Ptice selivke

Odločno preveč je, da ti v enem tednu dve prijateljici povesta, da razmišljata o selitvi skupaj s svojim tipom. Razmišljata bolj intenzivno, namreč. Kar se mene tiče, smo pri 20-something premladi. No, sicer svoja prepričanja o takih stvareh vedno malo omilim, ker jaz se zvez lotevam čisto drugače. Kakšno seljenje skupaj, prosim lepo? Preveč cenim svoj mir, svoj način razporejanja dneva in preveč cenim soljudi, da bi jih nadlegovala s svojimi rutinami. Nekaj dni nazaj sem celo pomislila, da bi morda letošnji poletni dopust delila z odgovornim razvajevalcem. Pomislila! Glede na to, da grem že prej na tedenske počitnice brez njega (grem raje s prijateljico, da bova mirno razgrajali).

Tu se je malo zapletlo. Ko sem mu namreč rekla, da me lahko poleti pelje nekam, sem mislila le, da bi šla skupaj z njegovim avtom, ki bi ga vozil on. Odgovorni je zgleda pomislil tudi, da bo on plačal. In temu se resno ne čudim, ko gledam parčke okrog, in bogi revež plačuje počitnice, kupuje oblačila in vozi gospodično okrog. Ne vem, če bi kdaj na to pristala, ne da bi se počutila totalno neuporabno. No, na koncu sva se odločila, da bova prej preverila, če sva sploh sposobna skupaj preživeti en teden.

Nazaj k seljenju. Torej, če si pri 20-something že nekaj let z istim tipom, s katerim se dejansko vidiš nekje v prihodnosti, je to najbrž logičen korak. Tu moja logika spet odpove ... jaz bi raje tipa menjala ;) Po drugi strani, če pogledam, kako se nekaterim izmed nas nikamor ne mudi, si včasih mislim, da bi jih bilo morda treba prepričati, naj tega ne delajo. Po neki tretji strani pa: morda pa sta res za skupaj in bo stvar trajala. Če pa nista, pa bosta ugotovila, ko bosta zaživela skupaj. Zaživela skupaj? Jaz še zobne ščetke ne pustim pri tipu ... raje zložljivo nosim s seboj.

Helemaal niet

Težka glava, vneto grlo in poredni sinusi ... za nagrado pa vikend z nečaki. Sej jih imam neizmerno rada, ampak nisem jaz tip za otroke. Hvala bogu so že veliki. Na njihovo žalost pa sem jaz stroga okrog šole, odgovornosti in pospravljanja za seboj.

Malo me zebe, malo mi je vroče, v glavnem pa si želim prespati par dni, ker sem v obdobju tečnarjenja. O ja, vem razlog. Po vrhu vsega pa še na nikogar ne morem kazati s prstom ... razen nase. Torej, ne potrebujem kritikov, ker sem sama sebi najhujši. Morda pa rabim vajo iz odpuščanja - sama sebi, kakopak. Ob takem soncu pa si zaželim še leteče postelje, ali Aladina. Tudi tega, da ne bi tako mravljinčasto čutila ustne votline. Nimam pojma, kaj sem staknila.

Poleg tega me živcira še tista razdalja, ki bi jo v tem trenutku začarala v bližino. Pridi, pobožaj me po laseh, potem pa ti dam prost dan ... če zvečer prideš v mojo posteljo.

Šraufanje po babje

Če pomislim, da je bilo med mojim odraščanjem šraufanje česarkoli rezervirano za moške, priprava hrane pa za ženske - ker ko moški nekaj zašraufa mora nujno še nekaj pojesti - se sploh ne čudim, če bi se kak moški počutil ogroženega ob ženski, ki to dejansko naredi sama. Še manj pa se čudim, da vedno prosim kakšnega deca, da kaj pošraufa, ne da ne bi znala, ampak ker je to pač ... njihovo delo. Takrat se vsaka pametna ženska umakne ... no ja, jaz očitno nisem tako pametna, ker rada šraufam. Včeraj pa sem se prav razjezila, ko so mati začeli jamrati, da je treba sestaviti stol, pa ni nobenega deca pri hiši. Ja pa halo, saj vendar imam roke (z dolgimi negovanimi nohti).

In kako se razlikujemo od moških? Po tem, da pogledamo navodila! Potem odvijemo dele, ki jih potrebujemo, pripravimo šraufe (a daj, kdo sploh reče šraufu vijak?) - jaz jih celo stresem v eno škatlico in razporedim po velikosti. Z vročino, zares dolgimi nohti in belo jopico sem se lotila zadeve. Priznam, da sem vmes enkrat šraufe poimenovala mali pizdunčki, da sem se morala malo znajti pri nastavljanju naslonjala na sedež in da je mati morala sedeti na stolu, da sem lahko pritrdila naslonjala za roke. Vse ostalo je šlo kot namazano ... no, namazane z oljem sem imela tudi roke.

Presežek "moških opravil" se mi je poznal tudi zvečer, ko sem si z las pozabila sprati masko ... ali pa je za to kriva moja zmedenost?

Smajli heaven

Všeč mi je, ko me nekdo išče. Nekdo taki, ki mi manjka. Še bolj mi je všeč, ko so meni dragi srečni in si vzamejo malo časa, da svojo srečo prenesejo name. Sploh, kadar gre kaj bolj ... posrano. Zadnje čase se spravljam in iščem. Ogromno zadev iščem, pa nočejo priti k meni. Ah, pojma nimajo, kako kul sem. Še žal jim bo.

Moja draga je nazaj, v RL, z drugimi se srečujem v zaspančkovi deželi, tretji (in teh je več) pa skrbijo za mojo kožo s tretmaji, ki si jih pravzaprav ne morem privoščiti. It's not about what you know, it's about who you know. Moji lasje so se po letih trmaste ravnosti odločili, da se bodo vihali. Samo spredaj, od zadaj me je očitno nekdo tepel z lopato. Morda imajo tudi lasje le svoje neukročene trenutke.

No, o staranju sem se vprašala, ko me je nekdo umestil v srednjo šolo. Navadno so me imeli za starejšo ... odkar sem navihana, nezatežena in mozoljava, pa me imajo za srednješolko. Naj ostane pri tem, globje ne bom brskala. Sploh po tem, ko sem si zaželela (in prav blazno posladkano izsilila obljubo) zmenek po starem. Trenutno je prestavljen za nedoločen čas, ker me čaka še nekaj obveznosti.

Osnutki

Preveč jih je, z nobenim nisem zadovoljna ... že nekaj časa. Zato tipkam neumnosti. In si rišem po nogah. Ne, nisem otrok, je pa zabavno - pravzaprav sem velik otrok.

Nadlegujejo me neke pošasti z glupimi vprašanji. Potem pa jih preganjam s stand-up komedijo. Dolgo se že nisem tako nasmejala.

Seveda ni nič perfektno. Sem šla na večerjo v McDrek. Pa imam maščevanje za junk food. Celodnevna slabost. No, morda je krivo tudi to, da sem sinoči videla sliko od Janše. Zaradi njega me vedno drug dan zvije.

Kaj bi morala? Morala bi pisati pripravo za francoščino in nizozemščino. Sedim pred kupom knjig in gledam. Za nizozemščino še imam veselje, ker učim veselega človeka. Pri francoščini pa ... a ljudje res nič ne naredijo sami od sebe? Mislim, če ti rečem, da nekaj napišeš doma, je to domača naloga, pa če si star 13 ali 30. Ker k meni se prideš učit, ne srat po glavi. Če bi bila t'ršica, bi delila šuse/hakle/cveke. Zaradi takih ljudi bi najraje uporabljala rdeč kuli. Ker sem bila res prijazna, sam jezika se ne naučiš sam od sebe. Je treba doma vaditi. In zakaj bi pisala pripravo za nekoga, ki se mu zdi vse brezveze? Slikice, zgodbice, suhoparne vaje, poslušanje pesmi. Še malo pa se bom spremenila v telebajska.

Zdaj mi je kao ful lažje. Grem spet malo v kopalnico.

Ko se mi da

Večinoma se mi ne ljubi hodit v shopping. Predvsem zato, ker so trgovine polne neke slabo zašite robe, ki stane preveč. Ko bi vsaj male kitajske roke imele kaj od tega. Poleg tega, da imam podalpsko telo, oprsje, dolge okončine, velika stopala in nekaj okusa. Na koncu pristanem v dragih kavbojkah in navadnih majicah.

Tokrat sem si kupila lepe balerinke. Ker jih rabim. Da se kdaj uredim, pa mi je vseeno udobno. Visoke pete pridejo na vrsto, ko ne bom povsod šla peš. Seveda pa moja stopalca ne bi bila zadovoljna, če me v trgovini ne bi pognala k malo dražjim čevljem. No, tako grozna cena spet ni bila. Lahko bi kupila tiste za 20 evrov, če me noge v njih ne bi bolele. Ali počakala na znižanja, če bi kdaj ostali kakšni moje številke.

Pač živim na veliki nogi.

Nekaj nekje

A je mogoče, da se umakneš, pa te vseeno najdejo težave?

Zdaj, ko sem tu, med splošnim dolgočasjem in neprivoščljivostjo, se mi vseeno dogaja več, kot večini ljudi. Brigam se zase, pa bi me vseeno nekdo rad potegnil v svojo mehiško nadaljevanko. Odpade.

Svojim najljubšim sem rekla: please do try to understand I'm in the mistake making mode. Sorry.

En razlog

Sem popustila? Ne. Gledala sem, kako zelo si me želi poljubiti in pasti v moj objem. Potem me je z eno roko zagrabil za rit, me dvignil in odnesel v posteljo. Midva s srcatom (in še kdo) sicer misliva, da bi en tapravi tip res lepo pasal ob meni (visok, temen, močan, postaven), ampak hočem takega, ki nima črva v glavi. Očala so mi pač všeč. On mi je pač všeč.

Ne, jutri ne bom počakala, da prideš iz službe.

Ko sem mu prinesla ključe, mi je rekel, da sem fancy pička. Čop, črna očala, temen plašček, robin hood škorenjci, nova siva torbica in velik nahrbtnik. In velik nasmeh, zaradi dobrih govorilnih ur. Zakaj imam toliko torbic? Ker imam rada lepo torbico ... pri vsem kar prenašam s seboj, pa se hitro uničijo ali potrgajo. Hkrati nimam srca, da bi jih vrgla stran.

Kaj bo zdaj? Ne vem. Počakala bom, da me veter odnese.

P.S.: Zakaj na punco grdo gledajo, če gre v posteljo z vsakim, ki ji je všeč? Jaz podpiram. Če le uživa ob tem. Tipi so itak lahki.

Cvetlična pot

Marsikdo opazi marsikaj ... jaz pa pazim, da nihče ne ve. In ko že misli, da ve, spet dobi porcijo nevednosti.

Leta je trajalo, da sem odkrila svoj skriti talent: hulahop! Kramp kot sem, lahko zelo negraciozno vrtim večjega, s tamalim pa imam težave. Bomo videli, če res pomaga pri oblikovanju seksi trebuščka ;)

Oskarjev seveda nisem gledala, sem pa pred par dnevi spet cedila sline nad Diorjem. In ugotovila, da nobena obleka ne more premagati najleše na svetu. Junon. Ok, še enkrat: Junon! tokrat v barvah.

Črno bel

Ko nek film gledaš šele drugič po nekaj letih in ugotoviš, da so se ti nekateri stavki kar sami od sebe vtisnili v spomin. Potem pa začutiš tisto drugo roko okrog pasu. Če bi te roke znale objemati tako kot tiste druge ... mmmmm.

Spremeniti nekaj grdega v nekaj ljubkovalnega je tako bizarno. Cochon.

Če bi nekdo, ki me z eno roko odnese v posteljo, znal tako govoriti, kot nekdo drug ... ali močneje razbijati po mizi kot jaz. Bi bil spet nekdo drug.

Zdajle, sveža bi mu dovolila, da mi zmasira noge in me skrije pred svetom in svetim. In spet mu ne bi povedala, s kom sem se lubčkala.

Prezrte lepote tvoje

Slovenija je narod kmetov in delavcev. Med njimi štrli nekaj intelektualcev, ki v življenju naletijo na cankarjevske težave, in nekaj kvazi intelektualcev, ki mešajo drek. Naša mala čudovita državica, bo kmalu polna brezposelnih, ki zaradi nezadovoljstva postajajo stekli psi polni maščevanja, ki ob prvi kosti, ki jo vržejo mediji, poblaznijo.

Delavce je uničil podivjani kapitalizem, kmete nesposobna mati država, celotno družbo pa pomanjkanje notranjega miru, zaradi boja za obstanek in popačenih vrednot.

Bulamstifi so za zabavo, Huda jama zato, da se lahko prerekamo o manipulaciji zgodovine, Titova ulica pa zato, da se lahko delimo na leve in desne. Janša je povprečen slovenski sosed, ki soseda vrže v drek, Pahor pa deklica, ki se ne zna braniti. Kaj je potem gospod predsednik: mesija, ki nagrade podeljuje vedno napačnemu človeku, ne glede na to, kdo ta človek je?

Velik del ljudstva želi pobegniti v svojo obljubljeno deželo, en del sedi doma in očitno nima pojma, kaj se okrog njih dogaja, tretji del pa se neuspešno bori z mlini na veter.

Krivice se še vedno dogajajo, kratijo se pravice in nihče se ne zna pogovarjati brez obtoževanja in žaljenja.

Nekateri bi si ustvarili družbo po svoji meri, brez upoštevanja nečesa, kar se že predolgo prezira. Dejstva, da se družba vedno spreminja. Živeti v svoji hišici, biti homofob, ksenofob in še kaj, da slučajno nihče ne bi odkril okostnjakov, ki se skrivajo po slovenskih omarah. Jap, tudi tistih iz Ikee. Vsi bi nekaj spraševali nekoga drugega, nihče pa ne bi sebe vprašal, kako zelo v lastni riti živi. Ne, ne ... poglabljanje vase je prenevarno. Sploh če ob tem ugotoviš, da lahko le samega sebe popljuvaš zaradi zaplankanosti. Preziranje nečesa, kar zelo očitno obstaja, lahko enačim le s tem, da je Zemlja še vedno ravna in da se Sonce vrti okrog nje.