sobota, 10. september 2011

Male in velike zmage

Tako se v mojem življenju dogaja, da takrat, ko se najbolj trudim in sekiram, se nič nikamor ne premakne. Potem zlobiram, se sproščeno naslonim nazaj in opazujem, kako stvari pridrvijo v moje življenje, ali samo pomaham tistim mamiljivim, a trenutno nedosegljivim, v slovo. Od dne, ko sem se odločila nagnati sospalca oziroma od dne, ko je prostovoljno odšel, se k meni vračajo pozitivni preobrati.

Začela sem z odganjanjem bakterij, ki so se naselile v moje telo. Brez zdravil, samo s skrbno izbrano hrano. Odšle so takoj, žal pa so na moji koži pustile srbeč spominek, ki tudi čaka na izginotje. Izbiram kirurga za manjši poseg, vmes sem uspela diplomirati in čakam na sanjsko službo, da me poišče. Prva prijateljica se je poročila, druge se selijo k tipom ali se z njimi razhajajo, tretje pa pakirajo kovčke za življenje v tujini. Moja najljubša pa mi še vedno nudi topel domek za veselje in ramo za žalost, kar je neprecenljiv privilegij. No, tudi moja kuhinja občasno postane zatočišče za skrivnosti.

Ob tej poznoavgustovski in začetnoseptembrski sinusni krivulji, se pojavijo še eterične stvari, ki ves realizem postavijo na laž. Če samo pomislim, kako prepričana sem bila o uradni medicini še pred nekaj leti in kako nejevrna sem zdaj! Ker kljub vsem statističnim podatkom in dokazom ne deluje v popolnosti. Potem pa nekega dne zagledam mamo brez palic, skoraj poskakujočo, še isti večer pa ležim na postelji s tankimi iglami, štrlečimi iz noge in hrbta. Heh, kljub dokazom pred očmi, še vedno ne verjamem v neke sfere zdravilstva, po drugi stvari pa mi je pred kratkim zelo moder mož, po poklicu primarij doktor medicine, sam predstavil svoje ugotovitve o delovanju nemedicinskih postopkov. Deluje pač tisto, v kar verjameš ... razen če ti črvi lezejo iz rane, pri tem pač ni nekih dvomov.

Uf, in da ne pozabim! Tisti, ki naj bi bili najpomembnejši v mojem življenju, so me spet razočarali ali nalašč prizadeli. K sreči tudi v tem krogu obstajajo ljudje, ki so cvetke in drugim dvigujejo povprečje. Vseeno, še vedno boli.

3 komentarji:

  1. Čestitam!
    Pogum!
    Bolje bo!
    Še bolje bo!
    Skratka - vsega po malem ali veliko, če zapaše! ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakaj gospodična nikjer na strani nima kakšnega maila? Bi si imeli najbrž marsikaj za povedati - tudi meni je s prehrano uspelo ukrotiti moje marsovce, ki so se naselili v črevesju, ko me je šraufalo, da sem tulila od bolečin, dohtraji so pa rekli, da sem zdrava.

    Drži se.

    OdgovoriIzbriši
  3. Maila nimam zaradi morebitnih spamov. sem z alternativo skoraj vse rešila, zdravniki pa seveda nič ne najdejo.

    Držim se in želim enako ;)

    OdgovoriIzbriši