torek, 30. november 2010

Filozofija čistoče

Življenje s sostanovalci vedno nudi posebne pogoje kar se tiče souporabe kuhinje in kopalnice, pri čemer odkrivaš pozitivne in negativne lastnosti ljudi. Kakor sem vesela, ko pridem domov in me čaka krožnik s tortiljami posebej zame, sem tudi naveličana, ko vidim packe na pultu in drobtine v koritu.

Tako kot v tem trenutku ob pozni uri ignoriram tisti kosem praha v kotu sobe, se učim ignorirati manjše packe na pultu in razmazana ličila v umivalniku. Kljub temu pa sem navajena imeti delno do pretežno čisto. Brez umazane posode v pomivalnem koritu, s pobrisanim štedilnikom, čistim hladilnikom in pospravljenimi ostanki kosila, kakor tudi cenim pospravljanje odpadlih las, spiranje kadi in čisto školjko. Ker kopalniška higiena pri nas ostaja na meji sprejemljivosti, razen morda kakšnega lasu preveč v odtoku, pa me blazno nervira večni kaos v kuhinji. Še najbolj pa me razburi filozofija "Što se ne vidi nije prljavo." Ker je. Pa še kako je. In potem se meni bruha, ko čistim omarico, predvideno za začimbe (kjer moji začimb niti slučajno ni), ki je nazadnje videla krpo že pred leti.

Najbolj pa se sama sebi smejim, ko posredno trdim, da jaz pa res čistim. Ma ja, zjutraj sem pustila skodelico v pomivalnem koritu, zdaj ne bom plesala s sesalcem in kak dan tudi v mojo sobo pade bomba. Me pa zanima, koliko ljudi še trdi, da ima vedno čisto, pa je pravzaprav čisto samo po njihovih kriterijih, ki so morebiti nižji od mojih. Ko bom velika, bom imela dobro čistilko. Tole moje drgnjenje fug vzame čisto preveč časa. Pa tudi tečno je, če po dolgem dnevu prideš domov in takoj začneš čistiti. Mogoče pa bi si vzela malo tiste slepote za prah ... česar ne vidiš, te pač ne more motiti.

Je pa lepo, ko kdo pride na obisk in pohvali belino tvoje stare študentske kuhinje. No ja, sicer se pa ob tem počutim čisto preveč gospodinjsko.

ponedeljek, 29. november 2010

Geslo

V zadnjih nekaj tednih sem pridobila en kup novih gesel. Že tako si na svojih štirih mailih (od katerih redno spremljam le dogajanje na enem) komaj zapomnim gesla, potem je tu še telefon bankomat, FB, po novem pa še en telefon in morda kakšna kreditna kartica v lasti matere, ko ji hodim tankat avto. Prvi dve uri dneva sta zaradi vseh možnih gesel strašno napeti za moje možgane.

Najraje bi si vsa gesla napisala v en zvezčič in ga nosila s seboj. Pa mi logika pravi, da to ni najbolj pametno. Druga opcija je, da bi povsod imela enako geslo. Pa tudi to ni mogoče. Tako bom najbrž ostala pri tipaknju napačnih gesel in številk v napačen računalnik in telefon. Dopuščam možnost, da se bom navadila in upam, da dan moje poprečne zblojenosti nikdar ne pride. Ker sem si sposobna zaklenit čisto vse, in po vrhu vsega izgubiti še ključ od stanovanja. Danes sem bila že na dobri poti tja, ko mi je vse padalo iz rok in sem ignorirala zvonenje telefona.

petek, 26. november 2010

Jutro z goržnjo snega

Takega jutra se dekle postavi pred odprto omaro in gleda. "Kaj naj oblečem, da me ne bo zeblo v kosti?" Zagrabi napačnega oblačila ob pogledu v ogledalo vzklikne: "Mater sem grda. V tej črtasti majici sem kot pobegli Dachauski atlet! O, fuj, kak sem posušena! Kaj naj obujem zraven tega, da me ne bo zeblo? Kaj mi je sploh kaj zimskega še prav?"

K takemu stanju so pripomogli nekateri zunanji vplivi: večtedensko pomanjkanje spanca, dieta zaradi vnetja želodca, jutranje tehtanje in prehlad, ki je pravkar začel napadati.

Grozi mi še prisilna vožnja invalida na Štajersko, čeprav bi si toliko raje vzela eno popoldne prosto.

Grizem.

petek, 19. november 2010

Leteči tedni

Res kar naenkrat izginejo, ko je toliko vsega. Med koncertom Perpetuum Jazzile je moja roka varno počivala v drugi roki, na Jinxih sem se malo naplesala in zaljubila v Jajino obleko, nato pa ugotovila še, da sem izbrala najbrž najbolj morbiden film na Liffe. Me pa definitivno ni pustil hladne.

In medtem, ko se mi dogajajo nekatere sanjske reči, me na drugi strani čaka precej kruta realnost, zaradi katere ne spim in težko sledim svojemu planu "zredila se bom". Pa vsaj vem, kje me zvečer čaka topel objem.

Tehnika tudi ni na moji strani. Fjodorja izdaja srce (beri: baterija), nisem bila sposobna priključiti TV-ja, službeni računalnik pa ne mara interneta ravno v trenutku, ko moram nujno nekaj poslati. Vsaj za štedilnikom se še vedno znajdem. Zadnje čase sicer bolj padajo zelenjavne juhe; sploh mi je bila všeč zadnja pogruntavščina z brstičnim ohrovtom in koromačem. Samo še vedno mi je blazno tečno kuhati samo zase ... Pa tudi ob večerji za dva umiram od smeha zaradi lepih krožnikov in lepih vinskih kozarcev, ob katerih leži "študentski" pribor.

Nenazadnje pa sem dobila plus tedna, ko sem na FB prebrala sporočilo, da je prijazna soseda našla mojo urbano (ker mi je med iskanjem ključev padla iz torbice) in poskrbela, da sem jo dobila nazaj. Morda pa še meni uspe poskrbeti za kakšno kvalitetnejše branje ... iz torbice mi je namreč padel tudi navdih.

torek, 09. november 2010

Naporna pomlad

Nekatere stvari utrujajo, prehlada se ne morem znebiti, vreme je zanič, ampak za mene je pomlad. Pomlad s kuhanim vinom, plaščem, rokavičkami s krznom in visokimi petami. Do prvega snega. In kljub temu, da mi v postelji delajo družbo septolete, grenivkine kapljice, biončki in pikčasta skodelica čaja (iz ingverja, klinčkov, cimeta in še nekaj coprnij) ... še vedno vztrajam pri pomladi. Tudi, kadar sedim ob grelniku nad ljubljansko meglo, ali sredi nje.

Včasih si rečem, da se bom naspala, in se potem zbudim še pred jutrom, da lahko pošljem skrito misel in dotik.

četrtek, 04. november 2010

Pohajkovanje

Sva se s Slončico zadnjič preko maila morali dogovoriti, kdaj in kje se vidiva. Priložnost je pač bila razstava v Mestni glaeriji, za katero sem vedela, da je Slončica najprimernejša kandidatka za spremljevalko. Ampak ljubi bog, zdaj se moramo že dogovarjati za srečanja! Vsekakor sem med temi dogovori ugotovila, da je četrtek najprimernejši dan ... če ga rezerviraš že kak teden prej. Ja, še vedno se ubadam s planiranjem, čeprav potem mnogokrat vse v vodo popada. Pač imam rada dotike vodnih kapljic.

Skratka, v Mestni glaeriji so nama (in vsem ostalim, ki so to pravočasno videli) pripravili slikovit prikaz nekaterih frazemov. Raj za jezikoslovce, da se rešijo jezikovnih spon - vsi frazemi so namreč bili prikazani na (za nas) drugi ravni; predstavljeni so bili s slikami, videoposnetki, risbami in preprostimi kombinacijami vsakdanjih (in manj vsakdanjih) predmetov. Sva vmes pomislili, kako bi frazeme prikazali prevajalci ... bržkone na tak način, da bi bil samo njim smešen, ostalim državljanom pa najbrž nesmiselno beden in zatežen :) Razstava je bila pač dokaz za to, da slika (in v dotičnem primeru tudi druge prvine) lahko pove 1000 besed.

Vse skupaj se je začelo z minutko časa zase, in kljub temu da so nama povedali, da je molk zlato, sva se po kulturniških uricah odpravili brusiti jezike in mlatiti prazno slamo na promenado lepih. Tam je bilo seveda tudi sonce.