nedelja, 30. maj 2010

Izjave

Moje najljubše:

- Paše kot budali šamar.
- Navaliti kot mutav na zelje.

Resno, ob teh dveh se vedno začnem glasno krohotati. Ne morem si pomagati.

Sem pa ugotovila, da se z današnjim dnem zaključuje še ena dejavnost, ki mi je povzročala napade smeha. In me spravljala v dobro voljo v teh Butalah. Moje stegovanje vrata (in od pogostega prevelikega navdušenja tudi spremljajoča bolečina - ker sem navalila kot mutav na zelje) za določenim cuckom ne bo več smiselno. Lastnik si je našel novo domovanje. No, menda res niste mislili, da bom pogrešala neznanega psa. Pravzaprav ne vem, če ima tudi pes novo domovanje. Če ga nima, je to lahko zelo tricky.

Resno, zdaj si moram najti nov objekt, na katerem si bom spočila oči. Kar pri nas niti ni tako lahko. Kako nesramno od lastnika psa, da mi povzroča takšne probleme in uničuje zabavo.

Seriously, I have to get a life.

sobota, 29. maj 2010

Luna pravi

Včasih se res počutim, kot da živim v groteskno glupi nanizanki s pijano mamo in kurbirskim fotrom. Javno sicer nič slabega o mojih starših, jim vse direktno razložim.

Neodgovornost me živcira. Zelo. Včasih iz principa ne naredim tistega, kar se nekdo v danem trenutku spomni, da bi jaz morala narediti. No go.

Rada delam male uslugice, pa vedno na koncu jaz ostanem brez nečesa, ali ga najebem zaradi drugih. Čudovito. Tako sem se po glavi tepla, da sem materi posodila moj novi likalnik, ki mi ga v dveh mesecih ni uspela vrniti, zdaj pa je šla na dopust. Jaz pa moram preprati in prelikati poletne stvari. Hlače in srajce so zmečkane in niti slučajno jim ne približam starega likalnika. Hočem svojega z digitalnim zaslonom, delujočim prostorčkom za destilirano vodo in lepo drsljivo površino. Predvsem pa zato, ker je ... moj.

Zelo hvaležna bi bila tudi, če bi zaspala vsaj do 2h zjutraj. Raje do 1h. Niti ne morem kriviti lune, ker se mi nespečnost dogaja že par tednov. Spim pet ali šest ur, da se zbudim do 11h, kar je za moje pojme že zelo pozno. Če bi vsaj ponoči delala kaj pametnega, žurala, se stiskala h komu, ne pa gledala v luft in se preutrujena učila na silo. In premetavala misli sem in tja.

Krasno bi bilo tudi, če bi imela dovoljenje jesti po svojem okusu. Sovražim, da se Fabio vtikuje v moje kuhanje in iz odlične jedi naredi redilni zmazek. Ki ga seveda ne pojem. Ergo, prišla sem pod idealno težo. Do neke mere sem bila še vesela, da sem lepo shujšala, kar je preveč pa je preveč. Sploh, ker so mi vsa oblačila prevelika. Da ne omenjam tega, da se bojim piti alkohol - iz dveh razlogov: ker imam premalo kil in ker imam neke čudne reakcije.

In kdo je snifal koko iz mojega pouštra za stiskanje? - no, resno, na njem se je znašla bela snov, ki ne vem točno, od kod iz stene ali stropa bi priletela.

Še vedno se nisem odločila, kako bom nastopila pri otroku, ki mi je že drugič razlil pol pudra v umivalnik. Posledice bodo tokrat resne (tudi zaradi še nekaterih drugih stvari in predvsem zaradi starosti). Sej razumem, zakaj to dela, kar še ne pomeni, da bom pustila. Če bi bil otrok moj, bi ga že ušesa srbela, še posebej, če bi ga pri dejanju zalotila. Enkrat lepo povem, potem se moje potrpljenje konča. Sto procentno je to, da bo dete sedelo za mizo, dokler ne bo razumelo, da si takih stvari ne more in ne sme privoščiti. Jaz sem bolj trmasta.

petek, 28. maj 2010

You think you're Elvis or something

Dolgo, dolgo, dolgo nisem slišala, ali se spomnila na to pesem. Zadnjič enkrat pa mi je začela odmevati v ušesih sredi učenja. Pri učenju si namreč vedno pomagam z besedili iz pesmi. Za primere pri slovnici, ali za miselne povezave. No, pa tudi sicer me na določene trenutke v življenju spominja določena pesem, ali več njih.

Ta pesem me spominja na čas, ko sta se naša dva ločevala. Da ne bo pomote, ko sem izvedela, da se bosta ločila, sem bila najsrečnejša zafrustrirana najstnica na svetu. Starši nad mojim veseljem niso bili prav posebej navdušeni :D No, pesmi se ne spominjam zaradi besedila, ampak zaradi melodije, ker se je ravno takrat doma znašla neka špilika, ki je igrala to melodijo.

četrtek, 27. maj 2010

Čudoviti nori svet

Res sem fascinirana nad tem, kako nekateri ljudje ničesar ne opazijo. Še bolj sem fascinirana nad tem, kako nekateri ljudje z lahkoto oblajajo napačnega človeka, opravičiti se pa ne znajo.

Ne samo, da sem zaradi nekaterih dejanj v tem tednu jezna in zoprna. Sem tudi strašansko razočarana in žalostna. In kot nalašč mi v trenutku, ko ta čustva najbolj udarijo na plano (iz takšnih ali drugačnih vzrokov), zazvoni telefon.

Iz izkušenj lahko povem: beg je najučinkovitejša rešitev (če vključuje še skrivanje v smislu menjave telefonske številke, mailov in odjava iz različnih omrežij). Takoj za njim je alkohol.

Zakaj še vedno vztrajam? Ker so se mi nekateri ljudje vsrali na pot in se nočejo umakniti. Če pa slučajno že mislim, da so se, pa dobim GRANITNO KOCKO v hrbet.

Prišel bo čas, ko bom jaz metala granitne kocke nazaj. Do takrat pa bom preizkušala na katere alkoholne pijače ne dobim reakcije - rakunje face.

nedelja, 23. maj 2010

Burke gor, burke dol

Samo en odstavek iz SSKJ:
búrka -e ž () 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke ∙ burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju

V resnici pa se mi že nekaj let porajajo različna vprašanja okrog burk, tistih drugih namreč. Nekoliko sem potovala po Evropi in videla ogromno žensk z burkami, najbrž največ v Londonu. Moji občutki ob tem? No, jaz je ravno ne bi nosila, pa če me kdo tepe zaradi tega. Ženske, ki jih nosijo mi delujejo nekoliko strašljivo. Morda zaradi stereotipov (pa naj so resnični, ali ne), ki obstajajo okoli muslimanske težke moške roke. Morda tudi zato, ker v Sloveniji ravno ne vidiš dosti tako zakritih žensk. Ali pa zato, ker preprosto ne sprejemam kakršnega koli pretiranega zakrivanja, ki ni pogojeno z mrazom, sploh pa ne zakrivanja svojih las in obraza. Ali, ker ne razumem, zakaj bi ženska morala zakrivati svoje čudovito materinsko telo, lase in obraz, medtem ko zraven nje hodi nekdo oblečen po svoji volji. No, pa mislim, da v našem okolju zakrite ženske delujejo težko dostopne. Ne glede na to, če so zakrite po svoji volji, ali ne.

Druga logika je recimo takšna: če jaz grem v katero koli muslimansko državo, se bom držala naslednjih stvari - pojdi v moški družbi, če nisi ravno v turističnem območju, raje bodi zakrita (nič dekoltejev, nič kratkih hlačk, pa ruto na glavo), malo umiri svojo poskakujočo naravo. Potem bi recimo lahko rekli: če muslimanke pridejo v Evropo, naj snamejo burke, oblečejo hlače in po vročini šetajo v kratkih majicah. Ampak se tu pojavi ena beseda, ki se je vsi tako radi okelpamo: svoboda. Bodi to, kar si. Po logiki novih zakonov v nekaterih državah torej: bodi to, kar si, samo če nisi muslimanka.

Gre torej za prilagoditev okolju, v katerem se znajdeš. Priznam, da preferiram priseljence, ki se prilagodijo našemu okolju, normalno. Če ni anomalij je življenje lažje. Najlažje pa se je bati vsega, kar ne ustreza posameznikovim privzgojenim vzorcem. Po drugi strani pa se toliko raje brigam zase, kot za druge, da mi je vseeno, če ima ženska na glavi ruto, burko, frjolčasto frizuro, ali klobuk. Dokler le lahko koristi vse pravice in uživa svoboščine. Bi mi bilo pa čudno, če bi mi na primer na faksu predavala dama, oblečena kot črn duhec. Že zato, ker ne bi videla, kako se njene ustnice premikajo med govorjenjem.

Na takšne stvari pa ne moremo gledati iz svoje ksenofobične perspektive, tako kot priseljenci ne bi rabili ravnati po svojih verskih/narodnostnih prepričanjih. Malo prilagajanja je potrebnega iz obeh strani.

Hotela sem reči, da mi aktualni oziroma prihajajoči zakoni okrog burk v Evropi niso najbolj všeč. Delujejo mi nekako represivno in ksenofobično. Kljub temu da, kakor je razvidno, tudi nad burkami nisem prav posebej navdušena.

petek, 21. maj 2010

Šuši se razkuri

Ko oznanim dva tedna učenja, me vedno vsi najbolj rabijo. Jaz pa seveda prijetno na trnih, ker sem se začela učiti dva tedna prepozno. Kljub temu, da prijazno povem, da sem zaradi pomanjkanja časa rahlo nervozna in da se imam namen posvečati samo svojo dobrobiti, se okrog mene vedno najde nekdo, ki ne more preživeti brez moje pomoči, ali prisotnosti. Tukaj seveda nastopi tudi nesposobnost in ne oziranje se na moje besede.

- Šuši, a mi boš prinesla tistopatisto.
- Glej, poberi me na poti iz službe, pa se zapeljema tublizu in ti predam zadeve.
- Joj, veš kak je bencin drag.
- Ja, glej, ubobožala boš zaradi 1 mg bencina, ki ga boš porabila za to, da me pobereš, da JAZ za TEBE nekaj uredim. Imaš izbiro. Ja, ali pa dobiš, ko bom jaz imela čas, torej čez par tednov.

- Šuši, pridi mi pomagat rezat fižol.
- Učim se (in za fižol mi dol visi, tralala tralali)
- Pa daj no, jaz ga bom ful dolgo rezal, če mi ne prideš pomagat. (ker ima kao ful bizi dan s poležavanjem)
- Učim se.

- Šuši, daj idi kupit kruh pa čike za mene, preden pridete.
- Kaj če bi ti poklical osebo B, ki pride z avtom in se dejansko pelje mimo trgovine? No, da jaz ne bom v dežju lazila povsod okrog, ko sem se že ravno imela namen učit še pol ure.
- Aja ...

Potem pa spet zvoni telefon ... - Šuši, v MB je ful gužva. (aham, jaz pa sem supermen in jo bom odpihnila, al kaj?!)

Vmes si folk vzame še čas za uničevanje mojega novega svilenega šala, telefoniranje pred vrati moje sobe in valda, stalnica - da se nihče ne uspe nič zmenit, če vmes še mene ne vpraša, kaj se je zmenil, ali kaj bi se zmenil. Priznam, preveč obožujem izolacijo.

Jogijsko dihanje in misel na to, da jutri vsaj za par ur spizdim v čudovit svet z meni dragimi, mi omogoča kanček dobre volje in vedno prisotnega črnega humorja. No, pa tudi to, da sem predelala vsaj nekaj literature.

Do you read me?

Res ne maram ljudi, ki žlico držijo tako. Ups, ne maram, da ljudje držijo žlico narobe - no, tako kot jo držijo neandertalci. In leni moški. Ne spomnim se, da bi videla žensko, ki tako drži žlico. Brez operacije rok za izgovor.

Upam, da se mi nikdar ne bo zgodilo to, kar me je v jutranjih sanjah tako razkurilo. Bele nogavice in tenis hlačke v javnosti so totalno mimo. Da niti ne omenjam eksplozije, ko vidim bedno urejeno tečno žensko, kako ukazuje.

Po drugi strani še vedno vem, za katere stvari sem si popolnoma sama kriva. Uspešno sekiram sama sebe. Neumorno. Očitno mi pomaga samo tisti čas, ki je vsakič drugačen. Ali je izgovor, če rečem, da vem zakaj je tako? Pač vem.

Še bomo v bližnji prihodnosti pili šampanjec. Zdaj se mi pa lušta starega dobrega viskija in cigarete.

P.S.: Nauk dr Housea - Wilson še slabše izbira ženske kot jaz tipe. Ne moreš, no. Vsaka mu umre.

sreda, 19. maj 2010

I live in ghetto

Resno. Zadnje čase me zvečer ali ponoči nadlegujejo alarmi na avtih, pod mojim balkonom se zvečer zbirajo mladi pijani in rahlo zadeti fantje, ki me lepo pozdravijo, ko se pripeljem iz službe in vlačim računalnik iz avta, poleg tega, da je javna tajna, kdo zalaga lokalne veseljake s katero drogo. Po čudnem naključju me zaradi mamine službe vsi ti fantje poznajo. Za avto se niti ne bojim, samo kreten bi ga ukradel. Enkrat me je celo sošolec iz osnovne spraševal, na katero stran ima sosed, lastnik BMWja, obrnjena okna. Na njegovo žalost, je tip parkiral direkt pod svojim oknom. Je pa zadnje čase priljubljeno vdiranje v avte starejšega letnika. Če že ničesar nimajo za ukrasti, je pa zoprno to, da imaš zaradi tega stroške.

Enega ali dva bolj resna dilerja so v zadnjih letih celo spakirali v čuzo. Pravzaprav sem bila presenečena. Mislim, da se je sedaj že policija nehala voziti po naselju. Morda bi se lahko spet začela. Če pa primerjam stanje sedaj, in tisto, ko sem jaz bila ponorela najstnica, se mi zdi, da gre spet na slabše. V časih našega bluzenja naokrog, si dobil vse, kar ti je srce poželelo. Skoraj, kot bi šel na tržnico. Moji vrstniki so se sedaj že skoraj nehali resno drogirat. Eni imajo otroke, drugi delajo in/ali študirajo, tretji pa so propadli. Aja, nekateri pa si služijo kruh z dilanjem.

Ko vidim mlajše generacije, kako tu in tam prižgejo kak đžoint in ga skušajo skriti pred menoj (če ravno grem peš skozi park v mesto), mi gre na smeh. Če pa pomislim, da bi moji nečaki v prihodnosti kupovali travo (ali kaj bolj resnega), pa grem in direkt male dilerčke stresem iz hlač. Nečaki pa bi še dober mesec hodili naokrog z rdečimi ušesi. Kljub temu, da podpiram kajenje trave v zdravstvene namene.

Se pa sprašujem, če starši res tako izgubijo stik z realnostjo, si zatiskajo oči, ali se jim ne zdi vredno obremenjevati se s tem, kaj njihov otrok počne. Naš fotr je ponorel, če se mu je samo zazdelo, da sem v družbi s kom, ki bi naj bil slaba družba (četudi ni nujno bil), čeprav me okrog večernih izhodov ali žurov na vikendih nikdar ni pretirano omejeval. Je pa poskrbel, da je vedel, da ne bom počela neumnosti. Sicer sem mislila, da sem jih dobro skrila, zdaj pa se mi zdi, da bolj ali manj ve za vse.

sobota, 15. maj 2010

Svetlikanje

Ko ti nekdo reče "you are pretty" ... makes a difference. Četudi je to nekdo, ki ga najbrž več ne bom nikdar videla. Romantika za deževne dni. In pravljica za megleno prihodnost. Me zanima, če bi še vedno zardevala, tudi če bi to slišala vsak dan. Lepo bi bilo slišati vsak dan.

Lepo je bilo slišati, po tem utrujajočem tednu. Ko sem ugotovila, da fašem Tourettov sindrom vsakič, ko se za debili vozim po avtocesti. Prvič v življenju me je namreč prijelo, da bi idiotu pred menoj začela blendati, hupati, ga prehiteti in pred njim zabremzati. Sploh, ko me je tip pripravil do tega, da sem ga prehitela po desni, ker ima fancy nov avto, ki skoraj sam vozi in se mu zato ni treba umakniti na desno špuro. Vse to zaradi tega, ker nočem zamujati v službo, pa sem prisiljena, ker mi fotr ne pripelje avta pravi čas. Da niti ne pomislim na tistega poltovornjaka, ki si je prisvojil celo avtocesto do Maribora in se cijazil 100. Ali pa na to, da so ta teden postavili zožanje, ceste pa še vedno nihče ne popravlja. Me zanima, če bi bili tako pogumni, če bi vozili našo samomorilsko napravo ... ali če bi vedeli, da vozim samomorilsko napravo.

Bil je tudi teden težkih besed, ki so izgubile težo takoj, ko so naletele na gluha ušesa. Jebat ga ... jaz sem itak blazno zasedena s tem, da se ukvarjam sama s seboj. Pa četudi samo buljim v svoje nohtke.

Zato pa se v petek zvačar do solz nasmejim, ko pomagam pri improvizaciji bureka in mi za nočno vožnjo domov ostane zeleni val, prazna avtocesta in lepe pesmi.

četrtek, 13. maj 2010

overdoziranje 2

Recimo tako: jaz sem jabolko, ti si hruška. In jaz hočem jabolka, ti mi pa daješ hruške. In potem jaz rečem ok, bom hruške, pa se debil spomniš, da zdaj pa bi slive. Pa fuck no: slive so vijolične! Ti imej vse tiste kište sliv, jaz bom pa spala.

Potem pa tako, da se včasih počutim kot Arielin fotr, ko se razkuri in skoči ven iz morja, visoko v zrak dvigne svoj trident, od njega pa letijo male ribice. Po mojih izkušnjah se male ribice znajo konkretno zagrabiti za lase ali kožo. Včasih se je treba še po travi valjat ... ko mali cucek. Kolateralna škoda pa te zadeve.

Ko smo že ravno pri cuckih ... me ima, še vedno, da bi se ko mali cucek stisnila v kot postelje, se založila z vsemi pouštri in spala. In kihala, smrkala, kašljala. Nekdo pa bi mi izmenjaje nosil kavo in ingverjev čaj. Sam moram do večera biti vesela in it učit.

sreda, 12. maj 2010

overdoziranje

Danes ni pravi dan. Danes bi se zavijala v besede, ki jih ni. Tiščala svoje oguljene komolce v rebra. Vrgla kratke laske čez oči in kazala jezik.

Imunski sistem mi vztrajno kaže fakiča, mišice na nogah bolijo brez razloga. Prižgala bi svečko in dišeče olje, pa vem, da se mi ne bo dalo vstati in jo upihniti. Upihnila bi tisti kanček upanja in laži, da bi bila prepričana v svoje nezanimanje. Izbrisala bi ureznine po rokah - neznanega izvora.

Z marjetico za ušesom bi sončila zobe in se igrala s plastelinom. Končno je prišla utrujenost.

nedelja, 09. maj 2010

Hommage to nothing

Od prvega pogleda, dotika ... do tazadnjega chata. Zaskrbelo me je, ko sem se vprašala, če mi je še sploh mar. Ko nagrbančim čelo in razmišljam, na koliko nivojih je vse skupaj čisto narobe. Na koliko nivojih sem navajena biti princeska. Vedno bom nedotakljiva, ker dobro skrivam tisti ščit, v katerega trešči toliko naivnežev.



Neizpodbitno dejstvo je, da preveč obožujem moške, da bi se jim popolnoma odrekla, čeprav sem brez njih najsrečnejša. Včasih je nadležno tudi to, da se nekateri vračajo. Ali se hočejo vračati. Včasih pride prav.

Potešitev je falične oblike. Pomlad in poletje pa nikdar ne prinesete posebno vznemirljivih presenečenj. Jesen je tista, ki nosi listje.

sobota, 08. maj 2010

Nuances

Ko ti hothothot francoz v francoščini govori na uho nekaj o tvojem francoskem naglasu, te ob tem ravno dovolj močno drži za podlaket in te potreplja po kolenu. Da ne bi o tem, da so moja kolena puding, če se samo spomnim na to.

Jap, definitivno je to bil čudovit uvod v pomladansko in poletno norenje hormonov, za katere imam občutek, da jih lahko delno umiri samo nekdo zelo poseben. In potem mi povprečje trobi, da so moji kriteriji previsoki. Kriteriji niso nikdar previsoki. Vsak se pač trudi po svojih močeh.

Druga stvar je (zopet) zaslužena sprememba frizure. Nič drastičnega, samo postopoma pristriženi lasje, za poletno štrljenje. Smešni so, ker so se mi po novem začeli zavijati spodaj. Še najbolj noro je, da se je naš fotr na stara leta odločil za dolge lase. Kličem ga Fabio. Konec koncev se malo toliko starih gospodov lahko pohvali s tako bujnimi lasmi, ki še niso povsem sivi. Mah, sej naš tastari je legenda. In ima daljše lase od mene.

Tretjič: a poznaate tisto, da greste na dopust in ga maksimalno uživate in posledično zapravite kar lepo vsoto denarja? Pa poznate tisto, da pridete iz dopusta in ugotovite, da morate preklicati pol familije, če lahko pride po vas, ker je nekdo razbil avto? No, ker se je tovornjak rikverc zapeljal na havbo. Morda pa se bom v službo peljala z izposojeno petko. Renault pet, namreč.

Kaj pa tisti občutek, da vam je čisto vseeno, kaj se dejansko zgodi, ker mislite na nekaj čisto povsem drugega. Na sebe. Na vse, kar še čaka. In na haha občutek v glavi.

petek, 07. maj 2010

Doing London

Ah, pa sem že nazaj, kljub temu, da sem ves čas upala, da bo vulkan še enkrat bruhnil, da bom imela izgovor, da še malo ostanem v norem Londonu z norimi ljudmi, ki sem jih ponovno srečala ali na sveže spoznala.

Vtisi so enkratni (slike pa tokrat kar iz mobitela, ker na ostale bo treba še malo počakati): od Brick Lane on saturday night do Dirty Martinija v ponedeljek zvečer (me getting really drunk after a long long time),



cupcakes žura,




dolgih šetenj po celem Londonu, premočenih čevljev in kupa tipov, ki bi jih (skromno priznam) na licu mesta podrla, tržnic s hrano, kjer sem prebolela slabost od letala, do razčlenjevanja načrtov za avtobuse in tube ter spontanega preklaplanja iz enega v drug, tretji, ali četrti jezik (cena ki jo plačaš za druženje z multi kulti klapo). Da ne pozabim omeniti hudih bejb, oblečenih nenadjebljivo, in debelih bejb v miničih do bokov, sprehajanja v natikačih pri 10 stopinjah in tankcenih majčkah v največjem dežju in vetru.

Izpustila nisem niti tradicionalnega gravža po imenu fish and chips :D



V smeh sta me spravljali naslednji reklami na avtobusih: Last night a DJ saved my life in Pixie Drinks Lotts.


Na kratko? Hočem nazaj!!!! (čeprav se volana v avtu ne bi niti dotaknila, ker bi pri teh zmešancih najbrž v trenutku povzročila prometno nesrečo z grdimi posledicami)