nedelja, 24. marec 2013

Odgovor

Zakaj se izogibam "moraš biti tam" dogodkov?

Zato ker običajno so VSI tam. Jaz pa sem rada malo nevidna. Res je lepo po dolgem času srečati obraze, ki so tisti ta posebni, ljudi, s katerimi si padeš v objem. Sam to, da na 3 metre pozdravim nekoga, mi je pa kot da sem šla v lokalni Mercator na provinci. Še sreča, da se je včeraj moj bitchy gen pokvaril.

sobota, 16. marec 2013

Pogrešam

Sonček, ni sončka, še vedno je depresivno prižigati sveče, namesto lezt v objem. Nikjer več ni vonja po njej, samo slike so še ostale. In kar zvije me od praznine. Če si nohte nalakiram s temnimi barvami pa so moje roke enake kot so bile njene, samo da so vedno mrzle, ne vedno tople.

Tole pa sva se drli v avtu, ko sva šli prvič in zadnjič sami skupaj na morje.


sreda, 13. marec 2013

Bojne rane

Človek ob razvoji raznih alergij in občutljivost začne cenit stvari, ki jih ne sme uživati. Recimo preproste Lekadole in Aspirine, ki olajšajo ure med enim in drugim antibiotikom. Navdušena sem nad še vedno neobstoječim imunskim sistemom, ko otrok na avtobusu kihne vame in obležim z vročino. Res lepo.

Priznam, preden sem vzela antibiotik, sem se še kar ok počutila. Lahko sem stala na nogah, včeraj pa me je dotolklo in sem na kavču grulila ob vsakem premiku. Dojemanje oddaje, ki sem jo gledala, pa je bilo sploh neverjetno.

Še bolj neverjetno je to, da sem si uspela pridelati dodatne bojne rane in si med kriljenjem z rokami (iz neznanega razloga) z nohtom čisto resno prerezala nos. In imam trenutno kratke nohte. In zelo porezan nos. Tako, do krvi in resnih krvavih štrajfnov po krasoti sredi obraza. Še dobro, da mi ni treba iz stanovanja. odkrivam nove načine samopoškodovanja.

Ko se spravim k sebi, grem na shujševalno. Fotr me zalaga s piškoti in napolitankami.

ponedeljek, 04. marec 2013

Pobeg

Nemirnost sproščam s pobegi, ki me pozdravijo za nekaj časa, ampak se imam na sumu, da bom morala pobegniti za dlje časa nekam v neznano. Naučila sem se sama potovati in zdaj ne morem več resno jemati družbe. Ali pa je samo obdobje?

Končno mi je uspelo pribegniti tudi do Prage. Po začetnem izgubljanju živcev s preračunavanjem možnosti prevoza do tja in iskanjem najudobnejšega ter najcenejšega, je zapiskalo sporočilo, da me tja lahko pripelje en avto. Pot je vseeno dolga, ampak je pa vsaj udobje večje. Sredi noči, ko se je avto pripeljal čez vse mičkene stopničke s funkcijo ležečih policajev, me je pričakala zelena stavba v centru mesta in dear dear friend z rogljički. Šele čez dva dni sem ugotovila, da to ni samo center mesta, ampak da se na koncu ulice odpre čudovit pogled na staromestske namesti. Zakaj tako pozno? Ker sem prvi dan bila deležna udobja hitrega pogleda na Prago iz avta in razvajanja ob dobri hrani in dobrem vinu.

Preostale dni sem se odločila za peškanje po Pragi. Namen sem sicer imela uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev, ampak sem vedno kje našla kakšno ulico, ki me je pripeljala v drugo ulico in kar naenkrat sem se znašla pred Prašno brano, v židovski četrti pri eni ali drugi sinagogi, iz oči v oči z vagino namesto Kafke, na Vaclavske namesti, pred Karlovim mostom ali pa celo kar naenkrat pred vrati stanovanja ali pisarne.

Da bo izlet treba ponoviti, se strinjamo z dobro družbo, pa tudi zato, ker me je na Hradčanih prezeblo do mačkastih kosti, na Vyšehradu pa sem že prav pošteno preklinjala praške granitne kocke na pločnikih. Vse tegobe pa so pozdravili koktejli in spanje brez motečih zvokov budilke. In tista sproščena družba, ob kateri sem se čisto pozabila sekirat, da sem mogoče komu v napoto.


Edina stvar, ki sem jo blazno pogrešala, je bila sonce. Obveščena pa sem, da je posijalo takoj naslednji dan, ko sem bila tudi jaz že na sončnem in toplem. Definitivno pa zdaj razumem, zakaj ljudje nosijo krzno. Skoraj bi si že šla kupiti nekaj krznenega za okrog vratu. Ampak nisem mogla ignorirati svojega srebrnega kompleta, v katerem sem okrog skakala kot češki ninja.