Klasična Slovenija

Veliko raje bi pisala o tem, kako sem brala kakšno dobro slovensko knjigo - ki se, mimogrede, najdejo. Pa bom začela pri tem, da sem ravno listala eno slovensko žensko revijo in v sekciji literature naletela na takšne naslove knjig, da upam, da jih nikjer ne srečam. Ker bi se lahko zgodilo, da so se mi samo ob branju naslovov iz protesta upokojile vsaj tri možganske celice.

In kaj je klasičnega pri Sloveniji? To, da je vse na pol. Vsi poznajo opise svojega dela, pa jih znajo našteti le, ko jih kdo prosi za kaj več. Ko je narejeno manj od tega, pa se običajno najde kak izgovor v obliki časa. Ravno zadnjič sem naletela na eno tako, malo povezano s časom, še bolj pa s tem, da se živi duši očitno ne ljudi milimeter dlje pretegniti. Ni moje mesto, da ugotavljam razloge, sem pa kot stranka upravičena do kritike.

Recimo, zadnjič sem šla jest v ohoho prekmursko restavracijo v Ljubljani - Gujžino. Najprej sem že skoraj napadla natakarja, ker sem ga več kot 10 minut čakala, da je prišel iz sosednjega prostora. Nato je najprej postregel moške, ki so prišli za menoj. Ja, revež pač ni vedel, da se mene lačne ne pusti čakati, ker mu lahko roko odgriznem, da o bontonu ne govorim. V trenutku, ko je brez vljudnega pozdrava pristopil k moji mizi, sem že imela naveličano hohštaplersko faco in zahvaliti se ima mojemu spremljevalcu, da sem ga sploh čakala in da ga nisem nadrla.

Slabo voljo na deževen dan so podkrepili še s polovičarsko ponudbo in slabo postrežbo. Resno, pri teh cenah in plačilu pogrinjka, pričakujem, da natakar pozna izvor posamezne sestavine na krožniku. Čigavo je bučno olje? Pri kom kupuje meso? Našteje lahko ponudnike vin - no, glede na to, kako dolgo sem ga spet čakala, sem to uspela prebrati sama (o vinu, o bučnem olju in mesu nisem zasledila ničesar). Mimogrede, plačljiv pogrinjek je bil sestavljen iz "pošricanih" vilic, žlice in noža. Po naročilu absolutno precenjenega menija, je tip pozabil, kaj sva naročila. Gladko je prinesel napačen meni in naju čudno gledal. Brez opravičila in po tretjem zajebu še vedno brez slabe vesti. Ne, ni mi teknilo. Za prekmursko hrano pač ni dovolj, če posuješ malo praženih bučnih semen čez jed. Živ dolgčas, hrana brez okusa in ne se hecat z bučnim oljem, fantje. Da o mizerni porciji prekmurske gibanice niti ne govorim. To, da sem spet 10 minut čakala, da mi jo je zavil za domov - po dveh urah čakanja na natakarja se mi je že malo mudilo - je samo dodalo grenak priokus k celotni zgodbi. Mar bi bil pameten in prepoznal moj štajerski naglas ter ponudil orehovec (res sem alergična na orehe, bi pa zamenjala za viljamovko ali kaj podobno domačega). Skratka, tja več ne grem.

Drug del klasike in časa, ki me je spet vrgel po konci, pa je kvazi pametno navezovanje politike na trivijo Evrovizije. Resno, go get a brain. Premetavanje prahu na preteklosti Slovenije skozi zmago Ukrajine na Eurosongu (mimogrede, da spomnim na vojno na Krimskem polotoku), je najmanj nehigienično. Če bi malo več časa posvečali prihodnosti Slovenije, namesto premetavanja mlinskih kamnov po preteklosti, ter svoje frustracije obrnili v nekaj dobrega, sem prepričana, da bi zelo lepo živeli tukaj. Namesto tega se enkrat na teden vprašam, zakaj še sploh živim tukaj in pošiljam čestitke k pametnim odločitvam vsem dragim prijateljem, ki so spakirali kufre in odleteli na druge konce sveta.

Da zaključim to navezavo ... počutim se skrajno butasto, ker prostovoljno še vedno živim v državi, kjer se javno tiščimo v drek, kjer ne cenimo svojih sposobnosti, kjer smo preleni, da bi se potrudili in kjer smo zadovoljni, če ne slišimo kritike. Ali še bolje - kjer skupinsko kamenjamo tistega, ki kritizira.

Rdeča đezva

Včasih me nekaj spomni na nekaj in se mi odrola cel kup spominov. Ne za žvečenje in premlevanje, ampak tako lepih in zanimivih. Šele potem me je udarilo v glavi, da sem šla mimo Žal in nisem šla prižgati svečke za mami. Zvečer pa me je pri računanju zadelo, da je že več kot 4 leta minilo, pa se še vedno kak dan zdi, kot da mi nekdo trga srce iz telesa, drugi dan pa vse mine in življenje gre dalje. Na tiste prve dni se vprašam, če čas lahko to zaceli.

Nasploh imam zadnje čase težave s časom. Prehitro mineva in premalo ga imam zase. Zato včasih cenim deževne dni, ko se lahko delam, da svet ne obstaja. Za ravnovesje. Čeprav je danes res tak dan, ko mi iz kotičkov možganov utripa moja rumena skodelica s pikami, ki je že nekaj let pokojna, v njej pa kava s kakavom in mlekom. In ko smo ravno pri času ... že vsaj pet let ne pijem kave! Danes jo pa prav vonjam. Iz rdeče đezve.