petek, 28. september 2012

B no. 2 with compliments


O katastrofi od Slovenskih železnic ne bi, ker postanem kar živčna. Ampak tudi drugje okrog naše kokoške so te povezave katastrofalne, primerno samo za bombardiranje. In ugotovitev zadnjih premikov preko meja je, da človek iz Slovenije niti pobegnit ne more, če malo ne prišpara, in če nima vsaj enega znanca z avtom in velikim srcem. Vse se da, če se hoče, je čisto moj stavek, ampak tole je pa res katastrofa. Čudno, da turisti najdejo pot v Slovenijo.

Izven negativizma pa sem našla sončni zahod z malim milijonom ljudi na trgu sv. Marka. Med opazovanjem in uživanjem v lepoti (če odmislim tole četico turistov), me je seveda nadlegoval nek prodajalec rož, ki si je zamislil, da jaz rabim eno razčupano vrtnico. Resno? Potem pa sem se šla naprej izgubljati po osvetljenih uličicah, pila brezkofeinski espresso, se basala s špageti (in tableti), strmela v sladkarije v izložbi in se zmrdovala nad cenami Gucci torbic. Jap, pridno sem ignorirala smrad, verjetno zaradi vročine, ki se je odločila, da je ravno ta pravi čas, in prvi dan pohajkovanja celo nisem imela morilskega nagona uperjenega proti masi ljudi, ki svet gledajo skozi fotoaparat.

Če Italijani ne bi bili taki, no, cigani, bi bil tale izletek čisti kulturni šok po Beogradu.

petek, 21. september 2012

B no.1 in 7 patuljkov

Beograd je za mene vedno najprej Bežanijska kosa, takoj za tem pa hotel Moskva in knjaz Mihajlova ter prehod na Kalemegdan. Tokrat še malo pomoči pred poroko in izlet v Topolo. Beograd je ena čisto druga mentaliteta in srčnost. Po poti so mi enkrat ali dvakrat stopile solze v oči od ginjenosti in spominov. Še enkrat sem se zahvalila sebi in nesposobnim ljudem, da lahko potujem sama in si dam čas za še eno katarzo.

Tudi po prvem pihanju smoga iz neuporabnih sinusev na preklemano zagamanem septembrskem mrazu, ki je pripotoval z menoj, sem še vedno mrmrala od nekega skritega sviđanja do te ogromne sive gmote z bleščečimi lučmi v petkovem večeru. Ni fotografije, ki bi lahko pokazala, kakšne metuljčke k meni pritegne Kalemegdan by night. Ali vonj sivke v končno toplem soncu na trgu sv. Marka. Pa tudi tisto preskakovanje ploščic okrog hrama sv. Save v elegantnih čeveljcih. V Beograd pač vedno potujem kot gospa in tam me pričaka tretma za gospe. Rezervirane večerje, lepe kavarne, kjer ne strežejo čaja ali brezkofeinske kave, kavalirsko nošenje vrečk z manjšimi nakupi (khm, khm), vožnja po mestu z avtom, veliko domače hrane in še več cvetja.

Beograd je mesto, ki bi ga objela in en košček prinesla s seboj, pa ga vedno pustim tam za naslednjič. Beograd so tri Biljane in učenje cirilice.Naslednjič še ni planiran, upam pa, da mi uspe kaotičnost spet zagledati prej kot čez 7 patuljkov.

B no. 2 prihaja jutri in pe vedno nimam nič pripravljeno za vikend pobeg.

torek, 04. september 2012

Pink and polka dots

To dvoje me napada zadnje čase. Verjetno zaradi pomanjkanja osebnega življenja. Še malo, pa si bom kupila ceneno majico z živalskim vzorcem in opetkana šla zvečer sedet na kavo in čakat prvega majmuna, ki pride mimo. Sedenje iz varnostnih razlogov - da si ne zlomim vratu pri hoji.

Sem si pa zato skoraj polomila nohte. Od tega, ker sem si zaželela lobotomije. Koliko tipom natančno moraš rečt, da se seliš, da jim potegne, da bo treba kakšno omaro prestavit? Če so že izgubili primat pri družinskem proračunu, bi lahko vsaj nekje bili uporabni. In če mi še en omeni kabl, ko sama priklapljam TV, ga bom na gobčka. Resno? Kabl? Menda ja najdem preklemansko vtičnico.

Med dvema željama po tem, da se resnično in nepreklicno vdam lobotomiji, je posvetil žarek upanja s komunikacijo, ki že v prvem stavku vsebuje kompliment. Nekako dih jemajoče je tole. Čeprav tudi zdrava mera ljubosumja sede, ampak samo na pravi osebi. Trenutno glasujem za komplimente. Potem obljubim, da bom razbila kakšno skodelico s pikami. Najlepša se je pač izgubila in jo moram z nečim nadomestiti. Pa še znižane so bile.

O tem, da bom jutri za v službo najbrž spet oblekla roza majico, bom razpravljala kdaj, ko ne bom čepela v roza pižami in se držala za glavo.

nedelja, 02. september 2012

Just some things ...

... and someone I absolutely adore.

Nekdo, ki daje besedam črke in pomenom obliko. Tole bi bilo res škoda zamuditi.

Tina welcome aboard.