petek, 17. avgust 2012

Safr

Že par dni se sprašujem WTF me je uhvatilo in kje???? Čudovit teden se je začel z malo službene aktivnosti in kup prijetnih kavic predvidenih tekom tedna. No, že v službi mi je zdravje stisnilo fakiča in po čaju s prijateljico iz daljnih krajev, ki ga ne bi zamudila za nič na svetu, in prevzemu unikatne obleke za na poroko (ki je mimogrede najlepšejša na svetu, če je slučajno kdo dvomil v to), sem se zavlekla v posteljo.

Iz postelje še vedno nisem prišla. Ne pomagajo grenivkine kapljice, ne pomaga čudežni sok s 7 vitamini (po tem me je šele zvilo v želodcu), ne pomaga rdeča pesa, tablete pa itak niso moje prijateljice. Not feeling olympic at all.

Zdolgočasena sem do daska, z veseljem bi delala za službo, pa po pol ure zaspim z glavobolom, podvig sprehoda do trgovine po hrano (ker je bil hladilnik popolnoma prazen) se je izkazal za težek napor. In jaz sem tečna, če moram biti več kot en dan pri miru. Sploh, ker bi lahko šla danes v Trento za cel vikend, pa nisem sposobna.

Uradno furam safr.

nedelja, 12. avgust 2012

Jaz te dam na balon ...

Vstajanje ob 5h zjutraj mi ni bilo nikoli všeč, ker je pač totalno glupa ura. Mogoče je bolj primerna za priti domov, pa še to običajno pridem prej ali kasneje. 5. ura pač ni moja ura.

Ampak, rekli so mi, da grem na balon, in tako sem morala vstati ob 5h zjutraj. Zaradi mene in ženskih obveznosti v kopalnici smo zamujali 15 minut. Te obveznosti niso niti vključevale ličil, ker ob 5h zjutraj pač ne vidim dovolj dobro, da bi se ukvarjala z ličili, ob 5h zjutraj sem očitno še počasnejša kot ob 6h. In ne pijem kave. Naj bo to moj izgovor. Sicer pa nas tako vsi poznajo in rečejo uro, ki je vsaj pol ure pred ta zaresno uro za odhod.

Okrog pol sedmih mi je gospod pilot že razložil, da če se bom bala, bo pač balon spustil dol in me vrgel iz košare. Ne morem verjeti, da na Štajerskem nisem dobila šnopčka za pogum ... mogoče sem samo preslabo videla, da bi se postavila na pravo mesto. No, prihodnjič bom za to sama poskrbela, če bo treba. Ker so moški hitro prevzeli moško delo, beri pripravljanje balona, sem z bratovim fotoaparatom v rokah samo ukazovala, da mora biti ploščica na sredini (ker mi je pilot tako naročil). In spraševala sestro, ki je, kar se višine tiče, še večji pusi kot jaz, če se bom usrala ali bom preživela ...

Imela je prav. Zadeva je povsem luštna in ob takšnem pilotu, kot je bil naš, se vsaka misel na strah pred višino razbline v odmevih smeha. No, pa tud moje besede, da imam mehka kolena, je hitro spreobrnil v žur za vse balonarje naokrog.


O tem, kaj se dogaja po prvem pristanku in čakanju na dovolj čisto vreme za drug polet, se boste pa, dragi moj en bralec, morali prepričati sami. Tudi jaz nisem videla čisto vsega, ker sem domov peljala dva mistra špricerjev.

nedelja, 05. avgust 2012

Špeganje

To poletje sem dodbra izkoristila za pohajanje. Všeč mi je, še bom ponovila. Čeprav bom še kdaj v kampu pod zvezdami strmela v laptop. Pod zvezdami je lepše. Samo nekaj trenutkov je zabeleženih, ostali ostajajo v glavi, nekaj pa jih še prihaja.