nedelja, 30. avgust 2009

Čutim jesen

Ker je tako hitro tema. Ker večeri postajajo vedno hladnejši. Ker se stvari spet spravljajo v nek vsakdanji tok in ker sem malo zasanjana. Kot sem vedno v zadnjih poletnih dneh. Ker včasih že komaj čakam, da noge zavijem v dekco na robu postelje.

Najbolj jo čutim, ker se vrača Petrarca. Ker sem ob mailu s poljubčki, poslanimi preko oceana, obrisala dve solzi z vek. In potem se mešajo občutki. Eni prihajajo, drugi odhajajo. Odhajata dve moji srci ... jaz pa ostajam. Ker sem se tako odločila. In bom spet sprejemala odločitve, se praskala po glavi, pila kavo ob šestih zjutraj in zvečer prižigala majhne lučke na oknu.



Čutiva jo tudi midva, ki se nekako želiva spet srečati. Datum sva že določila ... po dolgem usklajevanju, kje je kdaj kdo, sva ugotovila, da na isti datum prideva nazaj v Maribor. Čeprav nama v Mariboru nikoli ni tako lepo ... kot bi hodila nazaj v preteklost.

sobota, 29. avgust 2009

Katastrofa

En dan in cel kup stvari: dve šokantni novici, slučajno razkritje prikivanja, soočenje z dejstvi in nekaj krutih besed ter posledično odkritje, da sem le imela prav (in spet v zadevi, za katero sem si želela, da bi se motila). Kreganje, razočaranje in tolčenje po glavi.

Nakar mi za lahko noč zobna pasta pade v odprto wc školjko. V tisto odprto wc školjko, ki sem jo sama tako pustila, čeprav tega ne maram. Hvala bogu, sem obe zobni ščetki prej ujela, ker teh pa trenutno nimam na zalogi.

Prisežem, da so mi lasje odfrčali iz trdno spete fige.

Nova teorija

Vsi vemo, da so kavalirji in vitezi izumrli. Ostali so samo mamini sinčki. Zdaj pa naj verjamem Darwinovi teoriji????

Oda filofaksu

Niti ne.

Bolj kot poslušam zgodbe kolegov in dodam še kakšno svojo, bolj sem zamerljiva do faksa in predvsem do oddelka za prevajalstvo. Najprej so nam vsem, in to kar sredi poletja, poslali položnice za plačilo absolventskega staža. Seveda še nihče od nas ni vedel, kaj bo storil. Rok za plačilo položnice je bil natančno en teden. Tisti, ko nas je bila večina na oddihu. Zaradi neplačila položnice, so nam zablokirali informacijski sistem, kjer se prijavljamo na izpite.

Ko smo to končno rešili in so se ljudje prijavili na izpite za zaključek 1. stopnje po Bolonjskem sistemu, je nekaterim noč pred izpitom prijavnica na lepem izginila. Zakaj? Zato, ker se nekaterim profesorjem preprosto ni ljubilo vnesti ocen pravočasno. Niti toliko pozorni niso bili, da bi potem, ko jih je eden od študentov opozoril, vnesli ocene še ostalim "pozabljenim" študentom. Te študente so zjutraj, ko so prišli na izpit, preprosto odslovili. Sama vem, da sem profesorico, ki me je učila izbirni predmet, večkrat prosila, da mi pravočasno vnese oceno in kreditne točke. Tudi tukaj se je zapletlo. In kdo je hodil na faks in lepo prosil, če se to da urediti? Jaz. Ker sama v VISu nisem imela dostopa do pravega predmeta, sem morala v tajništvo, da je tajnica vnesla pravi predmet - kljub temu, da sva to delali že v začetku šolskega leta, ko sem se prijavila k izbirnemu predmetu.

Priznam, zaradi vseh mogočih sprememb, ki so se dogajale čez leto, še sama ne vem, kaj točno potrebujem in česa ne, zato sem jo včeraj, ob najinem zadnjem srečanju, vprašala, če je zdaj vse v redu, ali moram še kaj popraviti. Odgovorila mi je, da bom videla v ponedeljek. V ponedeljek imam izpit! Izpit, pri katerem me lahko odslovijo, če ni vse v najlešpšem redu, čeprav bi naj bilo, saj sem se le lahko prijavila na izpit. Dodatne neprijetne občutke imam iz razloga, ker so mi nekatere predmete morali priznati še iz prvega letnika, ko sem padla iz starega sistema v bolonjski sistem.

In mimogrede sem včeraj, ko sem srečala par kolegov, ki so prišli do ustnega zagovora prvega dela diplomskega izpita, in jih povprašala po diplomskih seminarjih, dobila vsaj 3 različne odgovore. Število seminarjev, ki jih moramo oddati, je neznano, postopek pa ima prav tako vsaj 3 verzije. In nikjer nič pametnega ne piše. Tudi ustni zagovori izpita niso potekali ravno sanjsko. Od tega, da so kolegico hladnokrvno odslovili, ker je prebrala samo 5 knjig (ok, na tem mestu bi jaz lagala), do tega, da za super znanje dobiš 7, ker ocen pa že ne bodo zviševali, in tega, da oceno znižajo iz 8 na 6. Pri tem me moti predvsem to, da za znanje nisi nagrajen, medtem ko si za nepopolno znanje takoj kaznovan.

Napaka je bila kakopak že pri pisanju esejev. Nekoč nekje je bilo rečeno, da bosta na voljo 2 do 3 naslovi in da se piše 2 šolski uri. Zdi se, da je to veljalo le za angleščino, ker pri francoščini je bil naslov le en. Tudi število besed ni natančno določeno. Pravzaprav je vse skupaj uganka, dokler ne pridemo na izpit. Torej ne vemo števila besed, koliko časa imamo na voljo in koliko bo naslovov. In ja, pred takim izpitom je treba to vse natančno opredeliti. Zakaj? Zato, ker je bilo tako rečeno, zato ker je v igri velika mera živcev (ki se poviša, če ne veš, kaj se dogaja in če te zajebavajo) in zato, ker bi naj bil to zaključek študija, do katerega smo prišli z veliko težavami, ker smo bili poskusni zajčki.

Pa če povem še to, da sta bila prva dva roka diplomskih izpitov skoraj prazna, ker so v tem času še tekli roki za zaključek letnika, nekateri študentje pa sploh še niso imeli pregledanih diplomskih seminarjev.

Tokrat mislim, da smo si študentje res zaslužili počitnice, ker ni lahko delati, če se vsak dan šolskega leta nekaj spreminja, pa slučajno pozabijo obvestiti. Medtem ko bi profesorji lahko sedeli v svojih pisarnah in se že enkrat odločili, kaj bi radi. Aja, ampak potem bi nam morali priznati, da smo sposobni napredovati. In morda bi naš najsposobnejši študent dobil pravično oceno. Ampak je to nemogoče, ker boli, če si priznaš, da te dvaindvajsetletnik pelje scat v razgledanosti, trudu in sposobnostih.

četrtek, 27. avgust 2009

torek, 25. avgust 2009

Neprecenljivo

Scott: She's hot, man!
Šuši: Hey, when you knew I'm standing next to you, you said I was pretty!
Scott: And you are :D
Šuši: LOL

Nedelje v Ljubljani znajo biti precej zabavne. Z dobro družbo smo šli malo naokorg in vrnila sem se v zgodnjih jutranjih urah, še vedno nasmejana od vsega, kar se je zgodilo. Tudi od tega, da so mi nekateri spet želeli narediti sramoto, jaz pa sem se preveč krohotala, da bi to bilo mogoče.

Neprecenljivi so tudi ljudje v moji stolpnici. Gospa sosedova zvesto nadzoruje celo nadstropje, drugod pa imamo kamere. In gospa sosedova natančno ve, kdaj grem od doma in kdaj pridem. Včasih še celo to, kdaj dobim obisk. No ja, kamere pa zabeležijo moje nočne eskapade. Gospa sosedova na primer ve, da grem dopoldne od doma, vrnem pa se šele zvečer. Zjutraj me opomni, če bom potrebovala dežnik, zvečer pa pove, kaj so rekli na poročilih. Ve tud, katero je moje kolo in ga nadzoruje. Vsak dan naredi obhod po nadstropju, če ima slučajno kdo odprta vrata in opozori, da to pa ni dobro. Seveda gospa sosedova v dvigalu rada kakšno pove. Še najboljše od vsega pa je to, da gospa sosedova ni zlobna stara vešča. Vsaj zaenkrat ne, ker me še ni srečala, ko mi šele zjutraj uspe priti iz nočnega potepanja.

ponedeljek, 24. avgust 2009

Ženske sploh ne kompliciramo

Tipi za brezveze zakomplicirajo vse stvari samo zato, ker so prpe. In potem iz ljubosumja delajo neumnosti. Namesto, da bi ignorirali preteklost, ignorirajo sedanjost.

Bolj ko paziš, da ne bo kdo užaljen in iščeš nek normalen odziv, več kamnov dobiš v glavo.

sobota, 22. avgust 2009

Majhni trenutki

Če se vrata dvigala sredi Koloseja odprejo na obe strani ravno v trenutku, ko ti visok, postaven, močan in zelo simpatičen spremljevalec nežno poljubi potolčen komolec, ti pa ga gledaš gor, z velikimi žalostnimi očmi in tušlom, vsa ožgana od sonca.

Visok, postaven, močan in zelo simpatičen spremljevalec = prijatelj
potolčen komolec = poškodba s toboganov kot posledica celodnevnega divjanja po bazenu
ti = jaz (in to v trenirki)
velike žalostne oči in tušl = jaz in moj puppy face
ožgana od sonca = kolateralna škoda divjanja po bazenu.

četrtek, 20. avgust 2009

Misija: glavobol

Moj najljubši stavek v zadnjem tednu je "Pa jaz te bom fentala./ Ubila te bom, jao." Izzveni pa s precej obupanim glasom. Dostikrat je bil izrečen cimru - pa koji k me nekaj sprašuješ, če sem se zaprla v kopalnico in hočem svojih 20 minut miru (in še vedno mi ni jasno, kaj tip dela v kopalnici uro in pol!); pa koji k gobcaš, če vidiš, da berem knjigo/cajtng; pa kaj me neki na tiho sprašuješ, če ti pravim, da se te na balkon ne sliši (in jaz se ne mislim nazaj dret, da me bo cela stolpnica poslušala); pa kaj me tak čudno gledaš, ko pridem šele drugo jutro/popoldne domov???? Sej dečko je sicer fajn, samo občasno se mi zasmili, ker ga je tisto sevanje konkretno opalzilo. Mislim - kaj če bi bila jaz taka?

Nakar me kliče fotr, v jutranjih urah ravno na dan, ko bi jaz spala. Potem pa mi pove, da si je kupil kanu. Kanu? Kaj, a maš spet krizo srednjih let? A bi se rad ubil? A imaš vsaj razlog za tak nakup? (v smislu, če je končno pustil Krotildo in je to dovolj dober nadomestek - čeprav je po mojem še krompir bolj zanimiv od nje) In potem mu povem, kdo vse ima rojstni dan. Ker vem, da nima pojma. Jao, da bi ga s šibo nasekala ... pa niti malo mu ni nerodno, da ne ve, kdaj ima njegova prva vnukinja rojstni dan. No, pri njem nisem tako odrezava. Mu rečem samo: "Pa daj no fotr, porkamadona."

Mati? Mati so ostali pri tistem, da si bom vzela odmor za kako leto. In vedno znova ji moram razlagat sistem. Ne vem, zakaj, ker ga tako in tako ne razume. In potem mi pove, da si je kupila nove sandale.

Pa res se mi ne da mamice špilat. Niti psihologa ne.

In zakaj so potem vsi tako užaljeni, če jih pošljem k vragu? Ah če bi bili samo užaljeni - zakaj me potem kličejo, da sem jih prizadela? Ker jim samo še enkrat moram povedat, da mi dol visi in da si bom odprla en pir.

sreda, 19. avgust 2009

"Neprijetnosti"

"Le zakaj bi me motilo? Nisem ravno ljubosumna ženska. Nasprotno. Laska mi, če drugo žensko privlači moški, ki je z mano. Poleg tega pa, kako naj zahtevam od moškega, naj mi bo zvest, če grem sama v posteljo s komer se mi zljubi? Zaželela sem si, da bi mu lahko povedala, kaj se je prvi dan mojega bivanja v Limi zgodilo z Robertom. Vendar tega iz obzirnosti nisem storila. Nisem vedela, kako bi dejstvo sprejel, bala sem se njegovega odziva in razumem, da niso ravno vsi pri volji, da bi prisluhnili moji življenjski filozofiji."

Nimfomanka (Valerie Tasso) v hišo vsakega mladega dekleta! Če so starši preveč zaplankani za kaj takšnega, pa na štrik z njimi.

Med branjem (zadevo sem namreč prebrala v enem dnevu in ima nekaj manj kot 300 strani) sem se parkrat prijela za glavo, ker sem točno vedela, kam pot vodi. Sicer pa mi je všeč politična nekorektonst in odkrit govor o spolnosti. Konec koncev pa: kdor se boji te nimfomanke, ni niti približno zrel za Markiza de Sada.

torek, 18. avgust 2009

Nevideno?

- Ej Šuši, glej, malo celulita pa imaš.
- Ja, vem. Hvala da me opozoriš na to. Če te moti, me ne glej v noge. (klinc te gleda, kaj ti naj jaz, če si navajen paličnjakov od bab! Ti še fukročke pokažem?)

- (čez par ur, isti človek) Joj, daj Šuši, a moraš imeti tako kratke hlače gor. Jaz te ne morem nehati gledati v rit.
- A te celulit nič ne moti?


- Jao Šuš, kak si zajebala ...
- Ne, ti si. Jaz nimam tega gena.


- Šuši, tvoje noge pikajo.
- Jebat ga, slaba britvica. Počakaj še dva dni, ti bom z dlakami oko iztaknila ... če me tvoj ljubavni tepih ne bo prej pojedel!

- Joj Šuš, ti imaš tak ... plavalski hrbet.
- Prosim???
- Pa neeee, nisem nič grdega mislil!
- Pol pa imaš 2 sekundi časa, da to poveš kot kompliment.

- Joj, Šuška, jaz bi te peljal na en izlet. Pa bi šla na ono plažico, pa bi te s kremico mazal, pol pa bi te malo zmasiral ... grrrrrr.
- Joj, jaz bi pa raje šla s kom drugim. In nehaj se dret grrr, ker bom bruhala v loku. In pomanjševalnice niso za odrasle fante.

- Jao bejba, a bi mi ti pustila od zadaj, če bi se zraven spravljala?
- Z veseljem. Te vsaj ne bi rabila v fris gledat.

In še situacijska:
- Pa daj no, zakaj si taka do mene? (in cepetanje)
- A si slučajno zacepetal z nogami?
- (Sramežljiv nasmešek)
- What are you, twelve? O lubi jezus, jaz grem domov.

- Honey, put your shorts back on ... I don't want to have nightmares.

- Daj, jaz se ne bom zajebavala tu po polnem parkirišču s tvojim avtom. Na, parkiraj, da se ne boš potem pizdil name.
- (tip rukne avto)

ponedeljek, 17. avgust 2009

Usoda ali sreča? In služba?

Morala bi se prijaviti na diplomske izpite, da končam to klinčevo prvo stopnjo po bolonjskem sistemu, pa gredo vse čestitke FF, da se ne morem. Ker so vse skupaj zakomplicirali v božjo tetko, jaz pa sem trenutno sposobna samo ono teto na šalterju ven potegnit in se dret na njo vsaj dve uri. Po eni strani tudi vem, da sem takšna, da mora biti vse urejeno v določenem trenutku, da se lahko zberem. Sploh v trenutnem stanju.

Pozitivna stran vsega skupaj je to, da me je faks sam prisilil, da si vzamem eno leto "fraj", kar bi si pravzaprav morala, da pridem malo k sebi. Pozitivna stran je tudi to, da se v času mamine operacije ne bom učila v Ljubljani, ampak bom lahko sedela v mariborski bolnišnici. Lahko bom šla čestitat nečakinji za rojstni dan, lahko se bom poslovila od moje lubice, ki gre za pol leta na izmenjavo, lahko bom zadihala, lahko si bom vsaj delno malo uredila tisto, kar si moram. Končno bom imela čas za fizioterapevta in mogoče si bom rešila hrbtenico, preden pristanem na invalidskem vozičku. Izpite še vedno lahko grem delati konec septembra. Vsaj kakega ... in si vzamem stvari bolj na easy.

Usoda in sreča je samo izgovor, gre za to, da sem rabila push, da sem dojela, kaj pravzaprav rabim. In da se znebim perfekcionizma in sekiranja, če nekaj ni opravljeno takrat, ko si zamislim.

P.S.: iščem delo, blogerska pomoč več kot dobrodošla ;)

sobota, 15. avgust 2009

1:1/2

Moji lubici ves čas govorim: "Seveda smo take. Poglej kakšni so naši starši! Tako smo se trudile, da ni bi bile zafrustrirane, kot so naše matere, da smo postale kot naši fotri" Potem pa me zalije en ogromen val, poln majhnih kakcev in otroške scalnice in se zavem - še hujša sem kot fotr! In vse uničim, zgrizem, raztrgam, popljuvam, stopim gor, zmečkam in vržem v koš.

Ne zaupam in nič več ne verjamem. Vsega sicer nisem sama kriva - prav posebej drugače tudi ne more biti. Nenasitna, ker je vse skupaj kot McDonald's hrana. Sebi morda lahko razložim in razumem. Zaradi tega bi tudi komu drugemu odpustila napake. Ne vem pa, kako naj razložim komu drugemu. Še posebej tistemu, za katerega je to morda pomembno. Morda bi razumel ... dvomim, da bi odpustil. Še bolj pa dvomim, da bi pozabil. Ker sem že zdavnaj obupala nad tem, da bi ljudi sodila po sebi. Po drugi strani: morda mi sploh ne bo treba ničesar razlagati, ker morda res nimam razloga, da bi kaj verjela.

četrtek, 13. avgust 2009

Le silence des fourmis [tišina mravelj]

Požiram knjige, ampak samo tiste, ki nimajo neposredne veze s faksom: torej takšne, ki niso na seznamu obvezne literature. Tistih ponavadi tako in tako ne dobim v knjižnici. Je pa res, da sem že očarala knjižničarko na oddelku (hihi) - ko sem si sposojala vaje za slovnico. Da ne bi o tem, da mi profesorice v mailih pošiljajo pozdrave iz evropskih prestolnic in mežike.

Kakorkoli že: komaj sem čakala, da preberem letošnjega nagrajenca za Nobelovo nagrado. In sicer bukvico, ki mi jo je kupil bratec v zahvalo za prenočišče, ki sem mu ga nudila mesec in pol. Šok je to, da je tak vrhunec literature, izvod v francoščini, stal manj kot 5 evrov, medtem ko klinčevi delovni zvezki za OŠ stanejo po 20 evrov - mi je švester pravila včeraj. Literatura ostane, ti da neko zadovoljstvo, ti da misliti. Delovnih zvezkov pa navadno niti ne rešijo do konca, le šolska torba ima vsak dan 7 kg. Nekoga bi bilo treba po stopnicah vrečt! (ja, zaščitniška sem do mojih malih pikecov, ki sploh niso več tako mali)

No torej, brala sem Le Cleziov esej L'Africain. Tukaj je nekaj odlomkov (prevajala sem jih sama in na hitro):

" C'etait un moment de nos vies, juste un moment, sans aucune explication, sans regret, sans avenir, presque sans memoire. "
[To je bil trenutek naših življenj, samo en trenutek, brez kakršnega koli pojasnila, brez obžalovanja, brez prihodnosti, skoraj brez spomina.]


" Il paratgera l'amour et l'aventure avec sa femme, a cheval sur les sentiers de montagne. Puis la solitude et l'angoisse de la guerre, jusqu'a l'usure, jusqu'a l'amertume des derniers instants, ce sentiment d'avoir depasse la mesure d'une vie. "
[Z ženo je delil ljubezen in pustolovščine, na konju po gorskih poteh. Potem osamljenost in grozo vojne, do izčrpanosti, do bridkosti zadnjih trenutkov, ta občutek, da je prekoračil okvire življenja.]

" C'est ainsi que je le vois a la fin de sa vie. Non plus l'aventurier, ni le militaire inflexible. Mais un viel homme depayse, exile de sa vie et de sa passion, un survivant. "
[Tako sem ga videl ob koncu življenja. Nič več kot avanturista, ali neprilagojenega vojaka. Ampak kot ostarelega moža brez države, pregnanega iz lastnega življenja in od strasti, preživelega.]

" A la fin de sa vie, je me souviens qu'il m'a dit une fois que, si c'etait a refaire, il ne serait pas medecin, mais veterinaire, parce que les animaux etaient les seuls a accepter leur souffrance. "
[Ob koncu življenja, se spominjam, mi je enkrat rekel, da bi, če bi lahko še enkrat izbiral, ne bil zdravnik, temveč veterinar, ker so živali edina bitja, ki sprejmejo svoje trpljenje.]

sreda, 12. avgust 2009

kocka ledu v viskiju

Moji midnight snacks imajo več kalorij, kot moja kosila. Tečno mi je kuhati za enega. Še bolj tečno se je zjutraj zbujati, ko ni elektrike. To pomeni, da moram ven na kavo - potem pa v 9. nadstropje peš. V kopalnici je tako temno, da lulam pri odprtih vratih - tuširanje pa ni ravno varno pri moji spretnosti. In ta elektrika uničuje moje jutranje navade. To pa težko sprejemam. Ker imam ogromno za predelati za faks.

In celodnevne slabosti mi tudi niso všeč. Utrujenost še manj.

Sam sedela bi na balkonu s pivom v eni roki in cigareto v drugi - pa mi alkohol sploh ne paše. In večere prebluzila nekje na dišečem.

torek, 11. avgust 2009

Precep

Spet smo tam. Moja postelja je kot oblak, moje misli pa švigajo sem in tja. Od tistega neverjetnega večera, do tistih nekaj skritih trenutkov varnosti in udobja v objemu. Do nezavednega branja misli: "Ali bom vedno takšna? Bom do 35. leta menjavala partnerje, brez obstanka in brez varnosti?" Tudi do tega, če smo sploh sposobni biti zvesti. Ne varamo in se ne vežemo.

Ali bi raje tisto, ko lahko govorim o vsem, lahko jočem še kje drugje, kot zaprta v kopalnici, ali tisto, kar izgine v najbolj primernem trenutku in se ne pojavi, dokler ne dovolim? In če prvo, bi postala ranljiva, če drugo, bi postala še trša. Kak pa bi postal ti, če bi bil? Bi mi vedno odpuščal vse moje male neumnosti? Bi res lahko bil zvest? Bi lahko bila jaz? In če drugo, bi me razvajal, najine noči bi bile nepozabne in ves čas bi bilo razburljivo, polno iskric in tiste intimne nežnosti za zaprtimi vrati. Kaj pa tveganje, da nekaj izgubim za zmeraj. Tisto nekaj, kar zdaj najbolj rabim? Bi potem še vedno razumeli vse moje muhe?

Bi se lahko prepustila, sprostila in dovolila, da me nekdo "skapira"? Bi lahko pustila tisto, kar bi lahko imela? Bi božanje po laseh v soju sveč lahko zamenjala za noči v objemu nekoga, ki smrči? Bi nočna potepanja in jutra med starinskim pohištvom zamenjala za vzajemne večerje doma? Bi se še naprej pustila kovati v zvezde, ali bi dovolila, da ve, kaj mislim o sebi? Bi se pustila razvajati, ali bi razvajala vzajemno?

Je karkoli od tega sploh to, kar hočem?

ponedeljek, 10. avgust 2009

Trogir

Ah, pa smo nazaj. Bilo je čudovito, noro, zabavno, nepozabno, smešno, naključno, sproščujoče.

Škoda le, da moje telo ne jebe pet posto mojega dopusta. Glede na to, da sem pred odhodom poznala samo Johnnyja in pogojno njegovega Cimra, smo se z ostalimi babami odlično ujele. Jah, 2 tipa in 5 joškatih podalpskih deklet - ni jima šlo slabo. Gospod Jure in gospa Danica sta nam popolnoma zaupala zgornji del hiše s tremi terasami (od katerih je ena imela izhod iz moje sobe, torej sem se lahko mirno sončila zgoraj brez), gospod Jure nam je nosil piva, gospa Danica pa nam je spekla miške. Obljubili smo, da se vrnemo naslednje leto. No, vsaj midva z Johnnyjem.

O barvi na moji koži pa po pričakovanjih ni ne duha ne sluha. So me pa zato toliko bolj popikali komarji. Primer:


To je bil tisti dan, ko smo šli malo pogledat, če Split še stoji (in v tej oblekci res zgledam malo debela in malo noseča; je pa udobna za znoret).

Ker se zaradi slabega prenašanja tamponov nisem mogla kopati, sem skrbela za hrano in čistočo, Johnny pa me je vozil naokrog in prenašal moje muhe. Ampak očitno sem bila pridna, saj sem dobila tole (kljub temu, da sem mu uspela zjebat alarm na avtu):



In ukazal je, katera očala si moram kupiti (iz strahu, da polomim max mara očala, sem si kupila še Ray San emo špeglce); izbral je črna z roza "zaušniki".



Seveda sem mu dovolila tovrstno ukazovanje, saj sem ga tiste noči, ko je spal pri meni, vestno brcala. Res pa je tudi, da sem bila včasih na robu tega, da nekoga napizdim, ker je najina spalnica postala dnevna soba, kamor so ljudje vstopali brez trkanja, legli na najino posteljo itd. Kar me sicer samo po sebi ni tako motilo, razen kadar sem uletela izpod tuša ali se preoblačila. Mislim, da so čisto vsi videli tako moje oprsje, kot tudi mojo rit. No ja, nisem se ravno sekirala, bi pa zelo cenila nekaj trenutkov samote. Še posebej takrat, ko sva se z Johnnyjem kaj pogovarjala.

Lahko rečem, da smo vsi uživali. Kadar nismo vzdihovali nad čisto vodo v našem zalivu, lepimi ulicami v Trogirju in Splitu ter količinami piva, ki smo ga popili, smo pisali naše glupe izjave in modrosti. Bilo jih je več, kot smo pričakovali. Predvsem prvih :S

sobota, 01. avgust 2009

Slamnik in slama med zobmi

Stare zgodbe, novi začetki. Satenasta podloga obleke je predobro drsela po gladki koži. In on je bil seksi. Prišel je s tistim sijajem v očeh in me prijel za roko. Minilo je že dosti časa odkar sva se nazadnje videla in v tem času je odrasel. V moškega, ki zna dati ženski občutek, da je Ženska. Na tiho je tudi priznal, da mu je všeč Ljubljana ... in da bi rad vedel, kako jaz živim zdaj. In da bi z menoj hodil po vseh najinih mestih, ki naju ločujejo in družijo hkrati. In kamorkoli že gre, vedno bi rad, da pridem z njim: London, Trst, Pariz, Amsterdam, Provansa. Da bi mi spet pripravljal zajtrke in me pokrival, ko bi zbrcala rjuho s postelje.



Nimam pojma, kdaj se bova naslednjič videla. Niti ni pomembno. Morda čez 2 meseca, morda čez eno leto. Vem, da me bo poiskal.