nedelja, 29. julij 2012

Nedeljska depra

Ko prideš domov in bi kar še malo pobegnil in podaljšal vikend še vsaj za en dan. In ugotoviš, da tisto, kar imaš, ni tisto, kar si mislil, da je, in veš, da obstajajo še toliko boljše stvari, ne veš pa, zakaj bi se sprijaznil s čem manjšim.

In taka nedeljska depra povzroča, da bi spustila vse od rok in odtavala tja daleč stran. V tem trenutku celo točno vem, kam.

nedelja, 22. julij 2012

Vonj po domu

To je tisti vonj, ko po dolgem dolgem času prideš v stanovanje na provinci, kjer si odraščal, najdeš v predalu neke trenirčne hlače, in ko si jih oblečeš, vse zadiši po tistem posebnem prepoznavnem vonju domačnosti.Še posebej prijeten je takrat, ko od vseh sprememb v življenju in vseh mogočih stanovanj, v katerih se sicer čisto dobro počutiš, že pozabiš, kje si sploh doma.

Za razliko od vonja po domu, pa pogrešam vonj po mami. V njenem stanovanju namreč nič več ne diši po njej. Kljub temu pa še vedno najdem kakšno njeno stvar, kakšno stvar, ki jo je začela in se zdaj razvija po svoje, brez njenega nadzora. Na primer, družinska sreča je crknila, spominčice na balkonu pa še živijo. Nekje pod nametanimi bratovimi stvarmi je še vedno tista dekca.

No, ko pa iz vonja po domačnosti stopiš malo po (tokrat) praznem stanovanju, na balkonu najdeš prevernjene smeti, nezalite rože, v želji po tušu pa še izklopljen bojler. S pojenjajočim vonjem po domu sem se zvalila na domači kavč in prižgala domač TV z omejenim številom programov in se do konca večera valjala s keksi v naročju.

četrtek, 19. julij 2012

Zatišje

Tisti trenutek, ko ugotoviš, da slišiš samo brnenje računalnika, si privoščiš malo razvajanja in debelo uro v kopalnici, najdeš čas za frizerja, dva dni razmišljaš o tem, kakšna mavrica naj bo na nohtih, in ti čisto paše kak večer preživeti pred televizorjem.

Odvisni od akcije si seveda vsak dan popestrimo s kakšnim manjšim zapletom, za ostale pa poskrbijo drugi. Včasih je prav zabavno prepletati življenje s še kakšnim control freakom ... samo za opazovanje nians med popolno filmsko romantiko in pregovornim stvarnim življenjem.

Ker že zdaj vem, da bo september prinesel helexa vredne spremembe in potrebe po odločitvah, bom tole svoje prvo zares sproščeno poletje po dolgem času preživela v manjšem zatišju. Vsaj dokler mi še ni totalno dolgočasno.

nedelja, 01. julij 2012

Summer out of the city

No, čisto tako ni. Je pa res, da tako zgodaj grem v službo in tako pozno pridem domov, da me mestna vročina doleti šele, ko se spravljam v posteljo. Za vikende pa poletim proti najlepšemu kraju na svetu, pustim računalnik doma, dam telefon na tiho, izklopim radio in preganjam celulit po hribih. Ta vikend je vročina dosegla stopnjo, ko se mečem v ledeno vodo. In ne samo na najbolj obljudeni plaži, kjer italijani delajo gužvo, tokrat celo kar pod slapom. Število bližnjih srečanj s plazilci je skoraj premo sorazmerno s številom preživetih dni na oddihu. Že res, da je od tega trikrat bil slepec, gnus je pa še vedno enak. No, posledica vikend oddihov je tudi blazno neenakomerna porjavelst kože aka bele noge, rjave roke.

Kadar nisem tam, se dogajajo čudne stvari. Prenašam kretene, izgubljam uhane, večere preživljam na eni, drugi ali tretji terasi, pizdim čez prah v stanovanju in kar malo uživam v neorganiziranem življenju. Za nekatere stvari si mislim "lepo je vedeti", zaradi drugih pa se na ves glas smejim. Odštevam dneve do glavnega projekta in kratkega oddiha, potem pa me čaka poletje v pisarni, večeri najbrž nekje ob Ljubljanici, morda pa mi celo uspe prit do Štajerske v naslednjem mesecu. Morda. Če se ne bom zares odločila, da se pustim odpeljati še na kak podaljšan vikend kam drugam.