Deadly combination

Če se ti nekaj zdi narobe na več nivojih, pa vseeno ne veš točno, kaj bi bilo prav. Če si nadrkan od vsega in pošlješ ljudi z nadležnimi vprašanji v božjo tetko. Če včasih res ne moreš verjeti, da se vse to zares dogaja. Če že komaj dihaš, pa veš, da moraš preplavati še en kos oceana, da prideš do tistih prekletih koral.

Just throw me another ball of shit you pussy.

Polna luna in PMS? Ubijalsko.

Neka druga republika

Zdaj vse vidim drugače. Čeprav me na tisto davno še zmeraj spominjajo vonji. Vsak dan raje imam spremembe. Tukaj trohni, smrdi, kaže se pomanjkanje okusa, preziranje elegance, poneumljanje in na koncu beg. Neujetih.

Mejo sem uzrla še iz druge strani. Iz tiste, ki je meni bolj pisana na kožo. Kjer trud ni zaman. Kjer te ne zapelje na prašno cesto, pa če se to sliši še tako romantično, je na koncu prašne ceste le še neko koruzno polje iz prejšnjih časov. Namesto umiranja na obroke je zdaj trohnjenje na obroke. Kaj pa pride po trohnjenju? Se kaj spremeni? Ali ostane le tisti izmučen delavski obraz v modrem kombinezonu na ostanku železja?

Kje je pa ravnotežje? Tiste roke več ne morem zagrabiti, da bi jo potegnila navzgor. Ali pač? Ali pa je potrebna ravno moja roka, da učinek vrtinca spremeni v izvir. Ni dobrih vil.

Živela nesramnost

Spet imam dneve odprte nesramnosti. Vsi bližnji obožujejo ta moj stadij, ker povem vse, kar si sami mislijo, zraven pa se nasmejijo. Razen tisti, ki so pač deležni opozoril.

-> Zgledaš kot škrbasti Fabio in ti misliš, da je tvoj največji problem obrabljeno koleno na kavbojkah?

-> Nehaj dobrnoamerno ljudi posiljevati s svojimi majhnimi darilci, ker so grda in primerna le za to, da se na njih nabira prah.

-> Itak boš imela debelo rit, če misliš celo življenje samo sedeti na njej.

-> Nisem še videla tako neotesanega 30-letnega otroka.

-> Lubica, kelnarca si, to je tvoje delo. Jaz ravno zato nisem, ker bi takšne stranke zadavila.

-> Kaj se pizdiš nad opravljanjem? Že celo življenje živiš tu, pa se še nisi navadila!?

-> Če mi še enkrat nastaviš tako neumni sestavini in pričakuješ, da iz njih skuham nekaj super duper užitnega, te bom začela obmetavati z njimi!

-> Ja, jaz bi tudi bila tečna, če bi se tip tako grozno obnašal do mene.

Če kdo še kdaj vpraša, če lahko vsem vse poveš v obraz. Ja, lahko. Posledice niso nujno prijetne.

Romantika

Romantika je, ko si on odpre pivo, ker se meni zalušta dveh požirkov. Ko me požgečka, da mu podam piškote. Brisanje razmazane maskare na mojih podočnjakih. Pokrivanje z odejo, ko med premetavanjem ven pogleda rama. Zbujanje s poljubljanjem hrbta.

And just a thought of words he whispered ...

Žalosten pogled pred odhodom in nasmešek ob prihodu.

One

Pogrešam moje sončne zahode in pogrešam moj vonj oblačil in puščanje kave povsod po stanovanju (na prostorčkih označenih s podstavki).

Je pa super, da si z nekom lahko kjerkoli, pa je zabavno. Po še tako dolgem času, pa je isto kot včeraj. Šokantno šokirana sem bila nad svojim glasnim smehom, ki mi je zasolzil oči.

In seveda se je spet našel nekdo, ki hoče, da skrbim za njega. Pa ne bom. Ker se mi ne da. In ker ne dovolim, da se postavlja med mene in stvari, ki so zame pomembne. Resnica je zarezala. Škoda le, da pri nekaterih nikdar ne bo dosegla pozitivnega učinka.

Slava (pod)povprečju

Človek zjutraj nič hudega sluteč prebira novice in glej ga zlomka, portal mi ponudi tingilingi nove pesmi in izvajalce na slovenski bruh glasbeni sceni: dve slovenski lepotički prepevata (hvalabogu ne v duetu, ker to bi šele bilo boleče).

Ja pa glej, ne moreš no. Mislim, mi je jasno, da taki ljudje sebe niti malo ne pokritizirajo. Samo, a nikoli niso peli na plejstejšnu? Ker če jaz pridem do ubogih 8000 točk, pa mi je bilo že pred tem jasno, da o petju nimam pojma, kaj šele glasu za to! Kljub temu, da se zajebavamo, da sem zaradi nizkega glasu naslednja Macy Grey. ZAJEBAVAMO! A zdaj lahko vsako revše gre krulit v mikrofon? A to so zdaj javne karaoke, na katerih si narediš sramoto, pa ti ne pride do možganske celice, pa še zaslužiš zraven? Besedila pa so tako in tako za popizdit kvalitetna. Raje poslušam Saško, ki se dere, da ne gre na kolena.

Pa nekdo bi jih moral javno, na tv, verbalno linčat.

Ta vrata

Včeraj sem pozabila, da pravzaprav ne vem, če iščem vrata, ki so izhod, ali vrata, ki so vhod. Ker eno nujno ne vključuje drugega. Poserješ se od filozofije.

So me namreč iz postelje spet vrgle kače. Zdaj pa ne vem, če mi manjka samo nekaj faličnega, ali je to spet kakšna finta.

X te gleda

Nekatere stvari se ne končajo dobro. Nekatere se ne končajo. Na konec nekaterih pa dolgo čakaš in si potem pošteno oddahneš.

V tem času pa razmišljaš o sliki s počitnic, ki ne obstaja. Bose noge na eni tistih gnusnih blazin za na plažo, ki že po prvem kopanju smrdijo po mešanici kreme za sončenje in slane vode. Osebno preferiram skoke v mrzlo Sočo.

Vmes pomisliš na visoko, obloženo belo posteljo z belo dišečo posteljnino (in seksi gospodom X, ki ve kaj dela v postelji).

Dejansko pa si ogleduješ krvavo prasko na (kako zelo primerno) sredincu, ki si jo staknil na neznanem neletečem predmetu, pa je začela skeleti šele čez nekaj trenutkov. Razmišljaš, kako je mogoče, da imaš dneve, ko nič, kar prebereš, ne ostane v glavi ... hkrati pa odzvanja v ušesih tisto nekaj.

Tole zahteva dobro kondicijsko pripravljenost, jaz pa sem telovadbo malo zanemarjala.

Ah, kje so že tista vrata?

Solata 2010

Glavni akterji: Radič Štrucar, Jogurtov Preliv, Piščanc od Včeraj

Jogurtov preliv: nekaj žlic jogurta, žlička majoneze, malo manj žličke gorčice, špric balzamičnega kisa, sol, poper, bazilika, peteršilj, origano, česen, materina dušica.

Nadaljni potek: natrebiš solato, pogledaš v hladilnik in najdeš piščanca! Ga narežeš. Vidiš še jajčko ... jo skuhaš in na drobno narežeš. Žalostno ugotoviš, da ni več češnjevcev, zato pa najdeš eno malo kislo kumarco. Narežeš. Spomniš se, da je na balkonu še por - opereš in narežeš.

Posoda na sliki je moja najljubša posoda za solato. Takih je bilo polomljenih že en kup. Čakam, da grem v Prekmurje po tapravo.

Na koncu pa solato združiš s prelivom in čez naribaš partizana. Emm ... parmezan. (slika je še slabša od zgornjih dveh: tema pa mobitel pa hitrobišlajestkrdiši)

Kar ne moreš pojesti, daš najbližjemu človeku ali živali.

Dober tek!

Vrnitev odpisanih

Seljenje zna biti težava. In pri eni od mnogih selitev sem "izgubila" eno škatlo. Pustila sem jo pri bratrancu, ki je leto in pol trdil, da je ni tam. Dokler ni naletel na njo, seveda.

Problem, pri urejanju naslednjega "domeka" je bil, da je ravno v tisti škatli počivala vsa moja posteljnina, zato sem kupila kup nove. In ker je škatla preživela marsikaj, sem se v mislih že davno poslovila od posteljnine. "Ziher je vse plesnivo, pogriženo od moljev, če ne celo miši ..." Temne misli seveda od tega, ker je škatla počivala v kleti.

Nekega žalostnega decembrskega dne (december je v letu 2009 pač bil žalosten), sem škatlo dobila nazaj. Ker je bilo to obdobje bivanja pri sestri, je škatla še dva dni ostala na terasi. Končno sem jo s strahom prinesla domov, odprla ... in našla vso posteljnino v neokrnjenem stanju (razen tistega smradu po škatli). Zadevo sem preprala in posušila, danes pa je dočakala premierno ponovno otvoritev na moji postelji.

Čista in dišeča (Ariel + Lenor) ... veselje mi uniči le to, da sovražim potek prestiljanja postelje.

Doesn't matter

Ko po nekaj kratkih virtualnih poljubih za lahko noč končno spolzijo tiste tri solze, ki so se že ves dan (postopoma, z vsako uro in novim drekom) nabirale.

And I'm feeeeeeeeeling gooooood ... odeta v jasmin.

Čeprav si zdaj želim, da bi bila na napačni strani postelje in grizla njegovo majico. Tam je vse vedno prav, mirno ... in diši drugače.

Popljuvana slovenščina

Ne, ne razpištoli me napačna raba slovenskega jezika v medijih, ampak me razpizdi ... in to prav konkretno. Fetalij me je sicer označil za harsh bastard kar se tiče rabe pravopisa in slovnice (:D), jaz pa si vzamem pravico do opozarjanja na napačno rabo.

Naj razložim eno preprosto stvar: moti me masaker slovenskega jezika, ki ga izvajajo novinarji na portalih RTV in 24ur (in še kje). Ne motijo pa me pravopisne napake na blogih. Jasno, tisti, ki spremljajo moje pisarije, lahko vidijo, da se tudi sama zmotim. Tovrstne napake na blogih so pač odraz posameznika in njegovega načina izražanja (pa če slovnico in pravopis obvlada, ali ne). Tako preprosto. Kaj bo naredil, je njegova stvar. Seveda pa povem, če je kaj narobe (oziroma če me kaj zares zmoti). Ali kot pravi neka FB skupina: tvoje pravopisne napake popravljam, ker te imam rad. Na blogih so mi napake in določen stil pisanja pravzaprav všeč. Ni mi všeč, da je vse po reglcih, ker se tu pač izraža dejansko stanje slovenskega jezika in način uporabe. V glavnem zadeva, primerna za podrobno analizo (narečja, govorica mladih, izražanje takšnih in drugačnih družbenih skupin).

Včeraj pa sem se krohotala, ko sem videla članek o novi oddaji na TV Slovenija, ki bo govorila o pravopisu in slovnici, pa se je novinarju/novinarki v članku malo zataknilo. Kar me jezi, je to, da sem še v vsakem časopisu ali reviji našla vsaj eno pravopisno napako. Kljub lektorjem. In ja, vem, kako je, ko v enem dnevu prebereš, napišeš in popraviš 100 in več strani. Vsi smo zmotljivi. Vendar po mojem prepričanju, napake v medijih pač niso sprejemljive. Pika. Konec. Vprašam se namreč, kakšen odnos imajo novinarji do slovenščine, ljudje do svojega prvega jezika, če z njim počnejo takšne grdobije. In to javno! Ne samo, da se zatipkajo in spregledajo nekatera pravila (kot je naš ljubi rodilnik, vejice in pridevniki), ko jih ljudje opozorijo, jih niti ne popravijo. A je tako težko vzeti v roke pravopis, slovnico ali slovar?

Da niti ne začnem o katastrofalnih prevodih ;)

(pre)blisk

Dandanes je urna postavka za študentska dela tako nizka, da si še riti ne moreš obrisat s tistim denarjem ... kovanci bi najbrž bili boleči.

Magic

Črna črta nad očmi, mi je kot ščit pred iskrami iz tistih črnih oči. Objem je tako topel in močan. Potem pa naenkrat začutim nežen dih na vratu in se stopim. Presenečena nad dihom, presenečena nad topljenjem. Presenečena nad tem, da še vedno ne vem, kaj se dogaja v tvoji glavi. Presenečena nad tem, da sem le pomislila nate, pa si se spet prikazal.

To nisem jaz

Grizem, ko se počutim ogroženo. In režem z nohti.

Pravzaprav pa res pogrešam galebe in sončne zahode.

in mogoče čisto malo še spanje na napačni strani postelje.

Kdor išče, ta najde

Moje nomadsko življenje preteklih let (in stalno seljenje od doma, k mami, sestri in nazaj domov v zadnjih mesecih) je pustilo resne posledice na moji organizaciji. Pojma nimam, kje je kaj.

Tako sem se končno spravila k učenju in pozabila, kam sem dala markerje. Ni učenja brez markerjev! Zbloda zblojena kot sem, sem jih celo sanjala. In po treh dneh našla. Kje? Kako? Tako, da sem na glavo obrnila vse škatlice, predale, omaro z zapiski (ja, celo omaro rabim) ... na koncu pa sem jih našla v škatli z mojimi dragocenimi fukiš-elegantnimi peep-toe čevlji. Shranjene v prozorni škatlici, skupaj z ostalimi kuliji (in plonkci), ki sem jih pogrešala.

Vmes me je našel tudi hare krišna, ki mi je prišel zvonit na vrata in mi v roke potisnil tri knjige, ki jih je menda prebral sam Einstein (če je to bral Einstein, sem jaz bicikel - ampak, vse je relativno, nič ni absolutno, kajne). Seveda mi nič ni bilo jasno, ker sem ravno v glavi razglabljala o tem, kako luksemburščina, ki je evropski jezik, še vedno naj ne bi bila zapisana, temveč le govorjena.

Našla sem tudi bolj ali manj vse odgovore na vprašanja, ki so mi še manjkali. Torej imam zdaj vse potrebno za učenje. Samo pomnilnik letnic mi še vedno ne dela. Ampak, če mi karkoli zgodovinskega ne bo jasno, lahko grem k sosedi.

A kdo ve, kako se čas ustavi?

Sneg = hibernacija

Sneg je lep, dokler mi ni treba ven po žlufrci skakat. Sneg je najlepši na Rogli, na tekaški progi ob sončnem dnevu. Toliko o snegu. Sicer pa se je leto začelo s hibernacijo, sneg pa je to samo še povečal. Če bedim 10 ur na dan, pa sem utrujena. Verjetno tudi zato, ker me čez dva tedna čaka izpit, jaz pa sem se pravkar začela učiti, čeprav sem nameravala začeti že pred enim mesecem, pa mi je prasica usoda to preprečila.

V tistih čudnih urah, ko dejansko bedim, se mi porajajo zanimiva lingvistična vprašanja, ki jih ne morem nikomur razložiti, ker me debelo gledajo. Zato raje pizdim, da v celotnem domačem kraju ne dobim vložkov (spet). Uf ja, še to sem skoraj pozabila. Obvladam pretvarjanje, da sem polna keša. Ah, mar mi je za zdravje in lepoto in sem skočila k privatnemu dermatologu (ki mi je vedno odpravil vse težave s kožo) ... problem je, da sem od njega (in iz lekarne) prišla lahka kot peresce. Finančno mislim.

Ampak ... bom pa spet imela lepo kožo. Nekega dne.

Pismo

Včasih se počutim ujeto, ker še vedno vidim dve poti in me bolj privlači tista "neprimerna". Morda je bolj nevarna, pa vseeno mislim, da se bom na njej več smejala. Ker če pomislim, kako sem takrat odskočila in se nisem vrnila, potem lahko odskočim tudi zdaj. Čeprav je takrat obstajala pot nazaj v varno naročje, velik objem, zdaj pa tega ni. Morda je za naslednjim ovinkom ... morda pa tudi tam ni. Morda me je samo strah, da je res vse, kar sem si nekoč predstavljala. Neizpodbitno res pa je, da lahko preživim brez tega, kar je zdaj. Preživim, ali živim bolj polno. Vedno zame.

Pogrešala bi dotikanje gležnjev. Bi pa lahko kadarkoli skočila s padalom.

nespečnost in naspanost

Je to, ko se zjutraj zbudiš ob taki uri, ko si se običajno zbujal vsak dan zaradi obveznosti, pa cel svet okrog tebe spi. Praznična poležavanja za vse, jaz pa pogrešam prepletanje prstov, kradenje odej, stiskanje, pretepanje s predolgimi okončinami (predvsem mojimi) in eno roko na moji ritki. Človek se razvajanja hitro navadi (čeprav še vedno panično trdim, da lahko izginem v vsakem trenutku - torej, ko me bo prijelo).

Pozimi je vstajanje pred 8h zjutraj kriminal. In zakaj nihče ne skuha tako dišeče kave kot jaz?