nedelja, 21. oktober 2012

Misterij zobne ščetke

Včasih pride do tako banalnih vprašanj in analiz. Mogoče smo ženske res še posebej prodorne na področju analize v resnici nepomembnih reči, ampak so nekateri misteriji, o katerih se kakšno jutro, ko zrem v ličen kozarček s ščetkami, zaspano sprašujem.

Nikakor še nisem našla odgovora, hkrati pa ne čutim potrebe, da bi zobno ščetko vrgla stran. Morda pomeni odprt stranski vhod, morda me opominja na to, da z nekom nočem več pljuvati zobne paste v isti umivalnik. Mogoče je nekdo izgubil pravico, da me med ščetkanjem žgečka (in povzroča neeleganten krohot s polnimi usti zobne pate). Konec koncev bo ščetka že prišla prav za čiščenje fug. Morda pa bom kdaj tako žleht, da bom to prekleto zobno ščetko komu podturila in se pri sebi do solz nasmejala. Mogoče pa sem razvila "welcome to my life" in "goodbye sleepover" zobno ščetko.

Ali pa nič od tega in v mojem kozarčku pač spijo tri zobne ščetke, ena pa hodi z menoj po svetu in išče svoj prostor pod soncem. Vsekakor pa tale zobna ščetka in tiste tri rezervne, zapakirane nekje na varnem, niso nič v primerjavi serijo vijoličastih ščetk, ki so nekoč nekomu priletele z omare in se je na to temo razvil dober štos.

Sicer pa - a se kaj zares konča z zobno ščetko v smeteh?

sobota, 06. oktober 2012

It's oh so quiet

Eno potovanje v preteklost, kadar se zjutraj usedem na kuhinjski pult, skozi okno mi jutranje sonce greje hrbet, iz skodelice s kravicami srkam kakav (brez laktoze) in s fotrom debatiram, kako se pripravijo najboljše gobice z jajčki na svetu. Medtem pa na štedilniku zacvrči in razlije se vonj po slanini, ki bo izboljšala zajtrk, pa čeprav s krožnika na pultu že kradem koščke klobase in kruha in pravzaprav nisem več tako lačna. In vmes še vsa zaspana zajadram v tista leta, ko sem imela glavo večjo od telesa in še nisem mogla sama splezati na pult. No, takrat je bil v kuhinji en visok stol, na katerega sem lahko splezala, mama pa me je običajno okrog pasu k stolu privezala s kakšno pisano ruto, dovolj na široko, da sem lahko ritala in še vedno ostala na stolu.

V kruti realnosti, pa smo se že včeraj, ko me je bratec varno pripeljal domov, vsi trije nasmejali, ker sem na okenski polici zagledala svečke z vonjem zelenega čaja - "Fotr, kaj maš spet novo babo? Ne ti men, da ne. Kaj pa te svečke zeleni čaj, nea bluzi." No, baje da ne. Ups.

Se pa zato moje poti tu in tam križajo s potmi nekega izjemno simpatičnega mladeniča, zaradi katerega sem morda po dolgem dolgem času ugotovila, da očitno je mogoče, da obstaja nekdo, ki bi mi lahko spodnesel tla pod nogami. Če bi hotel in če bi jaz dovolila. Če bi kdaj prišlo do takšne situacije. Tak dober občutek je ta svoboda.