torek, 29. september 2009

Čevlji čevlji čevlji

Všeč mi je Ljubljana. Ker greva z bratcem na sprehod, v trgovino po čevlje in se pogovarjava. Včeraj me je sredi Trubrajeve objel in na Prešercu sva se v slovo stisnila. Moj veliki, močni bratec je rabil objem. Je že res, da sem ga prej šokirala z nekaj novicami od doma. Nekaj čaša sem ga gledala, ko sva pila kavo, in sem videla, da je tam kot jaz. Mislim pa, da še vedno ne razume, da sem blažilec.

Sicer pa sem malo pregledala ponudbo obutve za jesen-zima in se odločila, da me nekdo pelje v tujino. Ne ne vem natančno kaj hočem, bom pa vedela, ko bom videla. Če bodo imeli mojo številko. Sicer pa dolgujem še to slikico.


nedelja, 27. september 2009

Dost je

Kako konkretno že pogrešam Ljubljano in škrlatne sončne zahode nad industrijsko cono. Mojo poskakujočo bejbi, moje Srce in ropot.

Dost je tudi gledanja vame brez pravih besed. Moja tišina se šele začenja. Očitno pa s časom, ko me začne zebsti v noge, pride tudi čas, ko je ledeno še kje drugje. No, si vsaj vzamem čas, da vse cunje zlikam.

Z Grazem sva mešanih občutkov. Nekako se mi je zazdelo, da čuti enako kot jaz - zmedeno. Vse skupaj je tako krhko, da se lahko podre, če samo pomežikneva. Kako je smešen, ko bi me rad videl, pa se hkrati tako boji. In kako sem sebi smešna, ko bi tako rada videla, pa ga hkrati sploh nočem.

petek, 25. september 2009

Naš fotr ga useka

Sediva in gledava Shakespeare in love (fotr je imel daljinca v roki). Pa pride prizor, ko fotr proda svojo hčerko najboljšemu ponudniku, da postane njegova žena. In naš fotr začne na glas razmišljat: "Jah, to so počeli še v 18. stoletju." Zajebantsko mu odgovorim: "Si predstavljaš, da bi ti mene tako prodal?"

"Hmmm ... hehe."
"Jah, veš kako sramoto bi ti naredila! Hihihi. Pol pa bi imel sramoto v mestu ;)"
"Heh, ne bi bil več Seks v mestu, ampak Sramota v mestu."

Sklep: moj fotr je napol baba! (in od kod pozna Seks v mestu???)

ponedeljek, 21. september 2009

Bruhuhu

Sinoči sem nekaj govorila o tem, da se mi bo žlehtnoba maščevala. Potem pa sem nastavila budilko na šesto zjutraj in nežno zaspala. Uro ali dve pred budilko me je zbudila močna bolečina. Hujša od tistih, ki jih imam v času menstruacije. In namesto, da bi šla v Ljubljano, sem dan preživela v kopalnici.

Tokrat je resni osumljenec točno določena hrana, ki je sicer zelo redko jem, sem pa vedno, ko je bila v igri, izdatno preživljala čas v kopalnicah.

In kot nalašč, so me ravno danes vsi hoteli videti. Spraševali, če grem v kino pa na pijačo, morda na kavo (v tem trenutku sem odložila telefon in poletela proti moji prijateljici kopalnici). Morala sem celo zavrniti predlog nekoga z lepimi očmi, da mi razloži, zakaj ni imel časa, ko od njega tega niti nisem pričakovala. Sej prav, naj ga bo malo strah.

nedelja, 20. september 2009

Varljivo

Toliko je stvari, ki bi jih rada povedala, pa jih ne morem. Ker so nerazumljive. In ker že mene včasih prestrašijo.

Malo jih ignoriram. Včasih se spravljam v nevarnost. Včasih se drugi spravljajo v nevarnost. Mali otrok v meni je udaril na plan, ko je fotr v petek zvečer izjavil, da gre na morje. Ja, halo, ti kar pojdi, avto pa pusti doma. Ja, vem. Takšna sem samo zato, ker nisem preveč navdušena nad določenim osebkom. Tako me nikoli ni doma, fotr pa si želi, da bi bila. In ko pridem, on gre. Povrhu vsega me še v tem zanikrnem kraju misli pustiti brez avta??? Imam namreč težavo: mati me je spravila v težave, določeni ljudje tukaj pa se hranijo z govoricami, zato preprosto ne hodim peš (ker se mi res ne ljubi nikogar srečati). Posledično sem se ta vikend dvakrat peljala v Ljubljano in nazaj. Nakar sem bila obveščena, da moram še nekega osebka obveščati, kdaj vstopim v svoje podnajemniško stanovanje. Glej, meni ni potrebno nikogar obveščati o ničemer! Slučajno sem bila še dober izgovor za tujo nesposobnost. Glej, tam sem zato, ker moram urejati nekatere stvari, ki jih ti nikdar v svojem malem življenju ne boš razumel.

Dejstvo, da sem trenutno nedosegljiva za razlage, daljše od enega kratkega in rahlo žaljivega stavka, me je popeljalo do moje Petrarce. Hvala bogu, nekako razume, da nisem razpoložena. Zato sem ji ponudila skoraj celotno razlago. Z lepimi besedami.

petek, 18. september 2009

I am a woman?

Razvajam se. Nakupujem ravno ne, ker kartica nekaj strada, fotrove nočem, tipe pa prehitro menjam, da bi jo kateri dal. Nalašč, resno.

Bolj hodim po salonih. Začuda ne po avtosalonih, ampak sem se nekaj vrgla na razvajanje telesa. Urejam svoje shirano telo pri kozmetičarki, danes me bo gnetla maserka a.k.a. sekica ... nekako še moram do frizerja, ker moj narastek ni več ničemur podoben (ali pa je vedno bolj podoben razdejanju po atomski bombi), moje naglavno okrasje pa le skupku dolgih (a lepih!) las.

Počitnice doma še vedno pašejo. Danes sem malo jokcala, ko sem se peljala mimo stanovanja od moje lubice, nje pa več ni. Pri tem pa se mi je razmazala maskara. Jaz pa sem se že ustrašila, da sem spet zaledenela! Spomnila sem se tudi, da naslednjega pol leta ne bom imela drugega doma pri Stanki. Čakajo me neki rojstni dnevi, na katere se bom očitno vozila in nič pila. No, saj tudi alkohola ne pijem več zadnje čase.

Zanima me samo, kolikokrat bom še padla na rit. Ker tam odzadaj ni več nikogar. Niti tistega, ki je ves čas stal na moji levi. No ja, oni še stojijo tam nekje, samo mene je nekam odneslo. In tazadnja že konkretno boli. Ignorance is a bliss.

Pa naj bo

Nič več ni čutila. Pred njo je stalo belo polje praznine, za njo pa globok prepad. Porušeno mesto. Stopila je na belo platno ter za seboj pustila prve prašne stopinje, krvave od boja. Ni več kričala, ni več čutila. Z velikimi očmi je zrla naprej. Nova. Bila je izpraznjena. A le do noči. Ponoči pa se je zbudila z odtisom prvega poljuba na ustih, za katerega ne ve, kdaj se je zgodil, in z močno bolečino v prsih, ki jo je vrgla pokonci. Takrat je začutila prve solze na licih in sprostitev bolečine. Solze so se spremenile v jok, v slapove solza.

Takrat si je rekla: "Moram oditi. Stran ... čez ocean."

četrtek, 17. september 2009

Bling bling

Sicer nisem prav preveč mahnjena na bleščice in bleščanje. Te zadeve so omejene na nakit, ki pa ga tudi ne nosim prav posebej veliko. Kljub čudoviti zbirki prstanov, verižic in uhanov, ki jo imam doma.

Ampak priznati moram, da mi nekatere zadeve, okrašene s Swarovski kristalčki, prav padejo v oči. In potem jih HOČEM. Tako recimo hočem enega od uber kjut usb-ključkov, tako sem si zdaj zapičila, da hočem to pisalo.



In to prav HOČEM. Ampak srebrnega s kristalčki! Ki bi ga že imela, če nekdo ne bi ta drugega tako zelo skril sam pred seboj, da ga ne najde.

sreda, 16. september 2009

Roaming around

Nekaj me je spomnilo na nekaj ... in potem sem pozabila. Ali pa nalašč pozabila.

Čaka me tisoče zaprašenih zapisov, ki jih moram urediti. Čaka me bela bluza in dolg črn ustnik na čipkastem prtičku. Ne maram kaotičnosti in pogrešam vonj po vaniliji. Čaka me kosilo čez nekaj dni. In hočem, da ne vidiš mojih prestrašenih očk, ko dobim krožnik predse in vem, da bo sledil še en. Zato ti dopovedujem, da je to must in obljubim, da ne bom bruhala. Ker nočem večno jesti samo doma, ker preveč ljubim hrano in ker se mi ne ljubi vedno kuhati. Čakajo me še nekatere zadeve o katerih pač ne govorim. Vse ob pravem času.

Trenutno ležim v postelji in si pravim, da bo boljše, če vsaj en dan preležim, čeprav me vleče povsod okrog. Morda bi kak tihi faktor pomagal.


torek, 15. september 2009

Spank you very much?

Prvič: novi čevlji me bolijo! Od hoje mi je postalo slabo. Sicer žuljev ni, bolijo pa! Čevlji pa so še vedno lepi (nimam kabla, da bi lahko prenesla fotko).

Drugič: povečana občutljivost. Pa ne tista cmerava. Čista preprosta telesna občutljivost. Vsak dotik me boli! Če se navežem na prvo točko ... še toliko težje prenašam nepopolno prileganje. Občutljiva sem tudi na ta mraz. Ker me še ekstra zebe in še ekstra kašljam. In ljudje me sprašujejo, zakaj sem žalostna, ker imam po telefonu čisto nenavaden glas. Pa sploh nisem. Samo malo utrujena in fejst kašljasta.

Tretjič: komaj čakam, da je tega leta konec.

Četrtič: nekatere situacije so tako hipotetične, da o njih sploh ni mogoče govoriti. [če bi recimo jaz živela doma, in če bi na primer fotr šel nekam, in da sem stara recimo šestnajst, in če bi hipotetično imela fanta ... joj, to je tako hipotetično, da sploh ne bom končala misli]

Petič: obdobje zamrznjenosti. V zmrzovalniko je bolj toplo kot "pri meni".

Šestič: sorry, ne morem ti pomagat, ker trenutno delam nekaj za sebe. Vsaj ne na ta način.

Sedmič: nek nasmeh se mi prikrade vsako jutro ... v misli. Nisem ga preveč vesela.

Osmič: po štirih dneh še vedno uživam doma.

Devetič: spet sem kupovala modrc in tokrat več ne vem svoje številke. Poleg tega, da so trgovke tako pametne, da sem gospe naravnost povedala: "Glejte, jaz hočem tak modrc, ki ga bom lahko nosila pod dekolteje, ker ne sega do brade IN da se lahko slečem pred kakšnim mladeničem, ne da bi ga minilo veselje." Potem pa mi 40-letna grdoba reče, da ima ona tak modrc. Sem ji mislila podnapise vklopit. Druga pa me je pogledala v joške in začela kazati 2 številki premajhne podložene modrce. Potem sem samo šla in kupila že večkrat omenjene čevlje.

nedelja, 13. september 2009

Moj ljubi ego

Revček trpi kot svinja.

Poleg tega sem ugotovila, da tudi, če se delam, da problema ni, kozlam. Rešit ga pa tako in tako ne morem. Zato sem samo izbuljila očke in se vprašala, kaj pri božji tetki naj naredim. Odgovor mi ni padel na glavo ... sem se pa spomnila fenomenalne poteze. Ti jebeš mene, jaz bom jebala tebe. In naredila tisto, kar mi nikdar v življenju še ni padlo na pamet. Nagagjajočega sem zatožila bratcu, ker on ima tam čez besedo in ker se bratec strinja z menoj. Potem pa sem se mu odkupila s povabilom na koncert. Sweet pie.

Sicer pa sem se spet vrgla v pripravljanje presenečenja in zbiram spomine in cmiham. Ampak bo vse minilo tako hitro. Izkoriščam zadnje trenutke za skupno veselje in se popolnoma posvečam svoji ljubici. Hkrati pa ugotavljam, da me nekdo očitno pogreša, da vse izvem, če želim ali ne in da ljudje tako vidijo samo tisto, kar hočejo videti. In so mi smešni.

Nazaj k deficitu egota: za nagrado sem si kupila lepe čeveljce. Niti ne tako zelo primerne za jesen in zimo, zato pa toliko bolj luštne in znižane. Malo lepše superge ... v srebrni barvi, čisti odfuk model. In ne, do danes si nisem mislila, da bom imela srebrne fancy superge. Bodo pa seksi zraven novih hlač. Za k plašču pa bom primerno obutev še poiskala.

sobota, 12. september 2009

Najhujša oblika

Vem, da dostikrat govorim/pišem o moških, ampak je slučaj tak, da mi čisto preveč ljudi čisto preveč čustvenih dogodkov pove (ja, vključno z moškimi). In najbolj od vsega me razkuri, ko moram mojemu dragemu prijatelju moškega spola povedati, da je zahojen v božjo tetko. Da bi jaz tipa, če bi delal to, kar počne on, gnala 5 krogov po Ljubljani in vprašala njegovo mamo, če je ziher, da ga je tako vzgojila.

Višek zahojenosti pa je to, da te debelo gleda, ko mu poveš, da je zahojen. Hvaležna sem višjim silam, da vsaj nekateri skapirajo, kaj sem jim pravkar povedala. Ker tisti, ki ne ... pač ostanejo zahojeni. In bodo večno zahojeni. Če jih bo ženska prenašala, pa tudi ne bodo vedeli, kakšno srečo imajo. Ta njihov egocentrizem bi jim lahko zatlačila tja, kjer imajo glavo ... v rit!

O ja, pa tudi zahojene ženske hodijo po svetu. Slučaj je tudi tak, da se dva zahojenca najdeta skupaj ... in potem težita vsem okrog sebe. Dragi kolegici sem sposobna v obraz povedati, da teži v božjo tetko in da lahko kdaj utihne. Probelm je ta, da ljudje vztrajajo z napačnimi ljudmi zaradi gole navezanosti (in ker jim je mama rekla, da je tako prav), namesto da bi še pravi čas odpeketali in našli nekoga bolj primernega. Jap, ker je tako "grozno, če si samski in če seksaš z različnimi ljudmi."

Če si zahojen, si zahojen. Samski ali v zvezi.

petek, 11. september 2009

Sekica

Včasih, po veliko letih, se stvari obrnejo.

Ker je moja sestra od mene starejša 12 let, sva se vedno izogibali določenim temam pogovorov. Nikoli se recimo ni omenjalo mojih odnosov z moškimi (tu pa tam sem updejtala, če je kdo, ali ga ni), nikoli se nisva pogovarjale o njenem odnosu z možem. Preprosto smo večinoma pljuvali po neodraslosti naših staršev, govorili o obveznostih, načrtih, pomoči, politiki, zdravstvu in ostalih stvareh, ki te ne nasmejijo ravno pretirano.

In ker je zdaj moja sestra zrasla ... in jaz tudi, me je čisto šokirala s tem, ko mi je povedala, da ona pa že ni ena stara kljusa, ki je cela nora, da lahko tipu zokne pere. Nakar mi je omenila, da je ponosna, ker se na nikogar ne vežem, ker sem itak še premlada. Ponavadi sem pri njej doma namreč poslušala, da bi bil že čas, da se zresnim. Zdaj poslušam, da sem premalo izkusila (I know). Nakar pove še, da se najin brat ni dovolj znorel. Jaz pa stojim z odprtimi usti, medtem ko se ona reži kot pečen maček, cela seksi, malo shujšana ... matr, še mlajša zgleda kot jaz.

Najboljše od vsega pa je, da me po popoldnevu pri njej bolijo trebušne mišice od smejanja. In da sem ji čisto prevečkrat rekla "Pa ti si fukjena!" Če pa se res ne spomnim, kdaj je bila nazadnje tako zelo nasmejana ... ok, zdaj meji že na pubertetnico!

Kako jo naj prepričam, da je "prestara", da bi si kupila allstarke?

sreda, 9. september 2009

Bejbi came back

In prinesla veselje v moje prehlajeno telo! Seveda jo čaka toliko obveznosti, da jo klincam za vsako, ko me kliče, ker mi ima toooooliko za povedat. She knows I do that because I love her. In kaj je naredila, takoj ko me je videla? Zgrabila za joško. Golo preverjanje, če sem kaj shujšala ali se ugojila. In še lepša je, kot običajno. In še večji nasmešek ima. In jaz sem še bolj vesela, da je tu. Da bo vsaj nekaj časa še tu. Čeprav me že premamlja z Življenjem. S tistim, za katerega se imam še čas odločiti do naslednjega leta. Za katerega pa bo treba ogromno narediti. In se odločiti, če bi lahko pustila vse za seboj, ali bi ostala in ... čakala. Ker ne vem, kam je izginil moj nemir. Trenutno si želim samo miru. I'm old :)

Bejbi me je seveda s prve prosila za nekaj malega pomoči ... takšne pomoči, za katero bi samo njej ustregla. Vsem ostalim bi rekla, da so nori. Za njo pa sem s prve spila kavo, sedla za računalnik in opravila svoj del. Pozneje sva se vsemu skupaj seveda smejali. Ker je uspelo.

torek, 8. september 2009

Trenutno razpoloženje

Sej čez dva dni bo bolje, čez tri pa še bolj. Samo malo sem se drsat učila in čofnila v vrelo kašo.

Razen tega, da se sprašujem, kaj meni ni jasno.

Edit: ne moreš sam sebe tak razpizdit, da ti postane slabo. Pa si zaradi tega, še bolj nadrkan.

ponedeljek, 7. september 2009

In odhaja

Sometimes you just want to forget about it. Sometimes you just think you've found something. And sometimes you just know ... one word, one look ... it's too late.

sobota, 5. september 2009

Posladki



Descartes



Montaigne



Rabelais

Vse dobro

Malo je kriv pritisk, malo me je nosila luna, malo me je dajal PMS ... in sem se znašla v postelji, oborožena s čajem, pokrita z dvema dekcama. Po nekem čudnem naključju, so mi ravno ta teden mati prinesli celo vrečo domačih jabolk in hrušk, pri sadjarju za blokom pa sem kupila gigantske nektarine. Domačo juhico pa nadomešča zaloga juh iz vrečke. Moj imunski sistem se je počasi sesuval. Vsak dotik je povzročal bolečino, kihanje je bilo vsak dan močnejše, jaz pa sem tavala okrog in zaspala z mokro glavo pri odprtem oknu. Za jagodo na vrhu smetane so poskrbeli Niagarski slapovi menstruacije in peklenske bolečine v jajčnikih.

Kljub temu se smehljam med ulivanjem kapljic v nos in masiranjem čela z zelišči. Tektonski premiki ostajajo, imam podporo mojega srcata, objeme in poljube mojih dragih, konstruktivne izzive za duha, možgane in telo ... kaj pa še rabim več?

četrtek, 3. september 2009

Enkrat povem

- Šuška, tokrat imam slabe novice. Markerje imam zelo povišane.
- Pa že vedo zakaj?
- Pravijo, da se nič ne vidi. Samo, da ne bom več dobivala injekcij, ampak infuzije.
- Oprosti, samo me res zanima, kaj so spet zgrešili. Ker veš, da je bilo vedno, ko si imela povišane markerje, nekaj hudo narobe, pa so rabili vsaj dva meseca, da so ugotovili. (In vsako leto enaka zgodba: poslabšanje v maju/juniju in potem oktobra ugotovijo, kako kritično dejansko je.)

Kar bruhnilo je iz mene in dreku sem rekla drek.

Včeraj sem se prvič v šestih letih zlomila pred njo. V javnosti. Če me ne bi vlekla v nakupovalni center in mi hotela kupiti kar vse, se ne bi. Najbolj me razpizdi to, ker vem, da črpa iz mene, jaz pa ne vem več, kje še naj črpam, da bom lahko dajala.

Pri hrani več ne pazi dovolj, spet pije alkohol in kavo, pravi, naj ji pustijo tisti cigaret za živce ... jaz pa sem nehala pizditi.

sreda, 2. september 2009

Ideje izpod odeje

Podarim vretenca med lopaticama, ki so narobe obrnjena, ker jih preprosto več ne morem prenašati. Včeraj po sprehodu, ko sem se skušala skloniti in knjigo postaviti nazaj v stojalo pred antikvarjatom, me je slučajni mimoidoči gospodič ob mojem bolečem piskanju spomnil, da moram na masažo.

Masaža pa stane. Vsaj navadne smrtnike, mene malo manj, ker imam masažersko familijalno ozadje. Ampak je treba priti na Štajersko. Ob trenutni finančni zagonetki pa je to precej zakomplicirano, ugotavlajm. Ugotavljam tudi, da je pri nas vsa dobra volja državljanov zastonj. Recimo: redno zbiram zamaške, recikliram smeti, brskam po vrečkah, da ločim steklo od emabalaže ... pa s tem nič ne zaslužim. Ha! Opazila sem celo odsotnost možnosti vračanja steklenic v bližnji trgovini (ali pa je vsaj nisem zaznala). S tem promoviram rešitev sosedov Hrvatov pri vračanju plastenk v trgovino in kasiranju tistih nekaj kun. Ker recimo, to bi zelo koristilo bodočim bivšim delavcem v Muri (in že bivšim iz bivšega IUV ter ostalih). Kvazi delna ukinitev monetarnega plačevanja - po principu: jaz tebi 2 plastenki, ti meni kruh (v mislih imam kvaliteten ržen kruh). Vprašanje, kako bi, v super izgledajoči prihodnosti "vedno več brezposelnih", potemtakem onesnažili svet.

Morda imam pač dan črnih scenarijev, nisem pa edina, ki misli, da svet strmo drsi navzdol (v sam srž pekla, bwahahaaa). Tisti na vrhu, ki se smehljajo v kamero, ko govorijo, da bo treba delavce, žal, odpustiti, bodo drug drugemu ritolizniško jedli govno, ostali pa bodo, milo rečeno, krepali kot muhe. Socialno, mentalno in fizično.

Če mi še kdo omeni, da s študentskim delom pljuvam v lastno skledo, ter da naj si čim prej uredim pokojninski sklad, ga prav nič šarmantno sunem v zadnjo plat (morda pa tudi v betico). Ker, prvič, rabim pejneze/keš/denar, drugič, bom krepko pred možnostjo za upokojitev veselo krepnila. Ne vem pa še, če od lakote, ali od starosti (in če me bo našel kak dobrohoten prijatelj, ko se mu kak teden ne bom javila na telefon, ali me bodo prej požrle mačke).

torek, 1. september 2009

Se vam je že kdaj zgodilo ...

... da vam je nek osebek pripovedoval nebuloze, pa kar ni utihnil, vam se pa niti slučajno ni ljubilo razlagat, da govori nebuloze, ker tako in tako ne bi razumel. In vam je nato, ko ste ga že konkretno čudno gledali, razložil, da ima on neizpodbitno prav in vas vprašal, kaj vam ni jasno.

Edina stvar, ki mi ni jasna, je to, zakaj še ni štrika napeljanega, da bi se obesila in končala te muke.