četrtek, 31. januar 2013

Pisma luni

Moje indijansko ime je zadnje čase "Laja s potepuškimi psi", luna me drži pokonci, v nogah, riti in glavi razgrajajo čebele in z vsakim korakom imam občutek, da sem stopila na ogromen boben. Telefon konstantno zvoni in piska, včasih je lepo, včasih ni. Poslušati hočem samo prijetne stvari.

Ugotavljam, da sem kljub baje strogemu frisu, čisto preveč tolerantna. Nekateri si pač privoščijo kaj čez mejo dobrega okusa. Jezna nisem, marsikdo pa izgubi spoštovanje v mojih očeh. Marsikdo ga je že izgubil.

V polmeditativnem stanju iščem izgubljeni zen in se skušam prepričati, da ni vedno vredno skakti do plafona. Čakam in odštevam dni do pobega, kjer se bom izklopila, upam, in se posvetila mižanju pred grdim ter buljila v lepo.

Mogoče prekinem začarani krog dogovarjanja s tremi različnimi (skupinami) ljudmi ob isti uri. Rabim boljši in bolj posinhroniziran koledarček.

nedelja, 27. januar 2013

Skrito

Z nekateirmi je tako lahko, da se v postelji ne obrneš stran, da se ponoči zbudiš samo zato, da bi se prepričal o tej bližini. Ker je vsak objem ob srečanju dolg, srčen in iskren. Vsaka beseda ostane v spominu, tudi če je iz spomina že zbežala prva skupna noč, so pa tam vse druge in vsi tisti posebni trenutki. Še vedno ostajajo pogledi, ki berejo misli, in tolažba na daljavo. Vsak dotik na koži ostane še dolgo časa in lasje kričijo po božanju še dolgo po naključnem sprehodu prstov skozi njih. Pa čeprav se skrivamo za preobleko. In samo v intimi se nežno razgrinjajo tančice skrivnosti do popolne skladnosti.

And this has nothing to do with sex.

nedelja, 20. januar 2013

Konfirmacije

Ko se odločim, da nekaj ni za mene in z enim škornjem na nogi med hitenjem v službo prebiram sporočilo, ki to posredno še potrjuje. Hkrati pa se sprašujem, kateri višji sili je bilo treba to, da mi pošlje še takšno konfirmacijo. Razen tisti višji sili, ki ve, da sem včasih preveč trdoglava in da ne verjamem v razčiščevanje določenih stvari. Občasno pač kaj ni usojeno in samo sprejemanje tega je en tak zanimiv proces.

Potem drugič razmišljam, kako bi bilo fino nasloniti glavo na kakšno ramo, pa pride najbolj cenjena rama daleč na okrog. In kar sama leze pod mojo glavo. Čista spročenost, nobenega predalčaknja, veliko smeha.

Potrdila pa sem tudi to, da z javljanjem na klice ob nenavadnih urah samo bleknem kakšno neumnost. Priznam, priletela sem iz sanj.

Ko smo že pri sanjah ... kaj pomenijo sanje s pljuvanjem koščic oliv? Tako žive so bile, da sem imela v ustih okus po olivah.

petek, 04. januar 2013

Sladko-grenko

Danes sem se pomirila od objemov, sreče, joka in razumevanja, morda sočutja, vsekakor pa bližine in ljubezni do nekoga, ki mora doživljati tako zoprno žalostne stvari. Skala sem samo za ljudi, ki me dovolj dobro poznajo, za ostale sem lahko brezčutna, zase sem velikokrat cmera.

Po enem letu, ko vem, da sem naredila vse, kar sem lahko in kar sem zmogla, da sem dala vse, kar sem imela, ostajajo spomini še vedno živi. Vsaka podrobnost. In včasih me raztrga od neoprijemljivosti. Danes pa je bil en dan spominov z velikim nasmeškom. Za vse dobro, kar je bilo. Za mavrico na nohtih, objem in vonj po svežem pecivu.

Cigaret, svečka, oranžne rože in spominčice.