torek, 30. avgust 2011

Nerodnosti

- vedno, ko si na sveže nalakiram nohte, me stisne lulat. In vemo, kaj vlačenje hlač naredi z lakom.
- kombiniranje alternativne medicine in uradne medicine je zelo zanimiv proces. Pridem z alternativne medicine in pokličem zdravnico, da ji povem, kaj mi je in kateri recept rabim. Več zdravnikov bi moralo biti tolk prisebnih, da bi bili sposobni to štekat. Ker sami ipak ne znajo dokazat 3/4 stvari.
- vklopila sem turbo učenje, ampak pri enem poglavju me pa še vedno glava boli. In po preveč letih sem ugotovila, da se svojih zapiskov za to snov še prav dobro spomnim, v fasciklu pa jih ni. Nekdo mi jih očitno ni vrnil ...
- po drugi strani imam že čisto oprane možgane: tolk sem lena zvečer, da se mi še pizdakat ne da.
- še dobro, da imam obdobje samostojnega spanca. Po teh bizarnih sanjah, bi sospalca doletela a) jutranja klofuta, b) napačno ime.
- nerodno je tudi to, da po novem prakticiram še strožjo dieto, pri čemer mi že tako piškav izbor klati še tista hrana, na katero se moje telo izrazito negativno odziva. Iz jem (skoraj) vse sem torej prišla do jem (skoraj) nič. Nerodneje je pa to, da zadnje dni vsi pred menoj mlatijo lepinje s pleskavico, bureke, hamburgerje in podobno svinjarijo, za katero bi zdaj dala fotrovo izgubljeno ledvico. Platonski odnos prakticiram tudi s čokolado: ona me gleda, jaz njo gledam nazaj. Pri moji trmi ima več šans, da ona mene poje!
- eksistencialno vprašanje: kako je lahko človek z dvema levima rokama desničar?

torek, 23. avgust 2011

Objektivnost

Z nekim cmokom sem se celično razlepila na dva dela. Na tistega, ki ga skrbi, kako in kaj in kaj vse, in tistega, ki mu preprosto dol visi. Pri celičnem cepljenju nisem upoštevala polovičke, zato sedaj krepko prevladuje drugi, tisti nevrotični angelček na desni rami pa pizdi, da daj že enkrat no.

Malo sem že pozabila na nevrotičnost in zagnanost, kar je kar sproščujoče, ampak se počutim blazno neuporabno. Recimo, da bi se zagon prikazal kot superman, če bi še imela kje tisto sliko z bright future na obzorju. Plani so bajni, sanjski in sploh zelo lepo zveneči, sam tale zadeva s skakalnicami meni nikol ni šla prav dobro od rok. Ko sem videla spodaj vodo sem začela cincat ... pri moji plavalnosti sploh ne vem, kako to da se je šuši spermij prebil naprej. Trenutno sem še za sekiranje prelena, je prevroče.

Za kazen (kot da si jo sploh zaslužim) sem si v roku ene ure pridelala dve poškodbi. S komolcem sem odnesla kovinski podboj od vhodnih vrat v blok, s kolenom pa skušala razbiti umivalnik. In to takoj po tem, ko sem pijačo naročala mutavemu kelnarju, v katerega sem se menda zadnjič po nesreči zaletela. Ah, že res, da je štekal moje naročilo, ampak sodeč po njegovem obnašanju in kislem frisu, bi mu lahko prevrnila kak pladenj, pa sem bila preveč dobro razpoložena, da bi mu težila. Čudež!

Subjektivno me vedno znova premami smeh in namišljeno ležanje v travi v dvoje. Moja kuhinja sicer ni javni prostor, ampak občasno se skozi sprehodi kdo, ki mu dovolim, da me med kuhanjem uščipne v tazadnjo in me moti s stiskanjem.

petek, 19. avgust 2011

Face it

Že zadnjih par let se sprašujem, kako se bom soočila s smrtjo. Z vsakim dnem, z vsakim obiskom je bližje in kljub dopovedovanju se na slabe novice ne moreš nikoli dovolj pripraviti. Včeraj sem med padanjem nekih čudnih plodov z drevesa na glavo dokončno doumela, da je vse skupaj samo še čakanje, in po vseh teh letih sem tudi jaz toliko izmučena, da rabim še zase ranco, da bom lahko stala ob strani.

Ob bolezni smo vsi skupaj razmišljali, kaj je bolje, če izgineš v treh mesecih, ali če z bolečinami in stranskimi učinki strupenih zdravil nepolno vegetiraš še nekaj let. Ko zmanjka realnih možnosti za ozdravitev, se odločaš med morilsko kemoterapijo z minimalno možnostjo izboljšanja in zagotovljenim vsaj nekajmesečnim vegetiranjem ter med naravno potjo življenja, na kateri se še vedno nepobruhano, nepodelano, z možnostjo premikanja in treznejšo glavo lahko posvetiš tistim okrog sebe. Je to dejansko izbira načina umiranja? Kateri je hitrejši in znosnejši?

Gledanje tega razpadanja te občasno prikuje nekam na dno najtemnejšega morja, se prikrade v sanje in je na splošno zelo blizu neznosnemu. Nimam pojma, od kod sem vzela moč, da sem se po dveh sekundah po novici spravila toliko k sebi, da sem dala na voljo ramo in objem, niti nimam pojma, od kod bom še lahko vzela moč, če bo to trajalo še 10 let. Ne morem se zlomiti pred mamo in priznati, da sem jaz od vsega skupaj prejebeno utrujena, izmučena, izsušena in vedno znova izgubljena. Nimam več moči, da jo spet prosim, da se usede na invalidski voziček, da gledam negibno ležanje in prisluškujem dihanju, da poslušam ječanje od bolečin. Ne najdem več energije za pozitivno razmišljanje, ne morem si izbiti iz glave misli, da je mogoče res čas ... za tisto, na kar sem v pripravljenosti že toliko let. Sem res sploh v pripravljenosti, ali me bo kljub vsemu lepega dne zadelo kot strela?



četrtek, 18. avgust 2011

Poletni bluz

Končno, končno to poletje se počutim poletno. Sej mi je bilo že vroče enkrat dva meseca nazaj, ko sem ravno tako švicala med učenjem. No, tokrat ne švicam, ker se mi spet ne da učit, me pa prav lepo po poletno meče. Če bi imela kaj časa, bi bil zdaj idealen trenutek, da pobegnem na morje/nekam daleč stran in še to sama I think. Tako poletno me meče, da sem v Ljubljani v oko ujela enega prav luštnega tipa, ki je sicer najbrž gej, ampak estetika je še vedno blagodejna.

Če že lepi tipi izginjajo, pa ne izgine tisti nekaj iz moje glave. Bolj kot razmišljam, zakaj se kar naenkrat pojavi, manj mi je jasno in bolj me nervira. Če trezno razmislim (kot da bi bile v zadnjih dveh letih v mojem življenju bile prisotne kakršnekoli substance), bi rekla, da vem, v čem je hec, ampak se mi ta hec ne zdi tako blazno zabaven, da bi se mi lahko kar tako nekdo prikradel v misli. Podzavest pač ne upošteva možganov. In pri vsem skupaj mi niti malo ni všeč dejstvo, da v tem ni nič pozitivnega.

Ok nazaj k poletju. Torej, če me ne bi preganjala slaba vest, ker se mi ne da učit, bi po svetu maširala v yet another new oblekici, skrajno prijazno kazala zobe in komu spet podtaknila sojine špagete ter mu to obelodanila šele po kosilu. Oprezanje za estetskimi primerki, še posebej, če se moškega spola, pa se vedno znova konča pri viteški kavalirskosti sospalca.

Za razliko od ruralnega poletja, kjer crkneš, če že ne živiš v hiši z vrtom in cevjo, da se med ležanjem v senci zaliješ s hladno vodo, mi je japankasto drsenje po razgretem ljubljanskem asfaltu blazno všeč. Brezciljno kofetkanje in vonj rož iz tržnice (če se izogneš ribarnici) je prav luštno malo(večje)meščansko, za tisti en dan, ko si to privoščiš.

ponedeljek, 15. avgust 2011

in smo se šli ...

Pred čustveno navlako vedno znova bežim. Recimo, da sem ta teden lažje preživela zaradi vmesnega izginotja in večkratnega pobega v naravo. Najprej med polja sončnic, potem globoko v gozd in na koncu še nekam na polje. Vmes rabim vsaj dva dni pavze, en dan za to, da me neha boleti noga, drugega za to, da se dejansko naspim.



Nekje vmes so se spet začele dogajati čudne stvari. Resno, jaz ne rabim pretvarjanja, da sem nekaj posebnega, niti slučajno pa ne rabim poslušati raznih analiz, ki vključujejo moj karakter, še posebej ne, kadar ni tak kot v opisu. Niti v negativno smer niti v pozitivno. People are just weak and I laugh at them ... with them. Odvisno od slučaja in trdote kože. Ljudje še vedno postavljajo vprašanja, na katera pravzaprav nočejo slišati odgovora. Tudi moj odgovor je odvisen od navdiha, ampak mučenje še vedno najraje zaključim s preprostim ne sprašuj stvari, ki jih nočeš vedeti. Nič hudega, vsi kdaj vprašamo kakšno stvar, na katero nočemo odgovora.

L'amour et la poesie se fondent dans le meme lit ... Ničesar ne priznam.

torek, 02. avgust 2011

Dejmo se it

Občutek nenavadnega veselja (medtem ko mi vsi govorijo, naj bom slabe volje) se zadnje dni hudo meša s sarkazmom in črnim humorjem.

Zadnjič je nov tip od sestre rekel, da bo pred hišo zahteval ležeče policaje. Sem mu predlagala, naj mojega pokojnega svaka prestavi pred bajto ... lahk mu še rit ven pusti, da bo imel kam parkirati kolo.

Zadnjič mi je en prepotentni mariborski pubec grozil, da bo poklical redarje, če bom pustila avto na dost legitimnem a neoznačenem mestu. Tolk je bil nervozen, da sem si posebej za njega vzela pet minut za zajebavanje v glavo. Žal mi je samo, da na avtu ni LJ registracije (ni pa niti MB). Uf, pol bi si vzela še pet minut pa zraven bi se neverjetno glupo delala. Sam ne moreš verjet, kako človeka razkuri, če ga vprašaš, zakaj je tako nervozen.

Predvsem pa sem dobila tik na čigumije. Mirko ima v enem od spotov pač žvako v ustih in mu med repanjem skoraj odleti ven. Sem ga ošvrknila kot prava vaška tršica. Do danes zjutraj, ko sem na postaji skor prislonila svojo rit v belem krilu na eno porednico. Mislim, kdo še žvečilke lepi na sedala?

Mečem se na glavo in hitro furam dalje zadeve, medtem pa upam, da se bom vsaj malo spočila v tem tednu, ko sem sicer planirala dopust, pa je splaval po vodi. Rabim malo estetike, razkazovanja zob, dolgo pisano obleko in nek plac, kjer bi lahko preizkusila nove kopalke.