petek, 28. oktober 2011

Hranilne žuželke

Že tako se ob alergiji in prepovedi vse možne hrane raje izogibam restavrracij in si še najraje skuham doma. Če pa že grem ven jest, izberem malo bolj fino restavracijo ali tako, ki slovi po dobri postrežbi. Zakaj? Ker tamo so navajeni svašta zmrdovanja in noben ne dela nekaj na pamet in po svoje.

Eden od razlogov, da dolgo nisem zunaj jedla, je bil tudi ta, da sem večkrat zaporedoma v hrani našla stvari, ki tja ne spadajo. Začelo se je z lasmi, nadaljevalo pa s steklom in črvi. Ko sem po dolgem času bila prisiljena jesti zunaj, pa sem (ne po lastni krivdi in niti slučajno po lastni izbiri) nabasala na restavracijo z nevzgojenim osebjem, kjer alergij niti malo ne jemljejo resno.

Danes sem na poti domov pristala v restavraciji, ki jo je kar nekaj ljudi pohvalilo, in sicer ljudje, katerih mnenja so relevantna, in ki je zadnje čase kar polna. Pa še na to restavracijo sem pristala zgolj zato, ker od jutra nisem jedla in mi je v želodcu že pošteno krulilo.

Kot pričakovano so moje naročilo vzeli skrajno resno in mi ustregli, s sojedcem pa sva bila nad hrano navdušena, vse dokler nisem med brskanjem zagledala male pečene gosenice.


Odločila sem se, da imena gostilne ne izpostavim, ker moram poudariti, da so se res potrudili s pripravo hrane, prijaznostjo, kot tudi reakcijo na malega hranilnega obiskovalca. Priznam pa, da sva se sojedcem kar krepko nasmejala, ko sem mu povedala, da se mi take zadeve s hrano kar pogosto dogajajo. Natakarica se je res izredno lepo in vljudno opravičila in ponudila vse kar se v takih situacijah mora. Upam samo, da bodo v prihodnje pri pripravi tovrstne hrane malo bolj pozorni!

sobota, 22. oktober 2011

Malo pocukrano

Tako, pride kak dan, ko se zaveš, da si že kr nekaj časa v Ljubljani in da khm khm naj se več ne bi obnašal skrajno otročje. Pa zamahneš z roko in se dalje režiš kot pečen maček. Luštne stvari so fajn in te napolnijo z energijo.

Tako je bilo čisto luštno zadnjič, ko sem končno dobila plačo in šla iskati darilo za mamo, čeprav to sicer predstavlja najbolj stresno situacijo, ker imava popolnoma drugačen okus, najina komunikacija pa je tudi neverjetno slaba. Seveda sem se vmes spomnila, da sama rabim valjar, modelčke za piškote, en lušten mali glinen pekač za pirin kolač z olivami in mogoče modelčke za mafine. Držala sem se bistva in prebrskala vso mogočo ponudbo v Piki na i ter trgovino zapustila z darilcem v roki.

Spomnila sem se, da bom to zimo najbrž preživela sama v postelji, ker ne verjamem čisto tistim čudovito pocukranim večerom in jutrom tega tedna, čeprav bi si z veseljem metala pesek v oči. Četudi mačjega. No, tako sem se odločila, da svoje špile za začetek zapakiram v debele bombažne žabe, svoje telo pa ovijem v razne dišave, ki me pomirijo. Sredi nakupovanja raznih drugih potrebščin v drogeriji, sem se spomnila še, da si dolgujem darilo za diplomo! Padla je namreč odločitev, da si po tem matranju diplome zagotovo zaslužim majhno darilce in sama sebi podarim tisto, kar si že nekaj časa želim. In tako je pristalo zraven v nakupovalni košari še tole:


Priznam, žrtvovala sem denarnico, zdaj pa dalje pišem svoj nakupovalni seznam, ki bo obsegal tudi renovacijo preveč črne garderobe. In še malo je treba stisniti zobe in pesti, da se tisto pričakovanje na obzorju uresniči.

četrtek, 20. oktober 2011

Zamrznjena hruškina čežana

Ne morem delati krivice sorbetu, glede na to, da ne konzumiram alkohola niti v skuhani obliki,čeprav sem nekako na to vižo delala tale sladoled. In bi čisto brez problema kak hruškin liker malo polila po zvarku.

Tako se je zgodilo, da sta cimra težila, naj nekako "fkomponiram" 5 razpadajočih domačih hrušk v neko hrano, in sem se odločila za pristop "posladkajmo se vsi". Pogooglala sem hruškove sorbete in mi noben ni povsem odgovarjal, zato sem se zadeve lotila iz vidika miksanja receptov in dietnega prilagajanja. 5 hrušk sem seveda olupila, razkoščičila in narezala ter dala kuhat v sladkano vodo. Natančneje sem se odločila, da v vodo dam eno zvrhano žličko sladkorja za vsako hruško.Če se prav spomnim je bilo nekje 3 dl vode, skratka ravno toliko, da so hruške malo plavale, malo pa kazale trebuščke.

Ko je zavrelo sem počakala, da se hruške na nizkem ognju skuhajo do čist mehkega (vmes sem parkrat šla premešat) in se malo ohladijo. Potem sem se odtrgala od knjige in jih napadla s paličnim mešalnikom. Okus je bil podoben kot pri fruktalovem hruškovem soku, ker pa nisem imela ingverja, sem se odločila, da bo zraven hrušk padlo še malo cimeta. Zadevo sem prelila v posodico in pustila dva dni v hladilniku.

Ob babjem napadu na ta t.i. sorbet sem strokovno ocenila, da bi lahko pred miksanjem odvečno vodo vseeno odlila, ali pa da ne bi tako gladko zmiksala, ampak samo pretlačila z vilicami. Je pa res, da bi v tem primeru potrebovala konkretno večjo količino hrušk. No, če pa ne skritiziram do konca te sladice, lahko rečem, da je bilo sladokusno občinstvo zelo zadovoljno z rezultatom in danes sem si zadala nalogo, da zamrznem jabolčno čežano ... mogoče bom dodala še tisti beljakov sneg iz enega drugega recepta.

ponedeljek, 17. oktober 2011

Zgodba

No, tako kupujem darila, da še sebi kaj kupim. In res ne vem, zakaj imajo ravno zdaj vsi rojstni dan, ko jaz intenzivno in nujno razmišljam o novem plašču in novih škornjih. In termoflisu.

Skratka, tako sem zavila v knjigarno (ki sem se je zadnja dva meseca nalašč izogibala) in kolegici kupila življenjske modrosti, sebi pa tisto knjigo, ki jo že leto ali dve gledam in ona gleda mene, pa sem se ji upirala, ker sem jo hotela v francoščini, ki je očitno pri nas ni (ali pa se mi je vedno skrila). No, na koncu sem podlegla in kupila v slovenščini, zraven pa "za nagrado" dobila še eno, ki sem jo izbrala iz kupa tistih, ki mojega očesa niso prav posebej pritegnile. Sem pa ljubljenko od vsega težkega pričakovanja tako hlastno pograbila za platnice, da sem vse besede do danes že pohrustala, pa še kakšno bi. Sicer pa je dolge tri dni trajalo samo zato, ker sem se včeraj ves dan potepala naokrog.

Do tako vase posrkajočih knjig imam blazno posesivno-varovalen občutek, zato niti nimam namena kvariti pookusa z napihovanjem občutkov. Čisto preprosto uživala sem in na seznam želja že dodajam nove. Druge pa se lotim jutri, ker ne maram mešati zgodb.

petek, 14. oktober 2011

Špinačne palačinke

Spet eno dobro dietno odkritje, ki sem ga prvič kuhala. Že cel teden namreč poslušam jamranja, kako zame nič ni mogoče skuhati, in pizdakam, ker mi vedno nekdo nekam podtakne čebulo, česen, krompir, belo moko ali laktozo. Nihče pa potem ni odgovoren, da jaz ležim z bolečim trebuhom in ne morem stopiti na levo nogo. V dokaz vsem tem tečnobam, ki ne dojamejo pomena pravilne prehrane in za distrakcijo od lušt po enem dobrem golažu s kruhovimi cmoki, sem včeraj ustvarila tole preprosto zadevo (ki sicer vzame dobro uro življenja).

Recept gre pa takole (za 3 osebe):
 - polovica pora
 - polovica večje bučke
 - pol vrečke špinače
 - 2 konzervi tune
 - 1 mala konzerva koruze
 - palačinke (priporočam pirine, meni je zmanjkalo moke)
 - kozji sir
 - kokosova mast (pol kocke)
 - sol, poper in ostale začimbe

Najprej spečemo palačinke brez sladkorja ali soli. Pečemo jih v ponvi, namaščeni s kokosovo mastjo. Medtem ko se hladijo, v posodi s preostankom kocke kokosove masti čisto malo popečemo por in bučke in dodamo špinačo. Danes sem zamudila gospo, ki prodaja svežo špinačo, zato sem se poslužila zamrznjene. Dodamo malo vode, da se ne zažge, solimo, dodamo začimbe po želji in gremo na cigaret.

Ko se špinača stopi, dodamo še pločevinko koruze, ki smo jo sprali pod toplo vodo in premešamo. Odstranimo z ognja in dodamo tuno ter fino premešamo. Paziti moramo, da masa ni preveč vodena.

Pečico prižgemo na 200 stopinj, da se segreje, medtem pa napolnimo palačinke z zmesjo. V vsako palačinko narežemo še nekaj koščkov kozjega sira, zavijemo, zavarujemo z zobotrebcem in pladenj počimo v pečico.




Pečemo ravno toliko, da se sir stopi ali da pripravimo solato. Zraven palačink kot priloga fino paše leča.

četrtek, 13. oktober 2011

Zen

To je tisto, ko vsaj tri dni predolgo obtičiš nekje, kjer si zares ne bi želel obtičati, in končno prideš tja, kjer si želiš biti.

četrtek, 06. oktober 2011

Išče se ...

Telo mi trenutno sporoča, naj si vzamem čas zase, ampak mi to nekako ne gre. Težko sem pri miru in tečni so glavoboli, ki sledijo vsakemu nasmehu. Sicer pa mi "višje sile" ne dajo miru niti takrat, ko ga hočem, ker se vedno kaj zgodi, ko že mislim, da bo mir.

Ampak se kak dan tudi ne dam in z razbijujočo glavo in nosom v nekem drugem agregatnem stanju pobegnem na fino kosilo z gospodom fotrom. Sonček, dobra hrana in prijazna postrežba, ki tudi za moj kompliciran želodec brez problema priredi ponudbo, so ustvarili odlične pogoje za sproščeno urico in pomembne pogovore med fotrom in fotrovo hčerkico. Jes, še kak takšen dan ... minus čudna agregatna stanja.

Sicer pa se bo po tem zdravilnem vikendu, ki ga grem po dolgem času preživljat na rodno grudo, iskala sanjska služba, ob kateri bom lahko z nasmeškom na obrazu izkoristila ves svoj potencial. Razen tisti dan, ko grem odtranjevat melanocitni nevus.

Iskal se bo tudi žur, vsi ljubljeni za sproščujoče kavice, sprehode in uživanaj ob filmih ... in predlogi za dobro hrano, ki jo lahko spremenim v zdravo dietno.

V tem trenutko pa se najbolj išče še kakšna vraža, ki bi pregnala viruse in ni prav posebej povezana s farmacevtsko industrijo. Navali narode! (imam česnove kapljice za ušesa in sinuse, delam fiziološko tekočino za nos in se mazilim s tea tree in kapljicami 31)