Mrtev možgan, razmočena maskara, hlad kopalniških ploščic na roki, na obrazu, vzdolž noge. Plava kolena in polomljeni nohti. Kje so moji rdeči čeveljci, da bi s petami udarila skupaj? In ko sem že tako, dobim spodbudo, da bi bruhala ogenj od vse nesnage v tretji čakri, samo zaradi nenasitnih krvosesov, ki bi se hranili na vsakem in vsem, ki jim prekriža pot. Kot marjeticam bi jim trgala glave in čakala, da se utopijo v nesnagi Ljubljanice. Skrbi me samo tisti del, ko se prebudi krvoločnost.
Ko nahraniš sarkazem včasih še celo kaj preseneti. Bring it on.
Ni komentarjev:
Objavite komentar