Malo godrnjavosti izgine v tistih nekaj minutkah pred večerom, ko se mi po dolgih mesecih pred okno nariše rozasto oranžen oblak in se nebo počasi obarva v odtenke do teme in prve zvezde. To je mojih umirjenih pet minut dneva.
Potem se spet začne cepetanje, ker nečesa preprosto ne morem spremeniti, grizenje nohtov zaradi kolateralne škode, večne nepredvidljivosti in prisilnega skakanja s padalom. Nekje med pobiranjem črepinj sem mat učila, kako se vzpodbuja otroke. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. V idealnih pogojih bi se basala s kitajsko hrano (uuu, me že stiska v želodcu od misli na to, kako tega ne bi prenesel) in svoje čebele v riti umirjala nekje na kakšnem koncertu ob kozarčku jegra. Mogoče bi še komu podarila kak nasmeh, čeprav visokih upov na to ne bi stavila.
Še največ kar lahko v danem trenutku naredim je, da si v sanjah sezidam gradove v oblakih, se napokam trenutne doze tablet in odkašljam nazaj v posteljo.
oranžen oblak :) ti ga vsaj vidiš enkrat na nekaj mesecev :p Jaz tudi ko ga vidim mi ne prinese miru.
OdgovoriIzbrišiNe nehaj zidat gradov, tudi če so v oblakih :)
Joj, Šuši, če ti še nisem zaželela nič za novo leto, ti želim en šleper zdravja... in kup zazidljivih parcel v oblakih... :)
OdgovoriIzbrišiMimogrede - kam je izginil blog gospodične Ruth, ki sem ga z veseljem prebirala, zdaj pa že nekaj časa ne obstaja?!
LP Nataša
breakyaface; ja, poišči si oranžen oblak, vendar! Veš kak je fajn gledat v nebo ;)
OdgovoriIzbrišiNataša; hvala za cel šleper, bi prišel prav, parcele pa so tud fajn želja ;) in želim ti vsega, kar ti manjka ;) Za Ruth pa se tudi jaz sprašujem, kam je izginila :(