ponedeljek, 25. oktober 2010

Minevanje

Uspelo mi je vzeti si čas zase. In sem nasončila zobe v močvinarti dolini med Bočom, Pohorjem in Ptujsko goro. Še prej sem se malo izživljala nad avtom in ga vozila po skrajno neprimernih cestah s skrajno neprimerno hitrostjo. Ha, uživala sem. Sonce me je grelo skozi vse plasti oblačil, sončna očala sem potiskala z glave na oči in nazaj, srečala divjo jablano in smešno gobo, in se nahodila za dva meseca nazaj.







Potem sem preselila svojo "knjižnico" in počasi urejam sobo. Vsak dan nekaj novega. Naredila sem le eno napako: namesto po nove škornje in plašček, sem zavila v trgovino s spodnjim perilom. In imela odločno premalo časa, da se naspim. Nesposobni in prestrašeni se spet vtikujejo v moj tok, jaz pa ignorantsko hodim naprej z dvignejno glavo in velikim nasmeškom. Čakam, da ruknem tisti kandelaber za ovinkom.

ponedeljek, 18. oktober 2010

Tišina

Kako pomilovanja vredni izpadejo ljudje, ki imajo polna usta besed, in si ustvarjajo mnenja o drugih na podlagi slišanega in ničesar videnega. Pogrešam pravo mero tišine. Morda me je prav ta spotaknila, da sem hotela govoriti.

"Nisi lepa, ko jokaš."
"O ja, pa sem!" in ugriz v ustnico.

Preživljam še nekaj zadnjih dopoldnevov, ki sem se jih kar navadila, potem pa z dvignjeno glavo proti novostim. Težko bo, vem in čutim, da se prpriavlja neka nevihta. Bom pa zaprla oči in mislila na pomirjujoče vonjave.

Nekaterih stvari pa tudi virtualno ne priznam. Od utrujenosti me včasih zaboli želodec.

sobota, 16. oktober 2010

Še več presenečenj

Cel teden v novem stanovanju je tako finoooo. Zvečer me čaka pospravljena velika postelja in debela knjiga. Včasih še smejoča cimra, ki me po napornem dnevu zbrca v oblekice in prisili, da žuram ... in žuram brez alkohola, kot že nekaj časa, in uživam. Moti me edino dejstvo, da sem v klubu najbrž edina, ki zares voha mešanico znoja in politega alkohola.

Potem pa vsak dan dobivam majhna presenečenja: parfum, kup kozmetike, sadni napitek brez mleka posebej zame, cimetov čaj iz Egipta in zjutraj sporočilce pod njim pa čokoladice.



In ne, nimam novega tipa :)

ponedeljek, 11. oktober 2010

Presenečenja

V vročinskem deliriju včasih iz podzavesti pokuka kakšna skrita misel, ki se v drugem navalu viroznih bolečin realizira v zvonenju telefona. Prsti me ne ubogajo, nočejo najti rdečega gumbka. In ni več tišine, živčni končiči norijo, se napenjajo, da bi začutili prste, kako drsijo po rokah. Na pladnju je ostalo vse, razen srca. Ponos, ljubezen in brezbrižnost. Skrivoma igrajo poker, prasci mali hazarderski.

Nimam časa, mislim na jutri ... ups, danes.

petek, 08. oktober 2010

Zanimiva igra

Igrajmo se igrico "kdo je bolj bolan".

Zadnje čase zdravniki več ne ugotovijo, kaj je narobe s pacienti. Od povsod slišim, da imamo lepe krvne slike, pa vsi težave z nečim, ki se že nekaj časa vlečejo. Najbolj pa se mi dopadejo diagnoze, s katerimi nas soočijo še preden so dokazane. In potem so ovržene. Ob vsaki diganozi seveda poskrbijo za dobro mero stresa, če ne z ukazi za ležanje in počivanje (ker je kao tako nevarno), pa s tem, ko nas pošiljajo na razne preiskave, kjer te naročijo za čez pol leta. Če sploh uspejo natisniti pravo napotnico. Ker me res prime, da bi potegnila tam izza šalterčka tisto ubogo paro, ki je še najmanj kriva. Ampak se izogibam stresnih situacij.

Sem tečna z razlogom. In sem se izkašljala. Tukaj vsaj viroze ne širim.

sobota, 02. oktober 2010

Sveža jabka?

Pridem domov, napadem hladilnik in zagledam majhen luškan kartonast sodček s pipico. Potegnem bliže, da vidim, kaj za enega hudiča imamo spet v hladilniku, in zagledam lep napis JABOLČNI SOK. Tingilingi oči, preberem še čigav je - ahaaa, Frešerjev, tole bo dobro.

Natočim v kozarec, jabolčni sok je vedno dober. Ampak tole - tole je pa neverjetno. Rahlo motne barve, z okusom po JABOLKIH, ne po sladkorju, zadiši, da brbončice zapojejo. Res, 100 let že nisem pila česa tako dobrega. Zanesljivi viri pravijo, da je hruška tudi dobra. In v tem primeru verjamem brez sence dvoma (predvsem glede na to, da jabolčnega sploh nisem mogla nehati piti). Mhm, Fabio bo najbrž kar pogosto tam, da pripelje domov zaloge.

Tole se bo definitivno večkrat peljalo z menoj v Ljubljano. Morda ga še komu pripeljem?