sobota, 2. julij 2011

Jojo

Po vseh viharjih v preteklih dnevih se ponovno ali še vedno sprašujem, zakaj ne smem oditi. Obliž na obliž na obliž, dokler spodaj sploh ni več rane, motiti pa začnejo obliži. Toliko jezikov znam, pa ne razumem. Hotela sem samo sedeti v spodnjih hlačkah v naročju in kaditi med mežikanjem v jutranje sonce.

Vsekakor pa je občutek svobode neprecenljiv. Ključi od avta, strgane kavbojke, raztegnjena kratka majica, za rezervo sako in moje ljube srebrne teniske. Znebila sem se spon in se življenju derem 'ljubim te'.

V resnici: se odločam, kaj naj oblečem in kaj naj kupim za jest, ker grem spet skrbeti za enega naših ranjencev. Z mislijo, da bom vsaj v naravi in da sem se včeraj imela super.

Ni komentarjev:

Objavite komentar