ponedeljek, 30. november 2009

Turn myself in

Enaka pesem se mi že od maja vsako jutro zavrti v glavi in še vedno jo obožujem.



Moje lubice sem pocartala, seks je postal ljubljenje, odgovora, kje bom jutri, pa še vedno ni. Rabim nov Dior.

petek, 27. november 2009

Wearing 80's



Pravzaprav se pri svoji številki in obliki noge ne sekiram prav preveč, če imajo čevlji dodatne okraske. Luksuz sam po sebi je že, da dobim zimske čevlje, ki ne premočijo, po dokaj ugodni ceni. In ja, hlače si zatlačim globoko not, da niso mokre. Nekateri pravijo, da sem seksi, nekateri, da sem grozna, meni je pa fajn, da imam suhe nogavičke.

P.S.: danes je super dan, kljub njegovi poscanosti, ker grem spet malo naokoli, skakat v objeme. Sinusi pa naj delajo kar hočejo. Ne pomagajo antibiotiki, ne pomagajo melisine kopeli, ne pomaga razpršilo za nos.

četrtek, 26. november 2009

Ugotavljam ...

- Po skoraj dveh tednih bolezni, je človeku konkretno dolgčas. TV program ne pripomore.
- Naredim sicer 100 x manj kot sicer, ampak 8 ur tipkanja za trenutno stanje je kar dosežek. No, pa bom napisala še učbenik za nizozemščino.
- Fotr mi ves čas čez ramo špega na računalniški ekran. Enkrat na teden ga brez slabe vesti napizdim. Jaz tudi moram spuščat ventile.
- Čokoladni gran cereale razturajo. No, saj navadni tudi.
- Dokazala sem, da imam neizmerno rada bratca. Ko sem mu prevajala en projekt, sem hkrati sodelovala pri nastajanju besedila. Vročina in nekajurni telefonski pogovor, za zaključek pa prevod. Malo je bil naporen. Brat, ne prevod. Sva se pa vmes ene parkarat nasmejala in praktično spremenila cel sestavek.
- Rada imam prijatelje, ampak zastonj jim prevedem stran ali dve. Ne gre za denar, gre za spoštovanje do mojega dela in mojega časa.
- Doma mi ne dovolijo jesti zdravo. (A potem, ko pa jaz skuham my way pa vse pomljaskajo)
- Fak, PMS mam :S

sreda, 25. november 2009

Živel paradiž(nik)

Po že skoraj dvotedentskem bolehanju, mi je konkretno dolgčas. Zato si privoščim hranilno razvedrilo. Hujšala bom, ko bom zdrava :D

Tako sem dva dni gledala paradižnik na balkonu. Malo ga je zeblo, malo se mi je smejal ... bil pa je domač. Kupljen na tržnici, pridelan doma, pravzaprav. Res, ves čas mi je mežikal in me ščipal ... nisem imela srca, da bi ga še kakšno noč pustila na mrzlem balkonu. Zato sem se ga lotila z nožem!

Vzela sem par paradižnikov, jih olupila in narezala. V posodo sem nalila malo olja in na njem popražila sladkor, na sladkor sem vrgla malo drobno narezane čebule (kolikor drobno pač gre rezat čebulo s predolgimi nohti) in nekaj koščkov slanine. Malo "zašejkala" in dodala paradajz.

Ker je lastnik kuhinje strogo proti paličnemu mešalniku (in ostalim uporabnim stvarem), sem paradižnik kuhala ... in kuhala ... in kuhala. Da se je čisto zmehčal (res je tudi, da sem ta čas razrešila marsikateri problem dežurnega razvajevalca). Potem sem ga malo pretlačila, pa posebnega učinka ni bilo. Zalivala sem kar z vodo, ker tudi nobene juhe nisem imela (tista iz kocke pa bi pokvarila domači paradižnik). Skromnost je lepa čednost; baje. Tudi barva mi ni bila všeč, zato sem domač paradajz (kao) uničila z dodajanjem paradižnikove mezge. S tem je juha dobila pravo kislino.

Skoparila pa nisem pri začimbah. Dodala sem mleti česen (ker sem ga pozabila na začetku prepražiti in dodati čebuli in slanini), hvarski origano, balkonsko baziliko in balkonski peteršilj, ki sta čakala v zmrzovalniku, malo posušene bazilike, rožmarin, poper in sol.

Voila


Slika je, kakršna pač je zvečer svetloba.

Resno sem razmišljala, da bi dodala malo kisle smetane ... ampak po zadnjih srečanjih z njo, moje telo ni bilo preveč zadovoljno. Potem sem razmišljala, da bi bilo za pravo kislost primerno tudi dodajanje kisa. Balzamičnega. Njami. No, na koncu sem jo pojedla, kakršna je bila. Aja, zagostila sem jo s prežganjem. Po domače.

ponedeljek, 23. november 2009

Mladost včeraj in danes

Z mojo učenko nizozemščine včasih kako tudi rečeva; pred urami ali po urah, se razume. In sem dečvo kar morala pohvaliti, da je tako pridna. Najstnica, srednješolka. Uf, če se spomnim sebe takrat - razbojnik, divjak, neposlušen otrok. Moja učenka pa je pridno dete, umirjena, s kupom hobijev, krožkov in vsega tega. Res je, da sem jaz hodila v srednjo šolo v Maribor, kjer niti ni bilo možnosti za krožke, porabila skoraj 4 ure na dan za prevoz sem in tja, kadar sem se vozila z avtobusom, medtem ko je ona v srednji šoli v našem kraju in obiskuje krožke v našem kraju. Kljub temu, jaz sem bila mali razgrajač. Kakorkoli obrnem.

Razlika je tudi tu: punca čez teden dela vse sproti, se pridno uči, ponavlja. Kar je super, če učiš tako dete. Jaz sem v prvem letniku fasala dva šusa in ugotovila, da je dovolj, če se učim dve uri na dan, namesto pol ure. Primerne temu so tudi bile ocene. Sem pa letnike delala redno. Sicer sem vedno zadnjo šolsko uro v letu stala pred tablo pri matematiki. In ko mi je voda tekla v grlo, sem znala za tisto dvojko, da ni bilo treba na popravce. Šele na faksu sem se malo zresnila ... pa še tam se vedno spravljam v nemogoče položaje. Delo pod pritiskom, itak.

Hočem pa reči tudi to, da je moja učenka pridna in samostojna, pa še odločna po vrhu, kar me malo preseneča. Pa ne, da to ne bi obstajalo. Samo imela sem priložnost spoznati večinoma pridne, zagnane v šoli, ki so socialno komaj na stopnji človečnjaka.

sobota, 21. november 2009

Zamrznitev

Nekaj mi ne gre. Vsega preveč v moji glavi. Sem se spomnila na to pesem.



So načrti, so želje, so misli, so dogodki (lepi in manj lepi) ... in so ljudje, ki so globko v mojem srcu. In jih ni tukaj in zdaj in jih pogrešam.

Včasih bi rabila malo več moči. In malo manj sekiranja same sebe.

sreda, 18. november 2009

Čas, zdravje in kompliciranje

Zamašena sem, še vedno. Zdravnica se je sicer pritoževala nad mojim obiskom, mi je pa potem predpisala antibiotike (ne razumem, da pizdi, da imam virozo, potem pa predpiše antibiotike. Lahko bi tudi samo lekadole, pa konec) ... pravzaprav dvojne ... pravzaprav mazilo in antibiotike. Mazilo za kožo, antibiotiki za sinuse.

Slaba stran bolezni in življenja pri starših: fotr dela doma. Ne, že tako nisem vesela, da živim, kjer živim; je lažje če fotra ni doma. Se vsaj briga zase. In ne špega v ekran mojega računalnika. Dobra stran: udoben kavč pod strešnim oknom, skozi katerega sije sonce naravnost na moje zamašeno telo. Še angelčki so mi fouš. No, pa tudi glede hrane se ne pritožujem ... razen tega, da ne jem tako mastnih stvari.

Manjka mi dežurni razvajevalec. Predvsem zato, ker še nisem pripravljena na to, da bi svojo samskost zamenjala z nečim, čemur pravijo zveza (najbrž sem rekorder v izmišljevanju poimenovanj za to zadevo, samo da mi ni treba komplicirati svojega življenja in se pretirano prilagajati, kot bi nekateri pričakovali od mene), pa tudi zato, ker je nekaj km stran.

Najsrečnejši trenutki teh dni so, ko kihnem. Mali orgazem ... tudi. Jezikoslovne in prevodoslovne vsebine švigajo po moji glavi, pišem glosarje in si mislim, kako zelo mi gre na živce ta "zelena dolina". Predvsem zato, ker sem prehlajena do nekajurne nezmožnosti govorjenja, pa ravno takrat se mi nariše ponudba za službo. Tam, kamor bi se rada čim prej spet preselila. In iz tega nastane cela filozofija ... ni berljiva.

ponedeljek, 16. november 2009

Bljah

V bistvu razmišljam, kako malo je treba vedeti o nekom, pa vseeno veš, da je preprosto fajn. Skrbi me le nepotrebno kompliciranje.

Ampak ko sem se danes zjutraj zbudila z vročino, sem pogrešala crkljanje.

petek, 13. november 2009

Vikend ekspres

- Slovenske železnice so katastrofa: zastarele in počasne. Potniški vlak iz Štajerske v Ljubljano vozi 2 uri in pol z obveznim prestopanjem (kar v praksi pomeni iz bacilov na bacile in pihanje wc zračenja v glavo), "hitri" vlak (ki vozi LE uro in pol) pa stane dvakrat več in ne vozi me 13h in 16h. Škoda, da sem imela priložnost spoznati francoski železniški promet, ki je neprimerljivo boljši. Aja, tokrat smo zamujali le 3 minute.

- Še vedno nisem čisto prepričana, da poznam pot do vikenda, kjer se odvijajo naša tradicionalna martinovanja.

- Goska po mediteransko so škampi in kozice na buzaro. Primerno tudi za zajtrk.

- Baje imam nek poseben status pri nekem človeku, pa nihče ne ve, kaj sem naredila, da sem si ga prislužila. Izdam skrivnost: večji del je kemija med nama, ostalo pa je še poslušanje, posoja rame, na katero se lahko nasloniva, lepe besede, ko to potrebujeva in prisebljanje, ko je potrebno, zaupanje in vzajemnost. Pa tudi tisti trenutek, ko sva se oba zbala zame; tisti trenutek je premaknil nevidno mejo. Drugače je tudi to, da sedaj tudi drugi opazijo to, kar jaz že nekaj časa vem.

- Nekatere navidez majhne stvari ali besede me udarijo naravnost v srce. Takrat rabim nekaj minutk miru in tišine. Pomaga pa tudi razvajanje.

- Jaz ne bi bila jaz, če ne bi delala neumnosti.

- odgovor na "Kaj pa si ti delala s seboj, saj te nič več ni skupaj!" je zadovoljstvo. Ja, vesela sem, da me je manj skupaj. Pa če vam je všeč ali ne.

četrtek, 12. november 2009

Energija

Dosti je pozitivne, zadnje čase. Ampak očitno le pri meni. Stvari se spet ne premikajo nikamor, jaz pa bi lahko premikala gore. Vse skupaj je podobno nekemu zaletavanju v steno. Na koncu imam energijo za kakšni dve uri, potem pa me čakanje ubije.

Ubije me tudi to, da imam praktično zvezane roke. Bi kar skočila kam, pa sem odvisna od zateženih. Še do avta ne morem ... kaj pa naj brez avta v tej naši zabačeni dolini? En avto je uničen do te mere, da ga nočem voziti (morda sem malo divja za dekle, a tako predrzna nisem), drug avto pa ... recimo, da nočem zavreči dobre volje zavoljo avta. Tukaj ni LPPja, ali česar koli podobnega.

Prišla sem tudi do še ene genijalne ugotovitve: če hočeš zabavo, pojdi v Ljubljano. Tričetrt sovrstnikov je napol resno vezanih, nekaj malo starejših kolegic ima že otroke, mojih divjakinj pa trenutno ni v Sloveniji. Sicer pa ne poslušam glasbe, ki mi je tukaj na voljo, ali prenašam bizarnih izpadov, ki se ponavljajo.

Hvala bogu sem včeraj dobila ponujeno idejo. Poskrbela bom za pohujšanje. Največje pohujšanje tukaj. Potem se me bosta še starša odpovedala! Jupiiiiiii!

torek, 10. november 2009

Merjenje časa

Ko sem se malo pred selitvijo poslavljala od mojega srcata v Ljubljani, mi je rekel, da ne bom potrebovala dolgo, da bom tudi na Štajerskem našla nekoga, ki se me bo bal.

Takrat sem se njegovim besedam smejala in mu povedala, da vsak pa se me res ne boji, ker niti nima razloga, ker sem tako nežno bitje. In da sploh pa nočem spet nekoga, ki se me bo bal (ob mojih nedolžnih očkah in velikem nasmehu bi to itak moralo biti nemogoče!).

Vedno bolj ugotavljam, da potrebujem približno 6 dni, da iz tipa naredim princesko. Morda pa bi res moral biti Štajerc.

nedelja, 08. november 2009

Mehke sanje

Všeč so mi noči, ko ne sanjam. Takrat se počutim varno. Čeprav pravijo, da vedno sanjamo, le ne spomnimo se sanj ... torej so mi všeč noči, ko ne vem, da sanjam. Še bolj pa so mi všeč dnevi, ko se moram uščipniti, da ugotovim, da ne sanjam. Ko se med kajenjem naslanjam na marmor na balkonu in si ogledujem ne tako domač košček Ljubljane, ko svojim malim osebnim izumom pustim prosto pot. Všeč mi je, ker lahko pridem in grem. Všeč mi je, da sem lahko nežna in krhka.



(ja, ta pesem je nalašč!)

Včasih mi je vseeno za včeraj in za jutri. Ne vem, niti nočem vedeti, kako dolgo bom ostala.

torek, 03. november 2009

Šuši ima novo igricoooooo!!! Ti tudi?

Po zaslugi drage prijateljice sem našla novo igrico. Res je, da imam bujno domišljijo, ampak vseh zgodbic pa res ne upam povedati na glas.

Zato pa se meni neznan mladenič sprašuje - kva pa zdej?/ka pa zaj? In mi, soblogerji, bolani friki in otroci po duši mu lahko pomagamo.

Da vidimo, če imamo kaj talenta!

ponedeljek, 02. november 2009

Tolažilna nagrada

Jah, vsak kdaj potrebuje kaj za tolažbo! Ker s cigareti in čokolado že spet pretiravam, sem se odločila, da bom postala še obsedenka z nakupovanjem. Imam pa to nesrečo, da moje podalpsko telo ne gre v te kitajske modele cunjic in čeveljcev na slovenskem tržišču (je pa res, da zdaj že najdem svojo številko, še vedno pa ne pravega modela), zato sem se vrgla v knjigarne. Pa ne v mojem domačem mestu, tukaj ni knjigarne, ker bi najbrž propadla. V Ljubljani sem se izdatno zataknila med policami, večkrat. In si naredila zalogo.


nedelja, 01. november 2009

Neusmiljena

Sem zadnjič slišala cmihanje dekleta na avtobusu, slučajno delno tudi njene razloge (pa res nisem prisluškovala) in si mislila: koji k je življenje tako kruto, če rukneš en izpit? Priznaj si, da si zasrala/da si zabita, pa bo življenje lažje.

Kljub vsemu, kar me je doletelo in zrušilo v zadnjih letih (na žalost sem izkusila še kaj več kot padec na izpitu), nikoli nisem rekla, da življenja ni vredno živeti. Vedno sem si rekla, da bom jebala ježa, če bo treba. Zavestno sem se spustila tudi v to situacijo, v kateri sem zdaj, ker vem, da je enkrat treba rešiti nekatere stvari. Da ne gre vedno bežati. Odločila sem se, da poskusim, kaj lahko rešim. Žrtvujem? Ja! Kaj žrtvujem - to ostaja moja stvar. Nagnala sem vse, ki ne morejo razumeti, zakaj to počnem. Res sečem glave, da bom lahko, ko bom končala s tem, rekla "Ko vas jebe, jaz grem. Znajdite se sami!" Pa vem, da rešujem za sebe, da moram sama odpustiti in pozabiti, da ne bom naredila takšnih napak. Vendar sem vsak dan bolj neusmiljena. Kdor mi prekriža pot, dobi svojo porcijo, brez dekoracije. Ostajam najhuje kritična do sebe.

V tem istem trenutku pa se mi nekdo vrže pod noge, mi ponudi roko in obljubi, da bo skrbel zame. Jaz pa ga pobožam in si mislim "Kako lepo naivno od tebe, ki poznaš samo moj nasmeh."