Rehab

Čisto se strinjam z Amy, da ne bi rehaba.

Ampak kak del mojega novega stila življenja z odpovedoavnjem marsičemu je pa še vedno prav fajn. Vsaj do masaže kosti pridem, sicer drug dan jokam od bolečin, ta tretji dan pa veselo hodim in še vedno držim rahlo namrgoden frisek, ko me čefurski LPP voznik pelje čez vse ljubljanske luknje, kot bi na stari gari od avtobusa dejansko obstajalo kakšno vzmetenje. Letela je torbica, jaz pa sem besno in panično iskala kak konkretnejši oprijem. Zakaj ga "zmerjam" s čefurskim? Zaradi stereotipa o tipih določenega tipa, ko slonijo na vratih avtomobila, nabijajo ekstravagantno glasbo in se v avtih, okrašenih s spojlerji kvazi podijo po cesti. Od vsega skupaj se pa najbolj sliši preluknjan auspuh.

Na rehab bi morala tudi zaradi povečanega poseganja po sladkarijah ... povečan obseg? Kar realno lahko rečem ofenziva. Čeprav napadalno brskanje po omarah ni ravno ofenziva, ni namreč preveč načrtno, je pa okrutno do čokolad, ki jih najdem. Poleg čokolad bi tudi z veseljem napadla kak junk food. Tako zelo nedamsko bi zbasala vase kak hamburger ali jufko. Čeprav se pri tem lažje nazaj držim kot pri čokoladi, čokolada pač ne smrdi.

Za vse tegobe pa krivim vikend doma. Očitno mi ni usojeno, če se tako hitro deasimiliram. Postopek asimilacije v Ljubljani je stekel kar hitro, reasimilacija na rodno grudo pa mi ne gre najbolje. Nikdar ne pozabim povedati, da bi bilo največ koristi od tistega kraja, če bi zgorel do tal. Samo napotki morebitnim teroristom - v primeru da ne napadejo raje Slovaške.

Pozna jutra

Ha, so mi rekli, da sem deloholik.

To je seveda daleč od resnice. Se res včasih zgodi, da ostanem dlje v službi, in da popoldne vidim vse koščke prahu, se pogovarjam s štedilnikom, skočim v trgovino, kam stisnem še kakšno kavico, zvečer pa me čaka še kakšna urica v dvoje. Moj dan ima včasih premalo ur in ne maram samo v prazno sedeti. Pridejo dnevi kot današnji, ko samo cenim knjigo v roki in valjanje po postelji v ednini. Res je, da mi nekje zadaj v glavi kljuva vso tisto delo, ki me čaka, tisto dejstvo, da bi morala iti po darilo, pa sem le predolgo spala ... kaj vse bi morala, pa mi pravzaprav ni treba.

Najlepši so rahlo deževni popoldnevi med sprehajanjem po prazni Ljubljani s toplimi praženimi mandeljni in rinjenje nad rdeče strehe med prepevanjem Nine Simone v glavi ter smejanjem celemu svetu v brk, ker nad glavo ne leži nič težkega za tistih nekaj ur.

Kot danes, ko hočem le izkoristiti samoto in tišino, si privoščiti pozen poln zajtrk z Mladino, popackano z domačo marmelado, in veliko skodelico brezkofeinske kave s spomini na otroštvo. Potem pa bom čisto nedeloholično prevedla par stvari in pobegnila na potepanje s kolegicami.

Jutranja slabost

Se včasih pojavi ob takih jutrih, ko vem, da sem popolnoma nefunkcionalna, da bi bilo bolje, če bi še malo ostala v postelji in da sem malo preveč utrujena.

Pa se zgodi, da zjutraj uspem prebrat novičke in si kar malo bruhnem v usta od debilizmov, ki se dogajajo, potem srečam še kakšnega kronanega bukslja, ki zagovarja nekatere debilizme, in vem, da bi bilo bolje, če ta dan ne bi šla iz postelje. Vsaj slabo mi ne bi bilo.

Ja, ja, sej grem iskat rožnata očala.

Balzam za ego

Basanje z nezdravo hrano v postelji in gledanje filma z dvema lepima igralcema.

- Če bi jaz imel tolk denarja, bi imel same lepe in glupe babe.
- (v smehu z rahlo nasikanostjo) Mnja, večina tipov itak hoče glupo babo.
- Če bi hotel glupo babo, ne bi bil zdaj tukaj.
- emmm, khm, aiiiiiiiiiii

Nesledljivost

Murphy me kar noče zapustiti. In moji hišici iz kart, ki jo gradim previdno in počasi, vsake toliko nekaj odpihne kakšno nadstropje. Če je samo nadstropje je še v redu, dokler se spet ne sesuje cela hišica.

Ponovno sestavljanje mi je vzelo malo energije, je pa za vsem skupaj prišlo neko nenavadno umirjanje in misel na to, da je bilo navsezadnje lepo zaspati v objemu in se zbuditi zaradi žgečkanja po razbolelem trebuhu in parkiranja ene težke roke okrog pasu. Pomirja me tudi misel na to, da se lahko zabubim med sveže rjuhe, medtem ko po sobi diši po sveže opranem perilu in sveže opranih laseh. In modrica v opomin na to, da smo se po dolgem času z babmi skupaj smejale v sonce in brundale v luno.

Mogoče počakam še samo na piskanje telefona, da vidim, če mi je vikend prinesel še kaj.

Petkova rožnata očala

Vreme, luna, PMS, dolgi dnevi v službi in bolnišnici, že skoraj nadnaravna potreba po kavi, ki se je še vedno pridno izogibam, povečano poseganje po čokoladi ... in težave, ki jih že en sam dan izven diete prinese.

Po celem tednu (pravzaprav že več tednov) z mislijo, kako nujno rabim pijačko z mojim srcatom, ki ga še par mesecev ne bo iz tujine, in kako zelo ga pogrešam, pa čeprav se tudi sicer ne vidiva preveč pogosto, da ne pozabimi omeniti sekiranja, ker se nisva uspela posloviti, mi je na ta petkov večer na daljavo prebral misli. Par minut komunikacije in mahanja preko modernih komunikacijskih sredstev je tehtnico tega dneva končno premaknilo iz minusa v plus. I praise the day we met, kljub bizarnemu načinu in nikoli izpolnjenemu namenu najine velecenjene predstavitve.

Za danes tako imam rožnata očala, v naslednjih tednih pa se bom lahko ukvarjala s tem, kdaj grem na obisk.