sobota, 14. april 2012

Kot novo

Spremenila sem se v eno veliko cmihajočo, jokajočo, ne hendlajočo pussy ass. So what. Dobro je, če imaš v času, ko si broke(en), v ožjem krogu prijateljev kakšenga psihologa, ki ti pove, da ni nič čudnega, če bi občasno koga nabrcal v rit, in da ti res ni treba pobrat vsega šita na svetu in ga popravit.

Tud touchy sem. In veselo opletam s sarkazmom. Čudežno sem še vedno nasmejana in čeprav se nekateri očitno ukvarjajo s vprašanjem, s kom seksam, to ni to. Se pač rada smejim. Tudi ko kupim naslednji neuporabni par čevljev in se naročim za novo frizuro (na tem mestu moram priznati, da imam super frizerja, ki se prilagodi mojim redkim mirnim vikendom doma) ali štejem korake do konca. Kako že gre zaporedje? Kaj je naslednje? Dokler ne ugotovim, bom še naprej zabluzila kakšne večere z babmi vsa poskakujoča s strogo prepovedano cuba libre v roki. Mogoče mi bo kdo vmes pojasnil, zakaj se mi je noga skrčila za skoraj dve številki.

Nevrotična pička se je malo umaknila v ozadje in tudi OCD se je malo umiril. Izkoristim še tista dva bona za razvajanje in bom kot nova. Ipak sem kot veleposestnica, na dan, ko mi je lajf stisnil štempelj povprečnega slovenca na čelo, poskakovala po granitnih kockah v visokih petah. Da ne pozabimo - ko bom velika, bom predsednica uprave. Here you go - new plan for life.

sobota, 07. april 2012

Take me home

Ne, ne vem, kdaj sem postala pasjeljubka, ampak zadnje čase kar pogosto pristanem na sprehodu s psom, ob katerem niti čika ne morem normalno skadit. Čik je moj zen moment. Je pa res, da psa, ki se ves luškan mota pod tvojimi nogami in te gleda z velikimi "zakaj me ne čohaš" očmi, pač ne moreš ignorirat. Tudi takega ne, ki iz prtljažnika skoči k tebi na sprednji sedež, da te pozdravi. Smotani psi so zakon. In taki, ki ne lajajo. Najbolj pa taki, za katere skrbi nekdo drug in sem samo tetica, ki pobere veselje, ne pa pasjih drekcov.

Poleg tega, da zadnje čase vsi hočejo nek denar od mene in jaz ga čudežno iz meni neznanih virov in s čarobnimi močmi napraskam skupaj, sem cele dneve v nekem pogonu nekje in tričetrt stvari pozabim. Tako, da se opravičujem vsem, ki sem jih pozabila poklicat. Včasih so ene osebe in nekatere stvari pač pomembnejše.

Druge dneve pa cenim samo zaradi tega, ker se lahko izležavam z razmazano maskaro na veliki postelji. In odkrivam čar izklapljanja telefona. Oh joy ...