tuširanje s figami, granatnim jabolkom in olivo. Da ne pozabim na domače zmešan parfum z esenco sandalovine, pomaranče in hamamelisa. Naslednjič nekako primešam še jasmin in ylang ylang. Poleti mi drugi parfumi namreč sploh ne odgovarjajo.

ponedeljek, 04. julij 2011

Štrudeljska nedolžnost

Izgubila sem jo. Bilo je manj zabavno kot pri kateri drugi, občutki pa so vseeno neprecenljivi.

Ob izmišljanju recepta sem se odločila za jako preprost pristop: kar pade not, pač pade not. Kupila sem polnozrnato vlečeno testo, na prvi list nametala bučke, posolila, posula s polnozrnatimi drobtinami in zavila. V drugem sem pozabila drobtine, sem pa dodala skuto. V tretjem mi je skoraj uspelo dodati še drobtine, za četrtega je zmanjkalo bučk, zato so po skuti letele rozine in cimet, peti list pa je bil ovit okrog četrtega zavitka. Premajhen pladenj, pač.

In peki papir je brezveze, lepše diši dodobra namaščen pekač.

Prihodnjič: bučke, zelje, korenček? Poškodbe, ki sem jih pridelala so zanemarljive. Ob šljivi, ki jo imam na desni nogi itak ni nič omembe vredno.

sobota, 02. julij 2011

Jojo

Po vseh viharjih v preteklih dnevih se ponovno ali še vedno sprašujem, zakaj ne smem oditi. Obliž na obliž na obliž, dokler spodaj sploh ni več rane, motiti pa začnejo obliži. Toliko jezikov znam, pa ne razumem. Hotela sem samo sedeti v spodnjih hlačkah v naročju in kaditi med mežikanjem v jutranje sonce.

Vsekakor pa je občutek svobode neprecenljiv. Ključi od avta, strgane kavbojke, raztegnjena kratka majica, za rezervo sako in moje ljube srebrne teniske. Znebila sem se spon in se življenju derem 'ljubim te'.

V resnici: se odločam, kaj naj oblečem in kaj naj kupim za jest, ker grem spet skrbeti za enega naših ranjencev. Z mislijo, da bom vsaj v naravi in da sem se včeraj imela super.

sobota, 18. junij 2011

Roknrol

One down, one more to go.

Najhujše je, ko se sicer že veseliš, da boš knjige zamenjal za delovne dni, pa zjutraj ugotoviš, da si pravzaprav utrujen. In da imaš še en izpit v bližnji prihodnosti. Za katerega se je treba učiti zdaj. Človek se hitro odvadi izpitnih obdobij. No ja, pa tudi vsi izpiti niso tako obsežni.

Nagradila sem se z izčrpnim nakupovanjem, nov palični mešalnik preizkusila na bučki iz bližnjega vrta, končno odprla Zajtrk prvakov in nadlegovala sospalca. Zadnjič me je celo nekdo uspel iz dna duše nasmejati. In še nekaj se mi je zgodilo: bila sem pijana. Uradno sem preiskusila, koliko alkohola sploh še prenesem, in šokirana ugotovila, da ga pravzaprav ne. Po štamprlu jegra sem se počutila kot mamca, ki 20 let po porodu ponovno popije kozarček rujnega. Pijana do faze rdečih ličk, hihitanja, zapletanja besed in vrtenja v glavi.

Potem pa, ko sem ugotovila, da sem malo manj nevrotična, sospalec pove, da gre z motorjem na malo daljšo turo. Že tako sem se trudila, da mu ne bi težila z varnostjo na cesti, ker mi moj realni, nepanični jaz pravi, da možnost nesreč sicer obstaja, ampak ne umre vsak, ki sede na motor, sospalec je pa odgovorna oseba, ki tudi z avtom ne divja niti približno tako kot jaz, in potem popoldne preberem, da sta se smrtno ponesrečila dva motorista. Zenovsko. Bom morala čim prej kupiti obleko in otroško čelado za mojo malo glavo. Za malo roknrola.

sreda, 08. junij 2011

Kulturno poletje

Vsako poletje se veselim Festivala Ljubljana, letos pa sem čisto pozabila preveriti program še pred junijem, ker sem pač preverjala program izpitov. Po natančnem pregledu in črtanjem vsega odvečnega, sem se odločila, da me zanimajo predvsem koncerti, gledališki in baletni dogodki. Ja, krčenje mi gre res dobro od rok. Ampak recimo, da sem izbrala dva iz vsakega, ki bi me pa res res pritegnila. Kozake sem vnaprej skenslala, ker jih takoj prodam za kak balet.

Med glasbenimi me vedno pritegne Vlado Kreslin, ki pa ga bom, sicer v manj pompozni verziji, lahko videla na Lentu (če bom pridna in mi bo uspelo priti v MB). Bolj kot Vladek me pritegne Gilberto Gil, ki pa se ga tudi zlahka odpovem, če ga nadomestim s Somrakom bogov Tomaža Pandurja. Sliši se malo deprasto, ampak ob tem konstantnem dežju in vsesplošni deprasti Sloveniji je zagotovo zabavno.

Kot vidim, so se organizatorji letos odločili, da bo balet ob koncu poletja. Lani sem Ano Karenino gledala sredi poletja, je bilo kar zapleteno obleči kaj elegantnega in se pri tem ne skuhati in hkrati ne zmrzniti v Cankarjevem domu. Glede na to, da je ponovno na obisku ruski balet, me morda bolj zanima Onegin kot Don Kihot. Don Kihot in Fanatzije norca pač zveni bolj zabavno in kot klena Slovenka, raje izberem manj zabavno zveneč dogodek.

Čisto za konec pa lahko izbiram še med dvema operama: Otellom in Judinjo. Nekako bolj me vleče Judinja, ki me bo tudi bolj judovsko usekala po žepu. Logično. Morda ima kaj s privlačnostjo tudi to, da je v francoskem jeziku ... Po drugi strani mi je Verdi od nekdaj izjemno všeč in Otella še nisem gledala. Tole bo izjemno težka odločitev.

Do izpita bom sicer vse skupaj ignorirala, potem pa moram naumiti, kako točno bom po plačilu vseh nepotrebnih stroškov uspela še kaj prihraniti za karte. A so se morali na moje denarnico vsi naslonit ravno pred poletjem? Poleg tega imam eno čudovito večerno obleko, ki jo moram peljati na sprehod ...

petek, 27. maj 2011

Shitless

Imam na konicah prstov in na koncu jezika, pa vem, da napisano, izgovorjeno postane čisto preveč resnično. In si govorim zdrži, zdrži, zdrži, samo še malo, samo čez to še, potem pa bo. In nikoli ni.

Držim tisto prekleto vrv, da mi je dlani že vse opekla, porezala. Z zagonom je vsake nekaj časa potegnem nazaj gor, pogledam v prepad in je tako globoko. In kriki so tako glasni. Ko malo popustim mi dlani poreže vse tja do vesti, da me zbudi iz tiste utrujenosti, ki se me vedno bolj oprijema. Brez diha, samo bitje srca v ušesih. Čista tišina, ki jo prekinja mrčes, ko se lepi na umazano poten obraz.

In ko me utrujenost že skoraj potolče na tla, se nekje najde glas, ki mi z šerifovskim tonom reče: "Shut the fuck up and keep going. Find the beauty in burning sun and dust!"

A jebiga, spustit itak ne morem.

nedelja, 15. maj 2011

Plan za naslednjih nekaj tednov

work, study, work, study, work, study, work, study, work, study;
work for the weekend and study at night;
hospital 1; hospital 2; doctor; work, study, work, study, work, study ... call the guy you're seeing and tell him you don't have the time to see him;
work, study, study, study, study, work, study
Pass the exam?!

sobota, 14. maj 2011

Smešne besede

A poznate tisto, ko enako besedo izgovoriš večkrat, in se začne zdeti totalno bedasta ter zveni smešno?

Jaz poznam besedo, ki je ne rabim niti izgovoriti na glas, da se mi zdi totalno bedasta, in ta beseda je špas. Resno, kdo še to uporablja? Zveni kot neka izmišljotina iz konca 80. ali začetka 90. let. Kar predstavljam si peroksidno pobarvanega dečkota z enim uhanom, trikotno majico in korenčkastimi hlačami, ki ves sluzast govori, kako je bilo nekaj špasno.

Torej, špas in špasno lahko mirno odstranimo iz slovenskega jezika, register pri tem sploh ni pomemben. Sploh pa prosim, da se ne uporablja v oglaševanju ali imenovanju dogodkov, kot sem imela priložnost videti danes zjutraj.

Olajševalna okoliščina je tudi to, da sem na Pohorju. Tukaj se marsikaj, kar se meni zdi nesprejemljivo, prime. Prime pa se pohorščina tudi mene, ko se v jutranji zasanjanosti ne morem spomniti pravilne slovenske besede za pohorski emper ali ajmar, čeprav že celo življenje uporabljam bolj ali manj le pravilno različico.

To je maščevanje za zabavo, ki mi jo nudi vsakokratno poslušanje pohorskega narečja, čeprav ga v izjemno kakovostni konverzaciji z nekaterimi prijatelji uporabljam tudi sama.

sreda, 11. maj 2011

Poškodbe dneva

Mislim, da je pomlad in poletje tako idealen čas za uvajanje te rubrike. Pozimi niti ne opazim, kje vse imam modrice - na nogah se ne vidijo, ker imam čisto temne žabe, ostalih sem se pa najbrž že čisto navadila.

Ampak zadnje tedne pa, poleg tega da vsaj vsak drugi dan vidim kakšnega moškega, ki lula v javnosti pri ta prvem kandelabru (kar je svojevrstna poškodba dneva), še kar pogosto opažam pojave novih modric, ureznin, opeklin in bušk. Predvsem se problem pojavi, ko si zjutraj zaželim obleči krilo ali obleko.

- Imam roke kot lastnica največje turistične kmetije na svetu. Spopadam se s suho kožo, med kuhanjem sem si opekla sredinca, noht se mi je pri, pazi to: odpiranju pasu, odlomil že skoraj na polovici, potem pa sem si še ta isti noht prerezala z nožem.
- Uporaba britvice ima dvojne učinke na nogah.
- Noge so elegantno v barvah mavrice, poznam pa izvor samo treh modric. Ena je nastala, ko sem se zahodila v korito, ki sem ga videla, drugi dve pa pri potiskanju nakupovalnega vozička. Modrica na kolenu je neznanega izvora, pri čemer je prav ta najlepše barve.
- Pretepanje zobovja s kozarci in skodelicami sem menjala za mobitel. Je več možnosti, da si pri tem prekoljem še ustnico.

Poškodbo pa je skoraj pokasiral tudi računalnik, ko sem ignorantsko stopila na njega.

sobota, 07. maj 2011

Predah

Mrtev možgan, razmočena maskara, hlad kopalniških ploščic na roki, na obrazu, vzdolž noge. Plava kolena in polomljeni nohti. Kje so moji rdeči čeveljci, da bi s petami udarila skupaj? In ko sem že tako, dobim spodbudo, da bi bruhala ogenj od vse nesnage v tretji čakri, samo zaradi nenasitnih krvosesov, ki bi se hranili na vsakem in vsem, ki jim prekriža pot. Kot marjeticam bi jim trgala glave in čakala, da se utopijo v nesnagi Ljubljanice. Skrbi me samo tisti del, ko se prebudi krvoločnost.

Ko nahraniš sarkazem včasih še celo kaj preseneti. Bring it on.

ponedeljek, 02. maj 2011

nedelja, 24. april 2011

Potičkanje

Vsako leto se pritožujem, ker je en kup peciva na mizi ob velikonočnih praznikih, samo moje najdražje pehtranove potice ni.

Ker se cela družina pritožuje, da ne zna narediti potice, sem se odločila, da bo mojo pehtranovo željo potešila kar potica iz trgovine. Takšna, dobro nafilana. Po moje sem napitala še prisotne v slućbi, ki so delovali kar hvaležno. Jaz pa sem bila vsa srečna, da lahko nekoga pitam. Do drugega leta pa imam čas, da si nasadim pehtran in se začnem učiti, kako narediti najboljšo pehtranko na svetu. In variacije na temo.

Potičkanje se nadaljuje tudi danes, ko bosta najbrž na izbiro orehova in potratna potica. Orehova bo najbrž spet kupljena in upam, da tudi tokrat s preveč ruma :) Potratna pa je navadno domača izpod prstov tetine mame (stričeve tašče) in je prev zares potratna.

Ko sem že ravno pri poticah, razmišljam tudi o tistem lepem pekaču za potice, po možnosti kakšnem starem glinenem. Samo ne vem, kdo bi pojedel takšno količino.

sobota, 16. april 2011

Balans

Zemljica me je vrgla iz ravnotežja, predvidevam, da se trenutno nahajam nekje v območju Lune, in upam, da čim prej priletim nazaj med Zemljane.

Moja tehnična (ki v nobenem segmentu ni pretirano matematična) plat se sicer naslanja na Zemljino fizionomijo in fizikalne lastnosti, ki pritičejo spremembam v vremenu, nisem pa čisto prepričana, kam naj umestim sanje, v katerih je, po celem dnevu slovenščine, angleščine in francoščine, dogajanje predstavljeno v nizozemščini. Ta jezik v podzavesti očitno obvladam. Za zapiranje vek krivim gravitacijo, bi pa si privoščila malo več spanja. Oksimoron? Se meni tudi zdi čudno, da po svetu zombiraš, zaspiš ob 2h zjutraj in imaš neprisilno odprte oči že ob 6h, pri tem pa ugotavljaš, da te je očitno nekaj povozilo.

Najbolj čudno pa je, da sem v stanju, ko se mi niti ne ljubi odgovarjati. Whatever! Niti se mi ne ljubi poslušati, sarkazem vklapljam samo še očesno, sem pa izjemno prijazna do ljudi, ki me pustijo pri miru. No, je pa tudi nek dosežek, da ljudem, ki me gnjavijo s stavki stila "kako si suha, a imaš anoreksijo?", ne rečem, da oni so pa ravno pravi za na raženj. Resno, od kje ljudem to, da presuhim osebkom lahko težiš, debelemu pa ne moreš rečt, naj shujša? (Razen včeraj, ko sva skupaj sedela mini in maksi, stara prijatelja iz osnovne šole, ki sva šla vsak v svoj ekstrem - temu se reče pridobljeno ravnotežje)

Če združim ta razna dejstva, pa ugotovim, da imam eno zelo uporabno lastnost: ostre komolce, primerne za komolčarstvo. Sam tale šport še do potankosti naštudiram.

sobota, 09. april 2011

Čičerika v špinači

Morda pa bi raje napisala špinača v čičeriki. Navdih pobiram iz nove kuharske knjige - recept je v originalu sicer vegetarijanski, ampak jaz sem pač zaprisežen karnivor in to se je moralo nekje poznati. Edina razlika je v tem, da pri vegetarijanskem najprej do rahlo zlatega popražiš razpolovljen česen na olivnem olju in ga s penovko vzameš ven, potem pa v ponev vržeš čebulo in jo začiniš s kurkumo (pretiravaš) in svežo kumino (tukaj pa si lahko skromen), potem pa pride še ostalo.

Recept je bil napisan za 4-6 ljudi, jaz pa sem kuhala za eno osebo (khm, dve, ampak sem vse sama pojedla), tako da so količine vsega bile izmerjene od oka, po potrebi in po luštah.

Potrebujemo:
- 1 puranji zrezek
- 1 pločevinko čičerike (operemo in odcedimo)
- zvrhano cedilo oprane špinače
- par listov treviškega radiča
- pol čebule
- strok česna
- pisano zakladnico začimb
- olivno olje

Meso narežemo na trakove in ga popečemo, začinimo s soljo, (belim) poprom, timijanom, peteršiljem in ostalim, kar imamo radi. Na lepo popečeno meso vržemo na trakove narezano čebulo in na lističe narezan česen in malo popražimo. Dodamo curry ali kurkumo, malo muškatnega oreščka in kumino (v moji bogati zakladnici začimb je ni bilo).

Dodamo malo olivnega olja in v ponev stresemo še čičeriko. Pražimo in mešamo, dokler čičerika ne pobere malo barve od kurkume (večino pa jo bo itak pobralo meso) ali dve do tri minutke, za tiste, ki so bolj na čas. Zraven vržemo še špinačo in zmešamo. Na ognju pustimo še pet minut, da voda odvre, ob tem pa občasno pomešamo. Malo pred koncem dodamo še treviški radič, pomešamo in viola:



Upam, da bo Milena tudi kaj to sprobala, potem bodo slike malo lepše ;)

Pomladna

On je bil tiho, meni se ni dalo poslušati, zraven je nabijala glasba.




Pa ne, da bi bil to problem, bila je čudovita harmonija počutja. Bolj me skrbi to, da bi po zobni krtački in moškem milu, ki sta se ustalila v moji kopalnici, kdo zahteval še kak moj predal. In zmede me kak večer, ko sem vsa pomirjena, pa mi nekaj ne da spati in se sredi noči s taksijem odpeljem na drugo stran Ljubljane po poljub. In zmedejo me tiste oči, ki so se kar naenkrat uprle vame in mi žgale koščke kože, na katerih so počivale. Zmede me nenadna nežnost, ki je prej nisem videla. Mene žgejo pogledi, njega moj poljub.

Vse pa je samo pomlad in želja po pobegu. Želja po tistem, kar mi vzame dih in požene kri, me lovi in mi sledi. Zaradi česar se mi zvrti v glavi.

sreda, 06. april 2011

Melancančna musaka (s ščepcem Šuši)

Ne, nisem si notri narezala prsta, brez skrbi. Sem se pa lotila modifikacij obsotječega recepta iz moje prve kuharske knjige. Krompirjeva musaka mi nikoli ni bila preveč všeč, tale z melancani pa mi je takoj zadišala iz knjige.

Recept pa gre nekako takole:

Jajčevec narežemo na tanke rezine in ga položimo na papirnato serveto, da tam spusti odvečno vodo. Potem ga popečemo v ponvi brez olja in ostalih dodatkov (malo soli in česna pa ne škodi, pa tud če pade kakšna kaplja nagrajenega olivnega olja iz Grčije) in ga položimo na dno namaslanega visokega globokega pekača (v mojem primeru na peki papir v malo višjem modelu za torte).

Ker svinjskega mesa ne marate, popražite na eni in pol ali dveh čebulah goveje mleto meso, mu dodate morsko sol, bel poper, svež timijan, baziliko iz okenske police, peteršilj s tržnice, malo origana in ostalih začimb, ki vam pridejo pod roke (ali v mojem primeru pol pozabite, ker vmes klepetate, tako in tako pa so vse začimbe iz vrečk, ker ... ker pač so). Pelate nesekljate in jih vržete k zakrknjenemu mesku. Malo mešate in pustite par minutk, da vre. Izklopite in prelijete čez melancane.

Spomnite se, da je en jajčevec premalo, zato iz globočin hladilnika potegnete bučko, jo narežete na tenke rezine, ne popečete, ker se vam pač ne da, in jih razporedite po vrhu mesno melancanaste tortice.

Ker v receptu piše jogurt, vi pa ne prenašate laktoze, zžvrkljate jajčka, solite, poprate in zraven prilijete mleko brez laktoze po občutku (hkrati pa se sprašujete, kak okus bi imela zadeva, če bi uporabili riževo mleko). Mešanico zlijete po vrhu "tortice". Ker parmezana niste kupili, se vam pa v hladilniku potika še en že rahlo ogoržen ementalec, kar tega naribate po vrhu in tortica gre hop v pečico, segreto na 180 (khm khm 200) stopinj. Na tem mestu skromno priznam, da bi bil parmezan dosti boljši ... pa še sušen paradižnik bi odlično zaključil jed.

Če piše, da se mora zadeva peči 45 minut, to dejstvo ignorirate, ker je tako že vse pokuhano in popečeno. Skadite cigaret ali dva, pospravite kuhinjo, se ne sekirate, ker veste, da skozi pekač za torte po pečici nežno kaplja paradižnikov sok, operete par listov treviškega radiča, izklopite pečico, vržete na tortico še omenjen radič, si pripravite krožnik in lopatico ter vzamete tortico iz pečice.

Pazite, jed je vroča in na njej si lahko popečete jezik.

petek, 01. april 2011

Cenjena tišina

Bežeči tedni, polni skakljanja okrog in okrog, z nekimi skritimi, delno do pretežno težkimi mislimi v glavi. Eno, majhno, a nadležno.

Nenkrat pa dočakaš dan, ko se lahko zapreš med svoje velecenjene štiri stene in tudi za temi štirimi stenami ni nobenega ropota: nobenega pralnega stroja, nobenega kuhanja, nobene glasbe ali zvokov televizije. Kar praktično pomeni, da se štiri stene razširijo na celo stanovanje, kjer lahko v miru brundaš in opazuješ, kako se cigaretni dim razblinja v sapici na balkonu. Telefoni na tiho, računalnike na mute, samo skozi okno se tu in tam zasliši kak zvok. Idealni pogoji za odvozlavanje misli.

Problem nastane le, ko se to zgodi tako redko, da šele takrat opaziš, da te tako zelo ni doma, da bi že skoraj potrebovali čistilko, ker se stvari samo odlaganjo, ni pa časa, da bi se dejansko pospravile. Ne maram nepospravljenega stanovanja. Med pospravljanjem si uredim še navlako v glavi, vsak problem postane manjša težavica, negativne misli gredo skupaj s prahom v pralni stroj in jih poje pralni prašek. A bi s čistilko to tudi bilo tako? Namesto pospravljanja se vseeno raje lotim knjige in premetavam svoje kosti med odejami. Do naslednjega poleta v natrpan dan.

sobota, 26. marec 2011

Rehab

Čisto se strinjam z Amy, da ne bi rehaba.

Ampak kak del mojega novega stila življenja z odpovedoavnjem marsičemu je pa še vedno prav fajn. Vsaj do masaže kosti pridem, sicer drug dan jokam od bolečin, ta tretji dan pa veselo hodim in še vedno držim rahlo namrgoden frisek, ko me čefurski LPP voznik pelje čez vse ljubljanske luknje, kot bi na stari gari od avtobusa dejansko obstajalo kakšno vzmetenje. Letela je torbica, jaz pa sem besno in panično iskala kak konkretnejši oprijem. Zakaj ga "zmerjam" s čefurskim? Zaradi stereotipa o tipih določenega tipa, ko slonijo na vratih avtomobila, nabijajo ekstravagantno glasbo in se v avtih, okrašenih s spojlerji kvazi podijo po cesti. Od vsega skupaj se pa najbolj sliši preluknjan auspuh.

Na rehab bi morala tudi zaradi povečanega poseganja po sladkarijah ... povečan obseg? Kar realno lahko rečem ofenziva. Čeprav napadalno brskanje po omarah ni ravno ofenziva, ni namreč preveč načrtno, je pa okrutno do čokolad, ki jih najdem. Poleg čokolad bi tudi z veseljem napadla kak junk food. Tako zelo nedamsko bi zbasala vase kak hamburger ali jufko. Čeprav se pri tem lažje nazaj držim kot pri čokoladi, čokolada pač ne smrdi.

Za vse tegobe pa krivim vikend doma. Očitno mi ni usojeno, če se tako hitro deasimiliram. Postopek asimilacije v Ljubljani je stekel kar hitro, reasimilacija na rodno grudo pa mi ne gre najbolje. Nikdar ne pozabim povedati, da bi bilo največ koristi od tistega kraja, če bi zgorel do tal. Samo napotki morebitnim teroristom - v primeru da ne napadejo raje Slovaške.

sobota, 19. marec 2011

Pozna jutra

Ha, so mi rekli, da sem deloholik.

To je seveda daleč od resnice. Se res včasih zgodi, da ostanem dlje v službi, in da popoldne vidim vse koščke prahu, se pogovarjam s štedilnikom, skočim v trgovino, kam stisnem še kakšno kavico, zvečer pa me čaka še kakšna urica v dvoje. Moj dan ima včasih premalo ur in ne maram samo v prazno sedeti. Pridejo dnevi kot današnji, ko samo cenim knjigo v roki in valjanje po postelji v ednini. Res je, da mi nekje zadaj v glavi kljuva vso tisto delo, ki me čaka, tisto dejstvo, da bi morala iti po darilo, pa sem le predolgo spala ... kaj vse bi morala, pa mi pravzaprav ni treba.

Najlepši so rahlo deževni popoldnevi med sprehajanjem po prazni Ljubljani s toplimi praženimi mandeljni in rinjenje nad rdeče strehe med prepevanjem Nine Simone v glavi ter smejanjem celemu svetu v brk, ker nad glavo ne leži nič težkega za tistih nekaj ur.

Kot danes, ko hočem le izkoristiti samoto in tišino, si privoščiti pozen poln zajtrk z Mladino, popackano z domačo marmelado, in veliko skodelico brezkofeinske kave s spomini na otroštvo. Potem pa bom čisto nedeloholično prevedla par stvari in pobegnila na potepanje s kolegicami.

torek, 15. marec 2011

Jutranja slabost

Se včasih pojavi ob takih jutrih, ko vem, da sem popolnoma nefunkcionalna, da bi bilo bolje, če bi še malo ostala v postelji in da sem malo preveč utrujena.

Pa se zgodi, da zjutraj uspem prebrat novičke in si kar malo bruhnem v usta od debilizmov, ki se dogajajo, potem srečam še kakšnega kronanega bukslja, ki zagovarja nekatere debilizme, in vem, da bi bilo bolje, če ta dan ne bi šla iz postelje. Vsaj slabo mi ne bi bilo.

Ja, ja, sej grem iskat rožnata očala.

ponedeljek, 14. marec 2011

Balzam za ego

Basanje z nezdravo hrano v postelji in gledanje filma z dvema lepima igralcema.

- Če bi jaz imel tolk denarja, bi imel same lepe in glupe babe.
- (v smehu z rahlo nasikanostjo) Mnja, večina tipov itak hoče glupo babo.
- Če bi hotel glupo babo, ne bi bil zdaj tukaj.
- emmm, khm, aiiiiiiiiiii

nedelja, 06. marec 2011

Nesledljivost

Murphy me kar noče zapustiti. In moji hišici iz kart, ki jo gradim previdno in počasi, vsake toliko nekaj odpihne kakšno nadstropje. Če je samo nadstropje je še v redu, dokler se spet ne sesuje cela hišica.

Ponovno sestavljanje mi je vzelo malo energije, je pa za vsem skupaj prišlo neko nenavadno umirjanje in misel na to, da je bilo navsezadnje lepo zaspati v objemu in se zbuditi zaradi žgečkanja po razbolelem trebuhu in parkiranja ene težke roke okrog pasu. Pomirja me tudi misel na to, da se lahko zabubim med sveže rjuhe, medtem ko po sobi diši po sveže opranem perilu in sveže opranih laseh. In modrica v opomin na to, da smo se po dolgem času z babmi skupaj smejale v sonce in brundale v luno.

Mogoče počakam še samo na piskanje telefona, da vidim, če mi je vikend prinesel še kaj.

sreda, 02. marec 2011

Petkova rožnata očala

Vreme, luna, PMS, dolgi dnevi v službi in bolnišnici, že skoraj nadnaravna potreba po kavi, ki se je še vedno pridno izogibam, povečano poseganje po čokoladi ... in težave, ki jih že en sam dan izven diete prinese.

Po celem tednu (pravzaprav že več tednov) z mislijo, kako nujno rabim pijačko z mojim srcatom, ki ga še par mesecev ne bo iz tujine, in kako zelo ga pogrešam, pa čeprav se tudi sicer ne vidiva preveč pogosto, da ne pozabimi omeniti sekiranja, ker se nisva uspela posloviti, mi je na ta petkov večer na daljavo prebral misli. Par minut komunikacije in mahanja preko modernih komunikacijskih sredstev je tehtnico tega dneva končno premaknilo iz minusa v plus. I praise the day we met, kljub bizarnemu načinu in nikoli izpolnjenemu namenu najine velecenjene predstavitve.

Za danes tako imam rožnata očala, v naslednjih tednih pa se bom lahko ukvarjala s tem, kdaj grem na obisk.

sobota, 26. februar 2011

Temperament

I has it!

Ene par ljudi sem v zadnjem času že vprašala, če se jim zdi primerno kar tako tancati po mojem življenju brez vprašanja. Ko mi pa nekdo po dolgem dnevu začne najedati še tisti bogi en živc, ki se je veselil kuhanja in večerje, pa začnem spuščati podobne zvoke kot bojler pred eksplozijo.

Psihologi sicer bluzijo o umirjanju kot najučinkovitejšem načinu za obvladovanje negativnih čustev. Pojma nimajo! Najbolj učinkovito je, da razbiješ skodelico, pretepeš pult s ponvijo, ali se par minut dereš kot majmun.

Občutek je katarzičen, pa še mine te, da bi živcohodcu zavil vrat.

nedelja, 20. februar 2011

Teorija bose kovačeve kobile

Ko sem ravno razmišljala, da imam diplomo še vedno nekje na računalniku, pa nisem čisto ziher, katera verzija je končna, jo bom pa, upam, enkrat letos oddala, hkrati pa bi fotr računalničar a.k.a Lojze computers moral malo pregledati drobovje mojega Fjodorčka. Tukaj gre za resno dilemo, ker bi imela novo delovno okolje, pa bi pol starih stvari zbrisala, potem pa nima smisla vse svinjarije nazaj gor nalagat ... diploma pa ni edina stvar, ki bi jo rada obdržala. Je še par službenih zadev, pa kakšna muzika. In ja, vem, da obstaja zunanji disk, USB, CD in ostale potrebščine, na katere bi lahko mirno naložila vse skupaj in si naredila varnostno kopijo, ko sem že pri tem. Ampak je dosti lažje gledati v zrak. Sicer pa je pridobivanje teh pripomočkov, če si kovačeva kobila, kar zapleten proces.

Kot kovačeva kobila imam pač vedno znova preprečen dostop do obvladanja nekaterih tehničnih zadev okrog računalnika, zato sem si delno sama kriva, da občasno prav po kurje kaj neumnega vprašam. Tako je pač to, če ti zmeraj, ko želiš kaj sam pogruntat, ta pametni v familijo odtujijo računalnik in nazaj pride ves urejen.

Bosonogost mene kobile je namreč prav v tem, da ostanem po več tednov brez računalnika, če ga zaupam fotru v popravilo in kozmetične popravke. Bosonoga sem tudi okrog novih windowsev in niti slučajno si ne drznem sama kupiti kakšen gadget, ker bi lahko bila še kriva kakšne vojne. In potem bosonoga kobila rezgeta od zadovoljstva, ko končno dobi novo miško, ki se vsaj delno prilega anatomiji njenega dolgoprstega prednjega parklja.

Ergo: kovačeve kobile se kmalu izučijo potrpežljivosti in skromnosti, pa so zadovoljne že, če sredi zime dobijo ene zastarele japanke.

sobota, 12. februar 2011

Zagonetke

- I'm not in denial and I do not have the OCD.
- Nov telefon, nov zvok, službeni telefon, nov zvok ... rabim človeka, ki mi bo povedal, kdaj kateri od mojih telefonov zvoni. Jaz jih zvesto ignoriram.
- Grizem, če mi kdo stoji za hrbtom in gleda v ekran med delom. Ali pod prste med kuhanjem.
- A so kakšne posledice, če na plačilnem nalogu pod zadevo napišeš jebise ali burn in hell?
- Glede na temperature zraka v zadnjih dneh in neko padanje belega sranja z neba, bi rekla, da me grabi zimsko spanje. Pomladanska utrujenost še pride.
- Kje se lahko registriram kot preizkuševalec antibiotikov?

Spomladanska utrujenost ali zimsko spanje?

Ko sem oni dan po dolgih tednih nočnega bedenja, zaspala ob uri, primerni za vstajanje ob 6h, sem se zjutraj od šoka zbudila 1 uro prezgodaj. Seveda sem nazaj zaspala in skoraj umrla od tečnobe, ko je uro kasneje zazavonila budilka. Sem se odločila, da lahko še pol ure spim.

Še večje spalne šoke pa sem doživljala danes ponoči. Prvič zato, ker sem ob polnoči ugotovila, da sem že pred deveto zaspala kar v kavbojkah in puliju, pa še to samo zato, ker sem se predramila, ko mi je fotr prišel ugasnit luč. Sicer vem, da sem se čez noč še nekaj premikala, ampak ob 8h zjutraj, ko me je fotr prišel zbudit, ker bi naj bila že pri frizerju, bi kar prestavila uro in odspala še dve kitici. Za človeka, ki spi 5 ali 6 ur na dan ... khm na noč, je to praktično dvojna doza spanja, ki pa ni zadoščala. Popoldne sem nujno rabila še dve uri počivanja po spanju.

Glede na vse obveznosti ta teden je tako dobro, da sem se končno naspala, sploh po bolezni in novi dozi antibiotikov. Želja po spanju pa je premo sorazmerna s količino tečnobe, ki sem jo sposobna sproducirati, ali na kratko stay away. Priznam, da malo včasih tudi jaz eksplodiram v navalu svojega perfekcionizma in zaradi oviranja doseganja tega skromnega cilja. Dopuščam možnost, da na mojo percepcijo sveta v tem trenutku vplivajo še drugi dejavniki, ki mi hormone dnevno pošiljajo na trampolin.

Pravzaprav je dobro, da spim. Vsaj tistih par ur ne buzeriram soudeležencev v življenju. Čeprav se tisti, ki bi naj imel največ od mene, niti ne pritožuje preveč, ampak samo prijazno povpraša, če sem že kaj boljše. In jaz prijazno nekaj odgodrnjam nazaj.

sobota, 05. februar 2011

Dehumourize me

V času bolehanja se pojavi čisto preveč časa za razmišljanje. Čisto preveč časa preživim tudi s svojo večno pametno družino, zato se mi po par dneh doma propogosto utrni (in izleti iz ust) kakšna sarkastična ali polna črnega humorja.

P.S.:Fotr je pravkar skapiral, da imam angino zaradi refluksa, kar pomeni, da je skapiral tudi, zakaj sem na strogi dieti. Sledita dva dni zasliševanja, kaj lahko jem in kaj ne. Glavno, da še vedno ne obstaja intoleranca na laktozo. V službo bom verjetno šla z narobe obrnjenimi očmi.

četrtek, 03. februar 2011

Fotka za smeh

Tole pa doboš, če se preveč pritožuješ, da si spet bolan. No ja, vsaj nekdo poskrbi za par minut kašljajočega smeha. Prijatelj iz Londona mi pošilja pozdrave :)



sreda, 02. februar 2011

Bolehanje

Slavni imunski sistem porušen že drugič letos.

Najbolj vesela sem, da obležim v postelji, ko imam največ dela, največ obveznosti in cel kup planov, da se bom imela fajn. Ko mi pri vročini, oteklem grlu in pomanjanju energije ljudje začnejo še pribijati, da bom shujšala, če ne bom jedla, sem pa najbolj navdušen ranjenec daleč naokoli. Sploh po tem, ko se že dva dni tolažim, da je samo malo večji prehlad, in se zbudim zato, ker ne morem dihati.

V slabo voljo me spravi tudi tabla z napisom rojstnega kraja, kjer imam zdravnico, ker vem, da bom naslednjih par dni obsojena na mir in tišino, zaradi katerega me vedno znova prime, da bi se zadrogirala. Home just makes me wanna do drugs. In dejansko se drogiram. S celo vrečko zdravil: protibolečinskih, za želodec, da bo prenesel protibolečinske, in antibiotikov, na katere ne bi smela biti alergična. Upamo.

torek, 01. februar 2011

Fragile

Kako krhko je vse skupaj se zaveš šele, ko sediš na ploščicah in pobiraš črepinje vsega tistega grandiozno opevanega, pa vidiš, da ne bo šlo sestaviti, ali niti nimaš volje ponovno sestavljati in je lažje samo vse skupaj vreči v koš za smeti. Ali ko naslanjaš glavo na neko ramo in začutiš, da vsak nevron v telesu ne kriči več "ljubim te", ampak ti ne tako evil twin na uho šepeta, da je čas, da greš domov in zapreš ta vrata. Da je čas, da zapreš vsa vrata in okna, ki ne vodijo nikamor.

Tako se izviješ iz objema, bosa stopiš na mrzla tla, s tal pobereš hlačke, prvič zakleneš vrata od kopalnice, ker veš, da boš z besedami s katerimi se boš vrnila iz nje, za vedno ubila tisti pogled.

petek, 28. januar 2011

Fajitas kingdom

To besedno zvezo smo ustvarili enkrat v času rednega obiskovanja faksa, ko smo se z družbo dobivali na večerjah, enkrat pri enem, drugič pri drugem, in merili veličino napada na fajitas izpod različnih kuhalnic.

Ta teden sem se spomnila, da že celo večnost nisem delala ničesar s tortiljami, zato sem po hitrem postopku šla v nabavo. Enkrat med nakupovanjem sem se spomnila, da mi je pravzaprav bolj všeč domača guacamole, ki sem jo že enkrat ustvarila po domišljiji, tokrat pa sem zadevo še nadgradila.

Recept Šuši Guacamole pa gre nekako takole:

Izdolbemo meso dokaj mehkega avokada. Jaz sem za dve osebi porabila samo polovico, in sicer tisto brez koščice, ker avokado je približno tako butast, kot povprečni Španec, in meso porjavi samo na tistem delu, ki nima koščice. Izdolbeno meso sem premečkala z vilicami, prelila s par kapljicami limetinega soka, nasekljala por in papriko, dodala ščepec soli, ščepec belega popra in malo mlete rdeče paprike. Paradižnika mi je zmanjkalo, in ga pač nisem narezala na kockice. Namesto tega sem v zmes dodala še eno žlico tiste rdeče omake za mehiško hrano.

Slik ni, ker sva bili preveč lačni.

Če kaj guacamole ostane ali ne veste, kam s preostankom avokada, priporočam, da porabite kot namaz v sendviču s šunko, sirom in rukolo.

torek, 25. januar 2011

Kolateralna korist

Zadnje dni se v teku vseh dogodkov počutim, kot bi stala na železniški postaji (ali pa na postaji metroja), medtem ko mimo mene brzijo vlaki. Čeprav je vsaj občutek, da še držim vajeti, malo višje stopnje. Ali pa vsaj občutek, da tam stojim z razlogom.

Nagrada za pridnost in prijaznost je bil domač štrudelj, ki ga je nemudoma zmanjkalo. Nagrada za mojo presekano odločitev pa stresanje jeze na ubogo mene, neupravičeno. Torej smo v ravnovesju. V torbici še zmeraj ni zložljive zobne ščetke, a vseeno zjutraj pridejo prav sončna očala. In dolg sprehod za treznenje in praznenje težke glave. V ravnovesju tudi držim vse plane in vse prepovedi planiranja. Dolgoročni plani so lepo zaviti v vato, kratkoročni se še zmeraj vsak dan sproti rušijo in postavljajo na novo, tisti plani, ki jih imajo drugi z menoj, pa so odvisni od moje volje. Kak večer mi nepričakovano druge roke operejo lase, spet drug večer si privoščim samo zase, v kopalnici z vsemi dišavami v stekleničkah ali ob dobrem filmu z babami.

Na kratko: počasi se sestavljamo, kar se pozna tudi na želodcu, ki je kar vesel belega ruma. Skrbi me samo še to, da imam čas za komunikacijo s kitajcem, ne najdem pa dovolj minut za pogovor s starši. Hrana je pač prioriteta v redkih trenutkih, ko želodec uboga.

sobota, 15. januar 2011

Pet minut

Malo godrnjavosti izgine v tistih nekaj minutkah pred večerom, ko se mi po dolgih mesecih pred okno nariše rozasto oranžen oblak in se nebo počasi obarva v odtenke do teme in prve zvezde. To je mojih umirjenih pet minut dneva.

Potem se spet začne cepetanje, ker nečesa preprosto ne morem spremeniti, grizenje nohtov zaradi kolateralne škode, večne nepredvidljivosti in prisilnega skakanja s padalom. Nekje med pobiranjem črepinj sem mat učila, kako se vzpodbuja otroke. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. V idealnih pogojih bi se basala s kitajsko hrano (uuu, me že stiska v želodcu od misli na to, kako tega ne bi prenesel) in svoje čebele v riti umirjala nekje na kakšnem koncertu ob kozarčku jegra. Mogoče bi še komu podarila kak nasmeh, čeprav visokih upov na to ne bi stavila.

Še največ kar lahko v danem trenutku naredim je, da si v sanjah sezidam gradove v oblakih, se napokam trenutne doze tablet in odkašljam nazaj v posteljo.

sreda, 12. januar 2011

Ljubezen

- Zdravnica pravi, da imam počasne jajčnike, pa bom morala na hormonske terapije, če bom hotela zanositi.
- Ahhh, lubica ... daj ti meni te svoje jajčnike, jaz nočem imeti otrok. Ti jaz dam svoje, če še delajo.
- Pa kaj si ti normalna? Še nimaš dovolj problemov?
- Ja pa en gor, en dol, isto sranje ...
- Ne, ne dam ti svojih, jaz bi tudi imela kakega.
- No, no, sej ti nisem mislila jemati stran, sam pač, če hočeš, jih lahko daš meni. A pol praviš, da je zadeva resna ... hmmm, jaz tej tvoji ginički ne verjamem. Ti si preveč popolna, da bi lahko imela počasne jajčnike.