Ko sem oni dan po dolgih tednih nočnega bedenja, zaspala ob uri, primerni za vstajanje ob 6h, sem se zjutraj od šoka zbudila 1 uro prezgodaj. Seveda sem nazaj zaspala in skoraj umrla od tečnobe, ko je uro kasneje zazavonila budilka. Sem se odločila, da lahko še pol ure spim.
Še večje spalne šoke pa sem doživljala danes ponoči. Prvič zato, ker sem ob polnoči ugotovila, da sem že pred deveto zaspala kar v kavbojkah in puliju, pa še to samo zato, ker sem se predramila, ko mi je fotr prišel ugasnit luč. Sicer vem, da sem se čez noč še nekaj premikala, ampak ob 8h zjutraj, ko me je fotr prišel zbudit, ker bi naj bila že pri frizerju, bi kar prestavila uro in odspala še dve kitici. Za človeka, ki spi 5 ali 6 ur na dan ... khm na noč, je to praktično dvojna doza spanja, ki pa ni zadoščala. Popoldne sem nujno rabila še dve uri počivanja po spanju.
Glede na vse obveznosti ta teden je tako dobro, da sem se končno naspala, sploh po bolezni in novi dozi antibiotikov. Želja po spanju pa je premo sorazmerna s količino tečnobe, ki sem jo sposobna sproducirati, ali na kratko stay away. Priznam, da malo včasih tudi jaz eksplodiram v navalu svojega perfekcionizma in zaradi oviranja doseganja tega skromnega cilja. Dopuščam možnost, da na mojo percepcijo sveta v tem trenutku vplivajo še drugi dejavniki, ki mi hormone dnevno pošiljajo na trampolin.
Pravzaprav je dobro, da spim. Vsaj tistih par ur ne buzeriram soudeležencev v življenju. Čeprav se tisti, ki bi naj imel največ od mene, niti ne pritožuje preveč, ampak samo prijazno povpraša, če sem že kaj boljše. In jaz prijazno nekaj odgodrnjam nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar