sreda, 24. februar 2016

Kam kaže naš kompas?

Apatičnost pomešana z ustrahovanjem je z vso silo treščila na idilično deželico pod Alpami. V časih, ko je svoboda govora sveta in neodtujljiva pravica slehernika, se nekateri grdo poigravajo z njo. Drugi pa jim dopuščajo zabrisevanje meja med svobodo in sovražnostjo. Naslovi in dikcija prenekaterih javnih objav kar neposredno pozivajo k omejevanju svobode prihajajočih ... in to pod pretvezo svobode govora. In kar je najhujše, proti takšnemu hujskaštvu nihče ne ukrepa, nihče ne kriči od bolečine, ki jo povzročijo besede. Nihče ne postavi kriterija komunikacije. Postavljajo pa meje gibanja in se pogovarjajo o ogroženosti ljudi, ki smo udobno zleknjeni na svojih kavčih.

Posamezniki pod pretvezo strahu uveljavljajo svojo sovražnost do drugačnih na vseh poljih, pa jim nihče jasno in glasno ne reče NE. Zato mi dovolite, da NE rečem jaz v svojem imenu. Ne dovolim, da nekdo svoj gnev spušča po otrocih, ne dovolim, da nekdo svoje komplekse rešuje na ranjenih, tistih, ki že tako ničesar nimajo, šibkih in ogroženih. Ne dovolim agresije - fizične ali psihične. Ne dovolim ignorance do vseh nečloveških ravnanj. Ne želim si še hujšega razkroja človečnosti.

Želim pa si, da bi ljudem morala narekovala dejanja, s katerimi nekomu polepšajo življenje in ne otežujejo. Zahtevam, da se postavijo meje sovražnosti in se o njih govori na ves glas. Zahtevam spodbujanje človečnosti in preganjanje krvoločnosti. Zahtevam, da se preprečijo vsakršne kršitve ustave.

Moj kompas se premika vedno bolj zahodno ali severno, kjer v upanju iščem lepšo družbo. Strpno, tenkočutno, spodbudno in človekoljubno. Ne želim si živeti v družbi, kjer so dopustne opombe z majhnimi črkami pod vsakim dejanjem. Včasih se mi zdi, da kompas preveč ljudi kaže nekam v preteklost - kot bi bili slepi in gluhi na vse zgodbe grozot.

Strah me je prihodnosti v družbi, ki bo dopustila razširjanje sovraštva, kot to dopušča sedaj. Ne bom sklanjala glave in ob vsaki boleči besedi bom zakričala. Bo kdo kričal z menoj?


nedelja, 07. februar 2016

Reševanje starega kruha

Vedno ostane nekje nek kos starega kruha. In na jok mi gre, ko pomislim, da bi ga morala vreči stran. Delanje drobtin je ob dveh psih v stanovanju popolnoma nesmiseln poseg, kruhovi cmoki pa mi že gledajo iz ušes.

Zato sem se danes lotila preizkušanja izmišljenega recepta. Če se da narediti kruhov puding, se ziher da narediti še kaj za kosilo, a ne. Pa sem si rekla, da mleto meso sigurno paše s kruhom in pobrskala še po ostankih zelenjave.

Torej:
pol kg starega kruha
4 dl mleka
2 jajci
1 čebula
malo slanine
maščoba
začimbe

Prvega dela jedi sem se lotila po principu kruhovih cmokov. Ker sem jih tudi najprej mislila narediti, pa me je vmes minilo. Narezala sem kruh na kocke, prelila s 4 dl mleka in dvema žvrkljanima jajčkama. Pretiravala s peteršiljem in drobnjakom, k temu pa primešala še eno manjšo čebulo, skupaj s slanino popraženo na zaseki. Tole naj malo čaka, da se mleko in vse vpije v kruh. Pa soliti je potrebno.

Drugi del:
pol kg mletega mesa
četrt glave zelja
1 čebula
začimbe

Res je, čebule nikoli ni preveč, maščobe pa :) Jaz sem meso in čebulo in zelje prepražila kar na ostankih maščobe za kruhovo zmes.

Šejk it bejbi:
Ne dobesedno. Pečico sem zakurblala na 200 stopinj in malo počakala, da se je segrela. Vmes pa sem na dno malo globljega pekača dala približno polovico kruhove zmesi. Zdelo se mi je kul, da malo potresem z moko (in prav sem imela). Čez to sem dala vso količino mesa z zeljem. In potem čez še drugo polovico kruha. Poigravala sem se z mislijo, da bi bilo fino še malo zaliti z jajci in mlekom, ampak sem preskočila korak (ker nisem imela več jajc, mleka pa ne maram in groza me spreleti ob misli na okus te zakrknjene zmesi v preveliki količini).

Dvajset minut na 180 do 200 stopinjah je bilo čisto ok. Po vrhu lahko še malo sira, tudi brez je čisto ok. Videti je kot ponarejena musaka in fino razpade, ko daš na krožnik. Je pa res, da sem imela koruzni kruh.

Thank me later. Dober tek.

sobota, 06. februar 2016

Pričakovanja?

Enkrat vmes, med govorom o krizi in govorom o lepšem jutru, je spletna omrežja, časopisje in vse ostalo preplavilo oziranje za višje dobro. Tako višje dobro, ki od nas zahteva najmanj pet homeopatskih praškov, tri ure vsakodnevne meditacije, štiri leta skomin po življenju v uti nekje med krokodili in kačami, vendar lahko gremo tja šele, ko nam napovedo karte ali prišepnejo angeli. Ob vsem tem pa potrebujemo najboljši bicikl in najnovejšo vetrovko, ki iz švica že skoraj ne dela elektrike za vasi na najbolj oddaljenem otočku sveta.

Ko enkrat rečeš, da je vse to bullshit, dobiš nekaj ogorčenih pogledov s strani mamic, ki svoje otroke za vikend peljejo v šoping.

Iz vsega tega pa vznikajo samo ljudje, ki niso sposobni sprejeti odločitve. In potem se izgovarjajo na energije. Ja sori, ker zjutraj nisem spila budističnega čaja s pestjo ashvagande, da bi se lahko dvignila na tisto zadeto raven, ko ti ni treba povedati ničesar. Veliko sistemov deluje po tem principu in ne razumem, kako - no, razumem. Megleni ljudje meglenim ljudem prodajajo meglo. S povprečnostjo si prislužiš trepljanje po rami, ali pa te od same nesposobnosti nese nekam na vrh. Ker očitno tam narediš najmanj škode?

Žal mi je, da tako malo ljudi prepozna manipulacije in da se v trenutkih, ko bi bilo treba udariti po mizi in nekomu obelodaniti, da je moten, večina raje skrije za različne energije. Vse je zabavno, dokler deluje z žlico soli. Bojim se, da je večino soli Martin Krpan popokal in odnesel v druge kraje.