nedelja, 24. april 2011

Potičkanje

Vsako leto se pritožujem, ker je en kup peciva na mizi ob velikonočnih praznikih, samo moje najdražje pehtranove potice ni.

Ker se cela družina pritožuje, da ne zna narediti potice, sem se odločila, da bo mojo pehtranovo željo potešila kar potica iz trgovine. Takšna, dobro nafilana. Po moje sem napitala še prisotne v slućbi, ki so delovali kar hvaležno. Jaz pa sem bila vsa srečna, da lahko nekoga pitam. Do drugega leta pa imam čas, da si nasadim pehtran in se začnem učiti, kako narediti najboljšo pehtranko na svetu. In variacije na temo.

Potičkanje se nadaljuje tudi danes, ko bosta najbrž na izbiro orehova in potratna potica. Orehova bo najbrž spet kupljena in upam, da tudi tokrat s preveč ruma :) Potratna pa je navadno domača izpod prstov tetine mame (stričeve tašče) in je prev zares potratna.

Ko sem že ravno pri poticah, razmišljam tudi o tistem lepem pekaču za potice, po možnosti kakšnem starem glinenem. Samo ne vem, kdo bi pojedel takšno količino.

sobota, 16. april 2011

Balans

Zemljica me je vrgla iz ravnotežja, predvidevam, da se trenutno nahajam nekje v območju Lune, in upam, da čim prej priletim nazaj med Zemljane.

Moja tehnična (ki v nobenem segmentu ni pretirano matematična) plat se sicer naslanja na Zemljino fizionomijo in fizikalne lastnosti, ki pritičejo spremembam v vremenu, nisem pa čisto prepričana, kam naj umestim sanje, v katerih je, po celem dnevu slovenščine, angleščine in francoščine, dogajanje predstavljeno v nizozemščini. Ta jezik v podzavesti očitno obvladam. Za zapiranje vek krivim gravitacijo, bi pa si privoščila malo več spanja. Oksimoron? Se meni tudi zdi čudno, da po svetu zombiraš, zaspiš ob 2h zjutraj in imaš neprisilno odprte oči že ob 6h, pri tem pa ugotavljaš, da te je očitno nekaj povozilo.

Najbolj čudno pa je, da sem v stanju, ko se mi niti ne ljubi odgovarjati. Whatever! Niti se mi ne ljubi poslušati, sarkazem vklapljam samo še očesno, sem pa izjemno prijazna do ljudi, ki me pustijo pri miru. No, je pa tudi nek dosežek, da ljudem, ki me gnjavijo s stavki stila "kako si suha, a imaš anoreksijo?", ne rečem, da oni so pa ravno pravi za na raženj. Resno, od kje ljudem to, da presuhim osebkom lahko težiš, debelemu pa ne moreš rečt, naj shujša? (Razen včeraj, ko sva skupaj sedela mini in maksi, stara prijatelja iz osnovne šole, ki sva šla vsak v svoj ekstrem - temu se reče pridobljeno ravnotežje)

Če združim ta razna dejstva, pa ugotovim, da imam eno zelo uporabno lastnost: ostre komolce, primerne za komolčarstvo. Sam tale šport še do potankosti naštudiram.

sobota, 09. april 2011

Čičerika v špinači

Morda pa bi raje napisala špinača v čičeriki. Navdih pobiram iz nove kuharske knjige - recept je v originalu sicer vegetarijanski, ampak jaz sem pač zaprisežen karnivor in to se je moralo nekje poznati. Edina razlika je v tem, da pri vegetarijanskem najprej do rahlo zlatega popražiš razpolovljen česen na olivnem olju in ga s penovko vzameš ven, potem pa v ponev vržeš čebulo in jo začiniš s kurkumo (pretiravaš) in svežo kumino (tukaj pa si lahko skromen), potem pa pride še ostalo.

Recept je bil napisan za 4-6 ljudi, jaz pa sem kuhala za eno osebo (khm, dve, ampak sem vse sama pojedla), tako da so količine vsega bile izmerjene od oka, po potrebi in po luštah.

Potrebujemo:
- 1 puranji zrezek
- 1 pločevinko čičerike (operemo in odcedimo)
- zvrhano cedilo oprane špinače
- par listov treviškega radiča
- pol čebule
- strok česna
- pisano zakladnico začimb
- olivno olje

Meso narežemo na trakove in ga popečemo, začinimo s soljo, (belim) poprom, timijanom, peteršiljem in ostalim, kar imamo radi. Na lepo popečeno meso vržemo na trakove narezano čebulo in na lističe narezan česen in malo popražimo. Dodamo curry ali kurkumo, malo muškatnega oreščka in kumino (v moji bogati zakladnici začimb je ni bilo).

Dodamo malo olivnega olja in v ponev stresemo še čičeriko. Pražimo in mešamo, dokler čičerika ne pobere malo barve od kurkume (večino pa jo bo itak pobralo meso) ali dve do tri minutke, za tiste, ki so bolj na čas. Zraven vržemo še špinačo in zmešamo. Na ognju pustimo še pet minut, da voda odvre, ob tem pa občasno pomešamo. Malo pred koncem dodamo še treviški radič, pomešamo in viola:



Upam, da bo Milena tudi kaj to sprobala, potem bodo slike malo lepše ;)

Pomladna

On je bil tiho, meni se ni dalo poslušati, zraven je nabijala glasba.




Pa ne, da bi bil to problem, bila je čudovita harmonija počutja. Bolj me skrbi to, da bi po zobni krtački in moškem milu, ki sta se ustalila v moji kopalnici, kdo zahteval še kak moj predal. In zmede me kak večer, ko sem vsa pomirjena, pa mi nekaj ne da spati in se sredi noči s taksijem odpeljem na drugo stran Ljubljane po poljub. In zmedejo me tiste oči, ki so se kar naenkrat uprle vame in mi žgale koščke kože, na katerih so počivale. Zmede me nenadna nežnost, ki je prej nisem videla. Mene žgejo pogledi, njega moj poljub.

Vse pa je samo pomlad in želja po pobegu. Želja po tistem, kar mi vzame dih in požene kri, me lovi in mi sledi. Zaradi česar se mi zvrti v glavi.

sreda, 06. april 2011

Melancančna musaka (s ščepcem Šuši)

Ne, nisem si notri narezala prsta, brez skrbi. Sem se pa lotila modifikacij obsotječega recepta iz moje prve kuharske knjige. Krompirjeva musaka mi nikoli ni bila preveč všeč, tale z melancani pa mi je takoj zadišala iz knjige.

Recept pa gre nekako takole:

Jajčevec narežemo na tanke rezine in ga položimo na papirnato serveto, da tam spusti odvečno vodo. Potem ga popečemo v ponvi brez olja in ostalih dodatkov (malo soli in česna pa ne škodi, pa tud če pade kakšna kaplja nagrajenega olivnega olja iz Grčije) in ga položimo na dno namaslanega visokega globokega pekača (v mojem primeru na peki papir v malo višjem modelu za torte).

Ker svinjskega mesa ne marate, popražite na eni in pol ali dveh čebulah goveje mleto meso, mu dodate morsko sol, bel poper, svež timijan, baziliko iz okenske police, peteršilj s tržnice, malo origana in ostalih začimb, ki vam pridejo pod roke (ali v mojem primeru pol pozabite, ker vmes klepetate, tako in tako pa so vse začimbe iz vrečk, ker ... ker pač so). Pelate nesekljate in jih vržete k zakrknjenemu mesku. Malo mešate in pustite par minutk, da vre. Izklopite in prelijete čez melancane.

Spomnite se, da je en jajčevec premalo, zato iz globočin hladilnika potegnete bučko, jo narežete na tenke rezine, ne popečete, ker se vam pač ne da, in jih razporedite po vrhu mesno melancanaste tortice.

Ker v receptu piše jogurt, vi pa ne prenašate laktoze, zžvrkljate jajčka, solite, poprate in zraven prilijete mleko brez laktoze po občutku (hkrati pa se sprašujete, kak okus bi imela zadeva, če bi uporabili riževo mleko). Mešanico zlijete po vrhu "tortice". Ker parmezana niste kupili, se vam pa v hladilniku potika še en že rahlo ogoržen ementalec, kar tega naribate po vrhu in tortica gre hop v pečico, segreto na 180 (khm khm 200) stopinj. Na tem mestu skromno priznam, da bi bil parmezan dosti boljši ... pa še sušen paradižnik bi odlično zaključil jed.

Če piše, da se mora zadeva peči 45 minut, to dejstvo ignorirate, ker je tako že vse pokuhano in popečeno. Skadite cigaret ali dva, pospravite kuhinjo, se ne sekirate, ker veste, da skozi pekač za torte po pečici nežno kaplja paradižnikov sok, operete par listov treviškega radiča, izklopite pečico, vržete na tortico še omenjen radič, si pripravite krožnik in lopatico ter vzamete tortico iz pečice.

Pazite, jed je vroča in na njej si lahko popečete jezik.

petek, 01. april 2011

Cenjena tišina

Bežeči tedni, polni skakljanja okrog in okrog, z nekimi skritimi, delno do pretežno težkimi mislimi v glavi. Eno, majhno, a nadležno.

Nenkrat pa dočakaš dan, ko se lahko zapreš med svoje velecenjene štiri stene in tudi za temi štirimi stenami ni nobenega ropota: nobenega pralnega stroja, nobenega kuhanja, nobene glasbe ali zvokov televizije. Kar praktično pomeni, da se štiri stene razširijo na celo stanovanje, kjer lahko v miru brundaš in opazuješ, kako se cigaretni dim razblinja v sapici na balkonu. Telefoni na tiho, računalnike na mute, samo skozi okno se tu in tam zasliši kak zvok. Idealni pogoji za odvozlavanje misli.

Problem nastane le, ko se to zgodi tako redko, da šele takrat opaziš, da te tako zelo ni doma, da bi že skoraj potrebovali čistilko, ker se stvari samo odlaganjo, ni pa časa, da bi se dejansko pospravile. Ne maram nepospravljenega stanovanja. Med pospravljanjem si uredim še navlako v glavi, vsak problem postane manjša težavica, negativne misli gredo skupaj s prahom v pralni stroj in jih poje pralni prašek. A bi s čistilko to tudi bilo tako? Namesto pospravljanja se vseeno raje lotim knjige in premetavam svoje kosti med odejami. Do naslednjega poleta v natrpan dan.