Zvok sonca

Sem si včeraj pela to pesem, pa mi sicer ni preveč všeč. Nasploh sem čisto zadovoljna zadnje čase in se že težko spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo tako zelo poskakujoča. Vsak dan se zbudim s pesmijo v glavi in bi si jo na troli najraje kar na glas pela ... ampak tolk odprta pa spet nisem, da bi mirno prenesla, da me cel avtobus čudno gleda. No ja, mogoče pa bi pričarala vzdušje "gremo na izlet" ob 7h zjutraj, kdo ve :)

Po zares dolgem času sem si vzela tudi sobotni večer z mojimi lubimi babami v Mariboru in se še dodatno napolnila z energijo. V upokojenskem stanju utrujenosti ob polnoči (in z okrnjeno sposobnostjo za vožnjo ob tako poznih urah) sva se z mojo lubo odločili za pižama-party, gospa mama, ki me je do zdaj že posvojila, pa je presenečeno vprašala, če greva že spat. Sva ji razložili, da imava vodko v omari, v odeje pa sva zaviti zato, ker imava v resnici oblečene minice in čakava, da gre spat.

Zjutraj me je med vožnjo domov čakalo sonce, ki se je prav trudilo premagati meglo in v Božjem Presredku mi je že z vso močjo sijalo v oči. Hitro sem ga izkoristila za fotosintezo ob beli kavi, da si zares vzamem dovolj energije za skrb, ki jo grem izvajati čez 5 minut. Malo so me pretekle izkušnje naučile, da s polno žlico zaužijem tistih par dni, ko je res vse ok, ker še prehitro pridejo hudi dnevi. Ampak po tej dozi veselja, mi Chuck Norris ne seže niti do gležnjev. Lahko je samo moja osebna asistentka za planiranje zasebnega lajfa.