ponedeljek, 27. maj 2013

Po koncu

Zadnjih nekaj dni je bilo izjemno veliko govora o smrti. O umiranju, o čustvih umirajočega, o čustvih nas, ki ostajamo, o strahovih, ki se narišejo, ko kdo poznani umre. O odgovornosti, ki je umirajoči več ne more prevzemati. In o vsem, kar ostane za njimi. Poleg praznine.

Po smrti je meni ostalo življenje. Ni bilo več skrbi, ni bilo več strahu. Pa sej je bilo že prej veliko življenja. Ampak čakanje, da telefon zazvoni sredi noči, je bilo neznosno. Kar postaja zadnje čase neznosno je to, da nekateri ljudje, ko me vidijo, buljijo vame s solznimi očmi, prebledelimi obrazi, pomilujočim pogledom, in z zveriženimi vzdihi iščejo pri meni tolažbo ... ker sem podobna mami. Njena hčerka sem, za božjo voljo. Podobna sem ji, roke imam enake z dolgimi, pisano nalakiranimi nohti, smeh sem pobrala od nje in glas imam podoben. Tako kot ima večina hčerk vse to podobno svojim mamam. Zdaj pa prosim nehajmo zagnajt dramo. Res me prime, da bi tetici, ki me zakači sredi trgovine na provinci, razložila, da naj se gre zaletet v nagrobnik. Pa sem preveč lepo vzgojena. In elegantno izginem.

Na drugi strani pa so ljudje, ki imajo smisel za humor, ki se radi spominjajo lepih stvari in ki jim je jasno, da me boli briga, koliko jih spominjam na njo. Ker vidijo tudi razlike. S takimi pa sem z veseljem na telefonu, na kavi, na kosilu in tudi kak dan v solzah. Sam ne mi težit. Nikdar nisem rada objemala neznancev.

sobota, 11. maj 2013

Dites-moi

Na prijetno deževno sobotno jutro, ko zajadram med francoski rap in šansone in dan opazujem iz postelje, preštevam minute do konca dneva in jim skušam dati funkcijo, se zasanjam za kratek trenutek. Potem pa začnem cepetati z nogami in nekje zadaj, v skritem kotičku misli, se spet zbudi vprašanje - kaj sploh še delam tukaj? Zakaj sploh še živim v tej državi? A sem res še zadovoljna? A sem samo delno zadovoljna? A bi rada do konca življenja delala stvari zato, ker jih moram, ker dokler sem v tej situaciji ne morem drugače? A res ne morem drugače? A je to samo izgovor, s katerim se lahko samo zakoljem? Lubi bog, kako sovražim to zagamano Slovenijo z debilno politiko in molzenjem praznih denarnic. Kolikor ima lepih krajev, odstotno toliko ima zabitih ljudi. Če bi zašla v srednji vek, bi glasno navijala za sežig parih ljudi. Ker ne bi bilo sporno.

Včasih še pomislim na tisto eno možnost, ki se je takrat prikradla. Pa ni bil pravi čas, res ni bil pravi čas. Polovičarstva pa se ne grem. Sploh ne s trohico grenkosti v sebi. Zato vdihnem, izdihnem in si pustim, da začutim tisti pravi trenutek. Ker mi paše, da se stvari premikajo same od sebe in da za spremembo ne piham na polna pljuča v jadra in kontroliram vsake minute, vsakega premika, in ne igram več šaha sama s seboj. I suck at it anyways.Sej najdem lepe stvari tudi pred svojim nosom, vsak dan. Ampak še vedno je tista ena stvar, ki me tako vleče.



Vse ob svojem času in s pogledom tja.


sobota, 04. maj 2013

Dajmo se sprijaznit

Da nisem več presušena. V zadnjem letu sem bila ful pridna, sedela sem na riti in se odločno premalo gibala. Ob spremenjeni prehrani sem se pridno nazaj zredila. Imam rit (kolikor je pač imam ob malo ožjih bokih), imam bedrce (kolikor so mi jih pač geni namenili), še preklemanski celulit imam (to je od gostilniške fuj te bodi hrane in sedenja), mehki trebušček, in da ne pozabim, tudi problemi z iskanjem ta pravega modrca so nazaj, pa seveda mehka lička in podbradek (tole dvoje se mi ne dopade tako zelo). Most of all pa ugotavljam, da bi tudi presušena padla v kategorijo plus size, ker tile s temi merami niso sploh normalni. Grozn.

Torej, jaz praznujem dneve, ko me ljudje več ne gledajo z grozo v očeh, ko sem v rit brcnila fanta, ki mi je rekel, da nisem več tako seksi (kva njemu ni jasn? za tistga, ki z menoj spi, sem vedno super seksi!), in dneve, ko so podočnjaki izginili. In ko se derem, da sem se zredila, je čas, da si skočimo v objem in odpremo šampanjec, babe glupe. It's a fucking achievement, za katerega sem delala več kot dve leti.