sobota, 26. februar 2011

Temperament

I has it!

Ene par ljudi sem v zadnjem času že vprašala, če se jim zdi primerno kar tako tancati po mojem življenju brez vprašanja. Ko mi pa nekdo po dolgem dnevu začne najedati še tisti bogi en živc, ki se je veselil kuhanja in večerje, pa začnem spuščati podobne zvoke kot bojler pred eksplozijo.

Psihologi sicer bluzijo o umirjanju kot najučinkovitejšem načinu za obvladovanje negativnih čustev. Pojma nimajo! Najbolj učinkovito je, da razbiješ skodelico, pretepeš pult s ponvijo, ali se par minut dereš kot majmun.

Občutek je katarzičen, pa še mine te, da bi živcohodcu zavil vrat.

nedelja, 20. februar 2011

Teorija bose kovačeve kobile

Ko sem ravno razmišljala, da imam diplomo še vedno nekje na računalniku, pa nisem čisto ziher, katera verzija je končna, jo bom pa, upam, enkrat letos oddala, hkrati pa bi fotr računalničar a.k.a Lojze computers moral malo pregledati drobovje mojega Fjodorčka. Tukaj gre za resno dilemo, ker bi imela novo delovno okolje, pa bi pol starih stvari zbrisala, potem pa nima smisla vse svinjarije nazaj gor nalagat ... diploma pa ni edina stvar, ki bi jo rada obdržala. Je še par službenih zadev, pa kakšna muzika. In ja, vem, da obstaja zunanji disk, USB, CD in ostale potrebščine, na katere bi lahko mirno naložila vse skupaj in si naredila varnostno kopijo, ko sem že pri tem. Ampak je dosti lažje gledati v zrak. Sicer pa je pridobivanje teh pripomočkov, če si kovačeva kobila, kar zapleten proces.

Kot kovačeva kobila imam pač vedno znova preprečen dostop do obvladanja nekaterih tehničnih zadev okrog računalnika, zato sem si delno sama kriva, da občasno prav po kurje kaj neumnega vprašam. Tako je pač to, če ti zmeraj, ko želiš kaj sam pogruntat, ta pametni v familijo odtujijo računalnik in nazaj pride ves urejen.

Bosonogost mene kobile je namreč prav v tem, da ostanem po več tednov brez računalnika, če ga zaupam fotru v popravilo in kozmetične popravke. Bosonoga sem tudi okrog novih windowsev in niti slučajno si ne drznem sama kupiti kakšen gadget, ker bi lahko bila še kriva kakšne vojne. In potem bosonoga kobila rezgeta od zadovoljstva, ko končno dobi novo miško, ki se vsaj delno prilega anatomiji njenega dolgoprstega prednjega parklja.

Ergo: kovačeve kobile se kmalu izučijo potrpežljivosti in skromnosti, pa so zadovoljne že, če sredi zime dobijo ene zastarele japanke.

sobota, 12. februar 2011

Zagonetke

- I'm not in denial and I do not have the OCD.
- Nov telefon, nov zvok, službeni telefon, nov zvok ... rabim človeka, ki mi bo povedal, kdaj kateri od mojih telefonov zvoni. Jaz jih zvesto ignoriram.
- Grizem, če mi kdo stoji za hrbtom in gleda v ekran med delom. Ali pod prste med kuhanjem.
- A so kakšne posledice, če na plačilnem nalogu pod zadevo napišeš jebise ali burn in hell?
- Glede na temperature zraka v zadnjih dneh in neko padanje belega sranja z neba, bi rekla, da me grabi zimsko spanje. Pomladanska utrujenost še pride.
- Kje se lahko registriram kot preizkuševalec antibiotikov?

Spomladanska utrujenost ali zimsko spanje?

Ko sem oni dan po dolgih tednih nočnega bedenja, zaspala ob uri, primerni za vstajanje ob 6h, sem se zjutraj od šoka zbudila 1 uro prezgodaj. Seveda sem nazaj zaspala in skoraj umrla od tečnobe, ko je uro kasneje zazavonila budilka. Sem se odločila, da lahko še pol ure spim.

Še večje spalne šoke pa sem doživljala danes ponoči. Prvič zato, ker sem ob polnoči ugotovila, da sem že pred deveto zaspala kar v kavbojkah in puliju, pa še to samo zato, ker sem se predramila, ko mi je fotr prišel ugasnit luč. Sicer vem, da sem se čez noč še nekaj premikala, ampak ob 8h zjutraj, ko me je fotr prišel zbudit, ker bi naj bila že pri frizerju, bi kar prestavila uro in odspala še dve kitici. Za človeka, ki spi 5 ali 6 ur na dan ... khm na noč, je to praktično dvojna doza spanja, ki pa ni zadoščala. Popoldne sem nujno rabila še dve uri počivanja po spanju.

Glede na vse obveznosti ta teden je tako dobro, da sem se končno naspala, sploh po bolezni in novi dozi antibiotikov. Želja po spanju pa je premo sorazmerna s količino tečnobe, ki sem jo sposobna sproducirati, ali na kratko stay away. Priznam, da malo včasih tudi jaz eksplodiram v navalu svojega perfekcionizma in zaradi oviranja doseganja tega skromnega cilja. Dopuščam možnost, da na mojo percepcijo sveta v tem trenutku vplivajo še drugi dejavniki, ki mi hormone dnevno pošiljajo na trampolin.

Pravzaprav je dobro, da spim. Vsaj tistih par ur ne buzeriram soudeležencev v življenju. Čeprav se tisti, ki bi naj imel največ od mene, niti ne pritožuje preveč, ampak samo prijazno povpraša, če sem že kaj boljše. In jaz prijazno nekaj odgodrnjam nazaj.

sobota, 05. februar 2011

Dehumourize me

V času bolehanja se pojavi čisto preveč časa za razmišljanje. Čisto preveč časa preživim tudi s svojo večno pametno družino, zato se mi po par dneh doma propogosto utrni (in izleti iz ust) kakšna sarkastična ali polna črnega humorja.

P.S.:Fotr je pravkar skapiral, da imam angino zaradi refluksa, kar pomeni, da je skapiral tudi, zakaj sem na strogi dieti. Sledita dva dni zasliševanja, kaj lahko jem in kaj ne. Glavno, da še vedno ne obstaja intoleranca na laktozo. V službo bom verjetno šla z narobe obrnjenimi očmi.

četrtek, 03. februar 2011

Fotka za smeh

Tole pa doboš, če se preveč pritožuješ, da si spet bolan. No ja, vsaj nekdo poskrbi za par minut kašljajočega smeha. Prijatelj iz Londona mi pošilja pozdrave :)



sreda, 02. februar 2011

Bolehanje

Slavni imunski sistem porušen že drugič letos.

Najbolj vesela sem, da obležim v postelji, ko imam največ dela, največ obveznosti in cel kup planov, da se bom imela fajn. Ko mi pri vročini, oteklem grlu in pomanjanju energije ljudje začnejo še pribijati, da bom shujšala, če ne bom jedla, sem pa najbolj navdušen ranjenec daleč naokoli. Sploh po tem, ko se že dva dni tolažim, da je samo malo večji prehlad, in se zbudim zato, ker ne morem dihati.

V slabo voljo me spravi tudi tabla z napisom rojstnega kraja, kjer imam zdravnico, ker vem, da bom naslednjih par dni obsojena na mir in tišino, zaradi katerega me vedno znova prime, da bi se zadrogirala. Home just makes me wanna do drugs. In dejansko se drogiram. S celo vrečko zdravil: protibolečinskih, za želodec, da bo prenesel protibolečinske, in antibiotikov, na katere ne bi smela biti alergična. Upamo.

torek, 01. februar 2011

Fragile

Kako krhko je vse skupaj se zaveš šele, ko sediš na ploščicah in pobiraš črepinje vsega tistega grandiozno opevanega, pa vidiš, da ne bo šlo sestaviti, ali niti nimaš volje ponovno sestavljati in je lažje samo vse skupaj vreči v koš za smeti. Ali ko naslanjaš glavo na neko ramo in začutiš, da vsak nevron v telesu ne kriči več "ljubim te", ampak ti ne tako evil twin na uho šepeta, da je čas, da greš domov in zapreš ta vrata. Da je čas, da zapreš vsa vrata in okna, ki ne vodijo nikamor.

Tako se izviješ iz objema, bosa stopiš na mrzla tla, s tal pobereš hlačke, prvič zakleneš vrata od kopalnice, ker veš, da boš z besedami s katerimi se boš vrnila iz nje, za vedno ubila tisti pogled.