nedelja, 24. november 2013

Nedeljsko

Večino dneva sem si želela, da bi lahko pobegnila iz lastnega telesa, ki je po vikendu ponočevanja omagalo. Staram se, slabo prenašam neprespanost, če k temu dodam še alkohol, sem pa res samo še za staro šaro.

Kakorkoli, druženja je bilo veliko na raznih dogodkih in prireditvah in seveda na zabavi. To, da sem človek, ki mu ne ustreza ravno veselo spoznavanje vsega živega folka na mega fantastičnih dogodkih, kjer se itak ne moreš pogovarjat, je že znano. Sem pa ponovno pokapirala, zakaj. Ob raztiranju ljubljanske malomeščanske wannabe scene, kjer se ve, kdo je čigav otrok in je že zato povzdignjen na višave, ki jih verjetno niti ne razume (ali pa sem jaz tako naivna), sem si skoraj bruhnila v usta in po objemanju srčnih gospa, ki vedo, čigav otrok sem jaz, pobegnila v topel dom.

No, ni vse grdo in ni vse zoprno. Včasih prav zato naletim na kakšne tople, inteligentne, razgledane in iskrive ljudi. Samo vse narejeno in hinavsko me odvrne od vsega.

nedelja, 15. september 2013

Pripelji sonce nazaj

Ni še čisto jesen, tista klasična, ampak tak siv prehod, ki stiska za grlo in premoči skozi vse čevlje. Prehod iz sandalov v balerinke bi še preživela, noge pa jokajo ob tiščanju v nepremočljive pete.

Ob poznih popoldnevih, ko dan ugaša, si namesto piva in družbe zaželim čaj in objem. Poletne oblekice, ki še visijo na sušilu, čakajo potovanje v vakuumske vreče, kjer bodo prezimile do naslednjih toplih sončnih žarkov. A je sploh bilo poletje? Nekaj se ga spomnim, ob sedenju na terasi v roza oblekici in sramežljivih pogledih. Jesen prinaša kisla jabolka, v katera bo treba ugrizniti, pa mi prav nič ni do tega. Se pa veselim trenutka, ko bodo drevesa odvrgla listje in bodo povsod ležale iglice kostanjev. Prvič, odkar živim v Ljubljani, imam občutek, da je to res eno močvirje, razmočeno od dežja in sivo od megle in smoga. Morda pa ima še kakšnega asa v rokavu. Sladki poletni trnutki pa bodo ostali v mehurčku, da mi bodo greli noge v hladnih dneh, ki prihajajo.




sreda, 14. avgust 2013

Gnezdenje

Nekatere stvari pridejo počasi, po korakih in te vseeno presenetijo, in a good way. Do te mere, da kričim "Cela sn srečna". Včasih s prsti drsim po obrazu, samo zato, da se prepričam, da je vse to res. Prava količina motenega, prava količina sladkorja, prava količina glasnega smeha in tihih smehljajev. Potihoma nastajajo najlepše zgodbe.




sreda, 24. julij 2013

...

Ob napadih smeha in dobre volje (yes, bitchy me is smiling a lot), imam občutek, kot da je v resnici vse v redu. Dejstvo, da ni, pač uspešno ignoriram in gledam naravnost naprej v sonce. V vmesnem času pa se spet za prevlado prepirata glava in srce. Smanji doživljaj. Srce zmaguje, ker poletje je pač takšno, da bi se pri vseh odločitvah, kot ta pravi adrenaline junkie, zagnala na glavo v prepad in od užitka kričala ob prostem padu. Z lažjo v glavi, da me v resnici spodaj čaka velika puhasta postelja z dišečimi belimi rjuhami. Mogoče pa me res. In tisti objem pred spanjem, ki bi me premamil.

Iz stanja modric so se noge preselile v stanje komarjih pikov. Vztrajam pri daljših oblekcah, da ne zmedem še kakšnega nedeljskega pijančka v gostilni za cesto, ki kriči za menoj. To sem si zares vedno želela.

Manjka mi morje, sonce, slamnik in vonj po kremi za sončenje.


četrtek, 27. junij 2013

Pred sanjami

Utrujeni deževni popoldnevi naredijo skomine. Med dremanjem se zbudijo neki polpretekli ali pretekli trenutki. Rjuhe dišijo samo po mehčalcu, v misli pa se prikrade lesk grško olivne kože in mandljevih oči. Zapletanja las v strnišče brade, ovijanje v roke in bežnih poljubov na ramena. Realnost prihrumi s piskanjem in nesmiselnimi vprašanji, na katera lahko samo kričiš Vprašaj strica googla! in pomendra sanjarije. Včasih je bolj zdravo zapeljati v kak prepad. Čeprav je neverjetno videti na osebi, kako je od počutja in navihanosti odvisna barva oči.

Sprejemanje resnih odločitev je na točki 0 in v resnici se sploh ne sekiram. Poletje je (bilo) tukaj in spet ne bom kazala nog, zahvaljujoč nerodnosti in ruženju po skalah. Bom pa iskala tihe mirne trenutke, ko mi ne bo treba odgovoriti na nobeno vprašanje. Na zasebna itak odogovarjam po navdihu in večinoma z namrgodenim frisom. Morda me zato vsak tlači v svoj kalup in misli, da z veseljem poslušam razne analize. V resnici mi dol visi, samo vljudna sem. Včasih kdo kaj navrže, s čimer dejansko zadane žebljico na glavico, sicer pa je mlatenje prazne slame. Je pa čas dobro izkoriščen za razmišljanje o življenjsko bolj pomembnih stvareh - barvi laka za nohte in večerji.

sreda, 19. junij 2013

Ta zgodba bo še napisana

Ali nekaj takšnega mi je zadnjič rekla prijetna gospa s katero sva trknili s kozarci in se nasmejali lepim spominom. Zgodba sicer še ni dozorela, je pa dobila krila moja želja. In partnerja v zločinu dobrovoljnosti. Delaj dobro, pusti živeti in ne sprašuj stvari, na katere odgovora v resnici ne želiš slišati, so moji ljubi stavki. Včasih se še sama spotaknem ob njih, drugič me čez njih vrže prijateljica Karma, potem pa se mi z možem Murphyjem krohotata. Skoraj tako bizarno kot kak francoski film.

Ko smo že pri kolegici Karmi. Čisto sem presenečena, da mi v zadnjem času ni namenila nobene poplave v stanovanju, ko pa sem bila vendar občasno družbeno koristna. Mogoče mi jo bo zdaj. Za češnjo na vrhu sladoleda, na katerega sem alergična. Sploh pa se mi zadnje čase takšne mini željice, v resnici nepomembne, čisto lepo izpolnjujejo. V utrujenosti mi gospa usoda ali pa prijazni ljudje namenijo čisto preveliko sobo z belimi rjuhami, veliko kopalnico in prostorno teraso. Samo tisti dve veliki želji, zaradi katerih se včasih počutim malo prazno ... samo na dan, ko se za v službo oblečem kot za aktivno preživljanje prostega časa ... ampak čisto malo. Čisto malo se zaletijo velika pričakovanja v realnost. Do tistega občutka - ups, sej kul, sam daj mi en viski, da se streznim.

No ups, računalnik se je skuhal, time to go.

sobota, 01. junij 2013

Teden blesavih

Ne polagam sicer prevelike vrednosti na horoskope, ga je pa fino prebrati vsake toliko. Za preventivo, če je luna. Ker luna dela čudeže na ljudeh. Vem, ker sem pred luno sitna za znoret. Ta teden pa je bil baje ples planetov. Ne, nisem ga videla, ker sem bila cel teden zabubljena v pisarni s tono dela in sem zvezde videla od utrujenosti. Upam, da je kdo zasledil kak lep pojav na nebu in užival ob njem. Skozi dež in oblake. Saj je bilo tako vreme, a ne?!

Kakorkoli že, ta ples planetov je očitno izdatno vplival tudi na vedenjske vzorce tlačilcev zemlje. Prisežem pri Nevemčemu, da sem slišala blesarij, ki so do konca leta zapolnile normo. No, tudi sama sem pribila kaj brihtnega. Med drugim sem imela malo glasnejši in ostrejši izpad na banki, kjer se je gospa skrila pod mizo, med hruljenjem o fikusih namesto zaposlenih pa se je od srca nasmejala. No, ji ne zamerim, ona pač ni nič kriva v tem primeru in je celo nekaj dala od sebe. Nehote sem sicer še grdo gledala gospo v trgovini, ker je med opisanim izpadom in prižiganjem cigarete minilo čisto preveč časa. Ki sem ga preživela v vrsti do blagajne. Za vse, ki so nehali kaditi - najboljši je pa tisti cigaret, ko se razkuriš do daske, se zdereš, rešiš zadevo in prižgeš. Še vedno jih bom sicer preventivno grdo gledala naslednje pol leta, ampak ok. Ti ljudje na bankah očitno ne funkcionirajo drugače kot da se dereš na njih.

Sem pa sicer potrdila dve tezi. Da me imajo ljudje za ful bolj zajebano kot sem in da se jim zdim smešna, ko se zares razjezim. Ergo, zgledam stroga, ko sem vesela, in zgledam smešna, ko sem jezna. Moja obrazna mimika je očitno prizadeta. No, ker bi očitno marsikdo rad videl moj jezen obraz, naj pride z menoj na Štajersko ... aja, ne, tam samo vzdržujem raven alkohola v krvi do indiference.

P.S.: Vljudno prosim, da vse morebitne zatipke mirno ignorirate. Moji prsti so menjali tipkovnico in ne najdejo pravih črk. Čisto sem razvajena od črkovalnikov. Priznam.

ponedeljek, 27. maj 2013

Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

sobota, 11. maj 2013

Dites-moi

Na prijetno deževno sobotno jutro, ko zajadram med francoski rap in šansone in dan opazujem iz postelje, preštevam minute do konca dneva in jim skušam dati funkcijo, se zasanjam za kratek trenutek. Potem pa začnem cepetati z nogami in nekje zadaj, v skritem kotičku misli, se spet zbudi vprašanje - kaj sploh še delam tukaj? Zakaj sploh še živim v tej državi? A sem res še zadovoljna? A sem samo delno zadovoljna? A bi rada do konca življenja delala stvari zato, ker jih moram, ker dokler sem v tej situaciji ne morem drugače? A res ne morem drugače? A je to samo izgovor, s katerim se lahko samo zakoljem? Lubi bog, kako sovražim to zagamano Slovenijo z debilno politiko in molzenjem praznih denarnic. Kolikor ima lepih krajev, odstotno toliko ima zabitih ljudi. Če bi zašla v srednji vek, bi glasno navijala za sežig parih ljudi. Ker ne bi bilo sporno.

Včasih še pomislim na tisto eno možnost, ki se je takrat prikradla. Pa ni bil pravi čas, res ni bil pravi čas. Polovičarstva pa se ne grem. Sploh ne s trohico grenkosti v sebi. Zato vdihnem, izdihnem in si pustim, da začutim tisti pravi trenutek. Ker mi paše, da se stvari premikajo same od sebe in da za spremembo ne piham na polna pljuča v jadra in kontroliram vsake minute, vsakega premika, in ne igram več šaha sama s seboj. I suck at it anyways.Sej najdem lepe stvari tudi pred svojim nosom, vsak dan. Ampak še vedno je tista ena stvar, ki me tako vleče.



Vse ob svojem času in s pogledom tja.


sobota, 04. maj 2013

Dajmo se sprijaznit

Da nisem več presušena. V zadnjem letu sem bila ful pridna, sedela sem na riti in se odločno premalo gibala. Ob spremenjeni prehrani sem se pridno nazaj zredila. Imam rit (kolikor je pač imam ob malo ožjih bokih), imam bedrce (kolikor so mi jih pač geni namenili), še preklemanski celulit imam (to je od gostilniške fuj te bodi hrane in sedenja), mehki trebušček, in da ne pozabim, tudi problemi z iskanjem ta pravega modrca so nazaj, pa seveda mehka lička in podbradek (tole dvoje se mi ne dopade tako zelo). Most of all pa ugotavljam, da bi tudi presušena padla v kategorijo plus size, ker tile s temi merami niso sploh normalni. Grozn.

Torej, jaz praznujem dneve, ko me ljudje več ne gledajo z grozo v očeh, ko sem v rit brcnila fanta, ki mi je rekel, da nisem več tako seksi (kva njemu ni jasn? za tistga, ki z menoj spi, sem vedno super seksi!), in dneve, ko so podočnjaki izginili. In ko se derem, da sem se zredila, je čas, da si skočimo v objem in odpremo šampanjec, babe glupe. It's a fucking achievement, za katerega sem delala več kot dve leti.

ponedeljek, 29. april 2013

Nori dnevi ali ko jinjang zaserje

Najprej me sredi noči zbudi škrtanje v vratih in stopanje po stanovanju. Nekako nisem šla pogledati. Čudno se mi je zdelo samo, da zjutraj ni bilo nikjer nobenih čevljev, razen mojih balerink. Vsa zmedena letim v službo, kjer se spomnim, da imam sestanek (še dobro, da sem majico I love surfer boys pustila doma in menjala za srajčko). Že tam nekje sem ugotovila, da je čisto čuden dan.

Po zamujanju na vse konce in kraje in enem krasnem hitrem kosilu s kolegico seveda pozna priletim iz pisarne, zagrabim kolo in voila en prasec mi je prerezal gumo. Na srečo je zraven mojster, ki zadevo uredi. Med tiščanjem kolesa in govorjenjem po telefonu spet prispem do točke 0 (beri, pisarne) in ugotovim, da je mojster pozabil nazaj naštimat ketno. Još jedan put.

Po krasni pijači in še boljših novicah od bratranca, ki je super sposobno brihtno bitje, prikolesarim domov, brez denarja kupim čikce in se odločim za večerjo, ki je ne bom zmetala vase. Takrat zapiska telefon ... z žalostno novico o smrti. In ko razmišljam, da eni od mojih najdražjih, v tem kritičnem trenutku ne morem nuditi rame v vsej njeni koščenosti, se mi na družabnem omrežju pojavi nečakinja. Njen prvi izlet v družabna omrežja.

V stanovanje je ponoči uletela cimra, zato mirno grem na balkon na cigaret. Kjer slučajno zasledim novičko, da je v Pragi eksplodirala stavba. Nimam pojma, kje je bila meni draga oseba takrat, upam, da ne v tisti stavbi.

Da je jinjang nekaj zajebal pa mi potrdi novica, da je spet nekje nekdo streljal in pobil par ljudi. Zdaj pa se naj ta nori dan konča in naj ulična svetilka neha utripati.

nedelja, 21. april 2013

Na koncu tedna

Opažam, da sem čisto padla nazaj v tedenski ritem. Včasih me ponedeljki niso motili, zdaj mi pa kak teden manjka poležavanje in v nedeljo nekje pozno zvečer, ko vse naredim, si kar zamislim ležeren začetek tedna. Pasal bi.

Nedelje so za sveže rjuhe, kavo s prijatelji in kakšno tortico v mestu. Skledo sveže solate in priprave na jutri. Od zadnjih lepih dni si zamišljam, da je sol, ki jo je veter prilepil na lase in kožo, še vedno ostala nekje na meni. Najbrž ni, so pa ostale pegice na nosu od prvega spomladanskega sonca. Vsekakor pa je ostal grenak priokus od tistega trenutka, ko je nekdo sunil mojo idejo. Dobro, očitno sem genialna, ampak gre za meni izredno pomembno stvar in tale trmica, ki nastaja, me ne bo kar tako minila.

Topli dnevi so zagnali pralni stroj s poletnimi cunjami in zamenjali ta toplo dekco za ta tanki. Da je pomlad, pa se je pokazalo tudi v tem, da vsi v zvezde kujejo ljubezen. Tisto, ki sem jo jaz nagnala skozi vrata za nedoločen čas (mogoče mi je malo žal, da je nisem zares brcnila). Podlegla sem pritiskom, priznam, in v smehu pribila, da se bo do junija pred menoj prikazal nekdo perfect. Se pustim presenetiti. Pozitivno, prosim. Brez incidentov, ki me spravljajo v krohot in obup. In brez idej, zaradi katerih bi začela hiperventilirat. Pustim se presenetiti do zobne ščetke, do tja sem še mirna.

Aja, preden pozabim - Clive Owen je seksi.

torek, 09. april 2013

Presenečenje

Kratki trenutki, ko se na rahlo ugrizneš v ustnico in skozi glavo šine misel. Občutek po celem telesu, kot da je mimo vratu šla rahla sapa, se zapletla v lase in izginila. Odženeš misel in se vrne in se kregata (Ho)ratio in emotio, čeprav že veš, katera bitka je dobljena. Če bi se zares zgodila.

A če bi se zdaj, po vsej tej svinjariji, odločila za en strog post ... a bi se ga držala? Ali bi me kaj premamilo?

Nasmešek na obraz mi privabi jutranje sporočilo, ki se odziva na slučajne in nenamerne klice Come back home.Od presenečenja sem ostala brez sape in bila hkrati srečna kot otrok, ko dobi kinderjajčko.

sreda, 03. april 2013

Updejt

Pogrešam svoje kuhanje in zadnje čase imam namesto permanentnega make-upa, permanentni PMS. Krivim vreme, priznam, dosadilo mi je. Jaz delam na sonce, ne na litre vode, ki se usuvajo s teh sivih oblakov.

Vmes se kot nalašč v najmanj primernih trenutkih ustavi telefon, ker bi se updejtal, zajebava računalnik, ker bi se tudi on updejtal, zašteka TV, ker mu ni nič jasno, meni pa še manj. Ne ljubi se mi ukvarjati z updejtanjem mašinerije, rabima tipa, ki se bo s tem ukvarjal, da si bom lahko privoščila 10 minut invalidnosti ob lakiranju nohtov. Potem ko bo vse updejtano, pa mi je gladko ravno, kaj se zgodi z updejterjem. Jaz bom verjetno nekje vmes zaspala med dišečimi lasmi in svežimi rjuhami.

Preden zadepresiram situacijo - zgodijo se tudi lepa presenečenja - recimo, ko vsa zalepljena prepozno priletim v pisarno in dobim kompliment (včasih se splača oblečt in namazat v 10 min ali pa pač boljše zgledam vsa zalepljena), ko je "daj Šuši darilo dan" in me prijateljica preseneti s čokoladami (na katere sem sicer alergična, sem jih pa vseeno vesela), prijatelj z darilcem in "dolgo se nismo videli" prijateljica z največjo uslugo na svetu, ki kar sama od sebe vzbudi totalno senitmentalnost. In tako za kak dan gre počivat tudi moj ljubi prijatelj sarkazem.

Sej si bom napolnila baterije, ko bo pomlad, ko se zbudijo medvedi, jezusi, komunisti in vsi ostali, ki še spijo. Če ne bom našla drugega načina, bom pa koga buzerirala, to vedno pomaga.

nedelja, 24. marec 2013

Odgovor

Zakaj se izogibam "moraš biti tam" dogodkov?

Zato ker običajno so VSI tam. Jaz pa sem rada malo nevidna. Res je lepo po dolgem času srečati obraze, ki so tisti ta posebni, ljudi, s katerimi si padeš v objem. Sam to, da na 3 metre pozdravim nekoga, mi je pa kot da sem šla v lokalni Mercator na provinci. Še sreča, da se je včeraj moj bitchy gen pokvaril.

sobota, 16. marec 2013

Pogrešam

Sonček, ni sončka, še vedno je depresivno prižigati sveče, namesto lezt v objem. Nikjer več ni vonja po njej, samo slike so še ostale. In kar zvije me od praznine. Če si nohte nalakiram s temnimi barvami pa so moje roke enake kot so bile njene, samo da so vedno mrzle, ne vedno tople.

Tole pa sva se drli v avtu, ko sva šli prvič in zadnjič sami skupaj na morje.


sreda, 13. marec 2013

Bojne rane

Človek ob razvoji raznih alergij in občutljivost začne cenit stvari, ki jih ne sme uživati. Recimo preproste Lekadole in Aspirine, ki olajšajo ure med enim in drugim antibiotikom. Navdušena sem nad še vedno neobstoječim imunskim sistemom, ko otrok na avtobusu kihne vame in obležim z vročino. Res lepo.

Priznam, preden sem vzela antibiotik, sem se še kar ok počutila. Lahko sem stala na nogah, včeraj pa me je dotolklo in sem na kavču grulila ob vsakem premiku. Dojemanje oddaje, ki sem jo gledala, pa je bilo sploh neverjetno.

Še bolj neverjetno je to, da sem si uspela pridelati dodatne bojne rane in si med kriljenjem z rokami (iz neznanega razloga) z nohtom čisto resno prerezala nos. In imam trenutno kratke nohte. In zelo porezan nos. Tako, do krvi in resnih krvavih štrajfnov po krasoti sredi obraza. Še dobro, da mi ni treba iz stanovanja. odkrivam nove načine samopoškodovanja.

Ko se spravim k sebi, grem na shujševalno. Fotr me zalaga s piškoti in napolitankami.

ponedeljek, 04. marec 2013

Pobeg

Nemirnost sproščam s pobegi, ki me pozdravijo za nekaj časa, ampak se imam na sumu, da bom morala pobegniti za dlje časa nekam v neznano. Naučila sem se sama potovati in zdaj ne morem več resno jemati družbe. Ali pa je samo obdobje?

Končno mi je uspelo pribegniti tudi do Prage. Po začetnem izgubljanju živcev s preračunavanjem možnosti prevoza do tja in iskanjem najudobnejšega ter najcenejšega, je zapiskalo sporočilo, da me tja lahko pripelje en avto. Pot je vseeno dolga, ampak je pa vsaj udobje večje. Sredi noči, ko se je avto pripeljal čez vse mičkene stopničke s funkcijo ležečih policajev, me je pričakala zelena stavba v centru mesta in dear dear friend z rogljički. Šele čez dva dni sem ugotovila, da to ni samo center mesta, ampak da se na koncu ulice odpre čudovit pogled na staromestske namesti. Zakaj tako pozno? Ker sem prvi dan bila deležna udobja hitrega pogleda na Prago iz avta in razvajanja ob dobri hrani in dobrem vinu.

Preostale dni sem se odločila za peškanje po Pragi. Namen sem sicer imela uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev, ampak sem vedno kje našla kakšno ulico, ki me je pripeljala v drugo ulico in kar naenkrat sem se znašla pred Prašno brano, v židovski četrti pri eni ali drugi sinagogi, iz oči v oči z vagino namesto Kafke, na Vaclavske namesti, pred Karlovim mostom ali pa celo kar naenkrat pred vrati stanovanja ali pisarne.

Da bo izlet treba ponoviti, se strinjamo z dobro družbo, pa tudi zato, ker me je na Hradčanih prezeblo do mačkastih kosti, na Vyšehradu pa sem že prav pošteno preklinjala praške granitne kocke na pločnikih. Vse tegobe pa so pozdravili koktejli in spanje brez motečih zvokov budilke. In tista sproščena družba, ob kateri sem se čisto pozabila sekirat, da sem mogoče komu v napoto.


Edina stvar, ki sem jo blazno pogrešala, je bila sonce. Obveščena pa sem, da je posijalo takoj naslednji dan, ko sem bila tudi jaz že na sončnem in toplem. Definitivno pa zdaj razumem, zakaj ljudje nosijo krzno. Skoraj bi si že šla kupiti nekaj krznenega za okrog vratu. Ampak nisem mogla ignorirati svojega srebrnega kompleta, v katerem sem okrog skakala kot češki ninja.



sobota, 16. februar 2013

Bizarke

Imam neko čudno energijo, ki blazno privlači lunatike. Od takih, ki v pižamah tavajo po bloku in se jim zdi nujno, da se mi predstavijo, do takih, ki se za menoj derejo kaj bizarnega po ulici. Zadnje čase preventivno ufuravam slušalke v ušesih. Seveda pa se bizarke nadaljujejo tudi pri t.i. poskusih ... hmmm... ne vem česa. Tisto pač, ko ti tip hoče povedat, da bi nekaj s teboj? Od vsega, kar moram slišati, se samo še smejim ljudem naravnost v obraz, ker take količine bizark brez dobre mere humorja ne moreš prenesti. Meni draga pravi, da sem pač preveč kul, jaz pa vem, od kod izhaja moj sarkazem. Druga meni draga pa pravi: "Karkoli zagrabiš, za drek zagrabiš." Prav ima. Včasih razmišljam, da bi pogrela neko staro župo. Tisto, ki zagotavlja I will bore you to death until you die. Takrat sem bila vsaj tako tečna, da me nihče ni hotel niti pogledati. Preferiram to pred napadi lunatikov.

Zaradi aktivnega izvajanja lunatičnih srečanj, ki mi jih usoda namenja v zadnjem času, se resno bojim poti na dopust. Na destinaciji vem, kaj me bo pričakalo, in vem, da bo za cel teden smeha. Ampak pot do tja (in nazaj) pa je lahko zelo dolga. If there is god ...

torek, 12. februar 2013

Obvladljivo?

Pred dopustom sem dobila nakupovalno mrzlico: verižice, uhani, pudri, lak za nohte, perilo ... vse, česar res ne rabim nujno. Okrasila sem se kot novoletna jelka.



Neprecenljivo pa je kepanje in mižikanje v snežinke.

četrtek, 31. januar 2013

Pisma luni

Moje indijansko ime je zadnje čase "Laja s potepuškimi psi", luna me drži pokonci, v nogah, riti in glavi razgrajajo čebele in z vsakim korakom imam občutek, da sem stopila na ogromen boben. Telefon konstantno zvoni in piska, včasih je lepo, včasih ni. Poslušati hočem samo prijetne stvari.

Ugotavljam, da sem kljub baje strogemu frisu, čisto preveč tolerantna. Nekateri si pač privoščijo kaj čez mejo dobrega okusa. Jezna nisem, marsikdo pa izgubi spoštovanje v mojih očeh. Marsikdo ga je že izgubil.

V polmeditativnem stanju iščem izgubljeni zen in se skušam prepričati, da ni vedno vredno skakti do plafona. Čakam in odštevam dni do pobega, kjer se bom izklopila, upam, in se posvetila mižanju pred grdim ter buljila v lepo.

Mogoče prekinem začarani krog dogovarjanja s tremi različnimi (skupinami) ljudmi ob isti uri. Rabim boljši in bolj posinhroniziran koledarček.

nedelja, 27. januar 2013

Skrito

Z nekateirmi je tako lahko, da se v postelji ne obrneš stran, da se ponoči zbudiš samo zato, da bi se prepričal o tej bližini. Ker je vsak objem ob srečanju dolg, srčen in iskren. Vsaka beseda ostane v spominu, tudi če je iz spomina že zbežala prva skupna noč, so pa tam vse druge in vsi tisti posebni trenutki. Še vedno ostajajo pogledi, ki berejo misli, in tolažba na daljavo. Vsak dotik na koži ostane še dolgo časa in lasje kričijo po božanju še dolgo po naključnem sprehodu prstov skozi njih. Pa čeprav se skrivamo za preobleko. In samo v intimi se nežno razgrinjajo tančice skrivnosti do popolne skladnosti.

And this has nothing to do with sex.

nedelja, 20. januar 2013

Konfirmacije

Ko se odločim, da nekaj ni za mene in z enim škornjem na nogi med hitenjem v službo prebiram sporočilo, ki to posredno še potrjuje. Hkrati pa se sprašujem, kateri višji sili je bilo treba to, da mi pošlje še takšno konfirmacijo. Razen tisti višji sili, ki ve, da sem včasih preveč trdoglava in da ne verjamem v razčiščevanje določenih stvari. Občasno pač kaj ni usojeno in samo sprejemanje tega je en tak zanimiv proces.

Potem drugič razmišljam, kako bi bilo fino nasloniti glavo na kakšno ramo, pa pride najbolj cenjena rama daleč na okrog. In kar sama leze pod mojo glavo. Čista spročenost, nobenega predalčaknja, veliko smeha.

Potrdila pa sem tudi to, da z javljanjem na klice ob nenavadnih urah samo bleknem kakšno neumnost. Priznam, priletela sem iz sanj.

Ko smo že pri sanjah ... kaj pomenijo sanje s pljuvanjem koščic oliv? Tako žive so bile, da sem imela v ustih okus po olivah.

petek, 04. januar 2013

Sladko-grenko

Danes sem se pomirila od objemov, sreče, joka in razumevanja, morda sočutja, vsekakor pa bližine in ljubezni do nekoga, ki mora doživljati tako zoprno žalostne stvari. Skala sem samo za ljudi, ki me dovolj dobro poznajo, za ostale sem lahko brezčutna, zase sem velikokrat cmera.

Po enem letu, ko vem, da sem naredila vse, kar sem lahko in kar sem zmogla, da sem dala vse, kar sem imela, ostajajo spomini še vedno živi. Vsaka podrobnost. In včasih me raztrga od neoprijemljivosti. Danes pa je bil en dan spominov z velikim nasmeškom. Za vse dobro, kar je bilo. Za mavrico na nohtih, objem in vonj po svežem pecivu.

Cigaret, svečka, oranžne rože in spominčice.