torek, 29. december 2009

Akcija reakcija

First he wrote lyrcs of the song Help!, so I asked him if he's gay.

Then he talked gibberish to me.

At last I understood him: he wanted translation and sex ... and I wanted sex and candy.

Če deluje prvo telo na drugo z dano silo, potem drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo.

ponedeljek, 28. december 2009

Uspelo

Uspelo mi je nekaterim ljudem dopovedati, da ne morem vedno biti na razpolago. Menda mi je vmes tudi uspelo pokazati, da jaz pa res nikogar ne rabim. Kar seveda ni res. Rabim veliko mero cartanja in lubčkanja, kar sem tudi dobila. Kompliciranje nekaterih bližnjih me ne gane. Stvari se pač ne zakomplicirajo, če ne forsiraš kompliciranja. Sem izvedenka za to področje, a sem trenutno na dopustu.

Še vedno pa dejstev ne ovijam v nafrtajčkan papir. In spet imam slabo vest, ker se ne učim, ampak poskakujem (v novih debelih plišastih copatih) in si pojem.

petek, 25. december 2009

what if ALI naj bo že konec tega leta

Ne, ne mislim, da obstaja realni odgovor na vprašanje "kaj bi bilo, če bi bilo". Pa vendar sem tudi o tem malo razmišljala. Kaj če se ne bi zgodil tisti naporen teden in bi dejansko šla na izpit in bi dejansko dobila vstopnico za magistrski program. Dejstvo je, da vsega človek ne zmore. Da delo ni edino pomembno v življenju in da sem res rabila oddih. In v zadnjih tednih je bilo izrečeno tudi to, kakšna sreča je, da sem se tako odločila. Ali kakšna sreča je, da nisem rinila z glavo skozi zid, ko mi je bilo jasno, da tako ne bo šlo, in sem se prepustila toku življenja. Zaradi preizkušenj pač verjamem, da so nam nekatere stvari usojene, ali vnaprej določene (in imajo svoje razloge), za druge pa se moramo potruditi, da jih dosežemo. Nekatere pa celo morajo počivati v marinadi in počakati na pravi čas.

Za rojstni dan sem dobila boleče vnetje mehurja, Božiček pa mi je pod fikusom pustil še malo slabih novic. Mehur zdravim, na novice nimam nobenega vpliva ... zato sem se odločila za crkljanje, dobro hrano in veselo družbo. Leto je bilo klinčevo, desetletje pa polno sprememb, odločitev, preizkušenj, rasti ... Tokrat dejansko moram počakati do januarja, da lahko začnem migati. In želim si dobrega miganja. Ni me več strah padca, ni me strah čustev, ni me strah ničesar, razen stagnacije. In psihoanalitikov :D

sreda, 23. december 2009

A ste letos že naredili kaj dobrega?

Načeloma mi gre na živce posiljevanje z dobrodelnostjo v času Božiča in njena pretežna odsotnost čez leto. Pa vendar. Ste letos že komu kaj podarili?

No, moje podarjanje se je porodilo iz tega, da sem dobila popust za nakit, ki ga pravzaprav nisem potrebovala, pa je bil nekdo pripravljen podariti mi nekaj evrov, da si kupim darilo za rojstni dan (ki ga imam v decembru). Ne da prej nikomur nisem ničesar podarila, pa vendar me je to še bolj premaknilo. Moja požrešnost proti tistim, ki si ne morejo izmišljevati neumnosti. Tako sva se dogovorila, da ta oseba ta denar podari nekomu, ki ga potrebuje dosti bolj. Bach, ti si srce ;)

Zato tisti, ki še niste zapravili vsega denarja za super duper božična darila, lahko pomagate ali nakupujete pri Benki Pulko, preko Unicefa, ali kje drugje, po vaši želji. Lahko premečete svoje omare in oblačila nesete v zabojnike Humane, na RK, ali jih osebno podarite nekomu, ki jih potrebuje, kupite dva izvoda Kraljev ulice ... pa tudi sami brezdomci po Ljubljani znajo biti strašno prijazni ;)

Če tega ne zmorete, ste lahko preprosto prijazni in ljubeči. Smo lahko (Miss Cold as ice has left the building) ...

torek, 15. december 2009

Zatišje

Nisem več jezna. Če bi se pa lahko kdaj vrnil, bi te pa vseeno vzgojno ušamarila.

Trenutno se posvečam tistim, ki me potrebujejo, kolikor pač zmorem. Najbolj krute stvari so mimo. Vrnem se s čem veselim.

četrtek, 10. december 2009

Sledi

Kako si lahko pustil tri zlomljena srca, ki meni padajo v naročje, pa jih ne znam sestaviti?! Si sploh pomislil na krike svojih otrok? Na angelske obraze, ki se lomijo v grimase bolečin!

Pizda ti materna.

ponedeljek, 07. december 2009

Pižama dan

Priznam, zadnje čase se pižama dnevi dogajajo pogosteje. Pravzaprav bi mu lahko rekla trenirka dan ... pogoj je, da imam na sebi nekaj udobnega. Preprosto pa to pomeni, da ostajam doma.

Zakaj pižama dan? Ker zjutraj najprej v kopalnici odlepim oči, potem skuham kavo, privlečem v jedilnico vse kupe knjig, ki jih rabim, in ves dan delam za računalnikom (v trenirki ali spodnjem delu pižame). Od pižama dni pa boli hrbtenica. Zgodi se mi namreč, da do teme ne uspem iti iz bajte, včasih tudi ne uspem jesti. V Ljubljani se pižama dnevi niso dogajali, ker je vedno bilo treba po nekaj v trgovino, z nekom na kavo ... tukaj pa je hladilnik dovolj poln, na kavo itak nihče ne hodi, pa še sama sem doma.

Odločitev: treba bo vsak dan ven na kavo in vsak večer na sprehod. Zakaj ven na kavo? Da vidim sonce!

četrtek, 03. december 2009

Franci naš

Odprem zjutraj poezije, ko je že ravno njegov rojstni dan, in zagledam:

Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi.

Kje si ti meni na glavo padel, verz. Franci je vedel, kaj govori, interpretacija pa je za posamezno dušo drugačna. Ampak je zadela.

sreda, 02. december 2009

Say, miss Murphey

Se ukvarjam z eksistencializmom ... you (I?) wish. Z nekaterimi drugimi vprašanji, katerih definicije nočem izgovoriti na glas, ker bi se preveč resnično slišalo. Sprašujem se tudi, zakaj še vedno bedim, če sem čisto hin že cel dan. Od prekladanja riti, se razume.

Vsak teden je še vedno čisto drugačen. Ko obupam, se nekaj zgodi. Rečem what the fuck in se prepustim. Povzroča manj aken. Za pomiritev sem si kupila Diorjev lak za nohte. Parfum pade naslednjič. Bom še videla, kateri. Seveda sem si zlomila noht takoj po tem, ko sem si jih lično uredila. Na antibiotiku.

Po dolgem dolgem času sem šla v lokalni merkator center in ugotovila, da je nemogoče dobiti bizarko kot so polnjene olive. Ali mešani oreščki. (Morda oreščki niti niso tako dobra ideja, glede na zadnjo dušitev samo ob tiščanju nosu v pesto ... in napadu kašlja ob basanju z mandeljni.) Avokada nisem niti iskala. Sem pa vesela, da je hladilnik poln, mene pa je minila želja po hrani. Zdaj, ko sem že pojedla vse zaloge za v Afriko.

Ah, saj me samo luna nosi.

ponedeljek, 30. november 2009

Turn myself in

Enaka pesem se mi že od maja vsako jutro zavrti v glavi in še vedno jo obožujem.



Moje lubice sem pocartala, seks je postal ljubljenje, odgovora, kje bom jutri, pa še vedno ni. Rabim nov Dior.

petek, 27. november 2009

Wearing 80's



Pravzaprav se pri svoji številki in obliki noge ne sekiram prav preveč, če imajo čevlji dodatne okraske. Luksuz sam po sebi je že, da dobim zimske čevlje, ki ne premočijo, po dokaj ugodni ceni. In ja, hlače si zatlačim globoko not, da niso mokre. Nekateri pravijo, da sem seksi, nekateri, da sem grozna, meni je pa fajn, da imam suhe nogavičke.

P.S.: danes je super dan, kljub njegovi poscanosti, ker grem spet malo naokoli, skakat v objeme. Sinusi pa naj delajo kar hočejo. Ne pomagajo antibiotiki, ne pomagajo melisine kopeli, ne pomaga razpršilo za nos.

četrtek, 26. november 2009

Ugotavljam ...

- Po skoraj dveh tednih bolezni, je človeku konkretno dolgčas. TV program ne pripomore.
- Naredim sicer 100 x manj kot sicer, ampak 8 ur tipkanja za trenutno stanje je kar dosežek. No, pa bom napisala še učbenik za nizozemščino.
- Fotr mi ves čas čez ramo špega na računalniški ekran. Enkrat na teden ga brez slabe vesti napizdim. Jaz tudi moram spuščat ventile.
- Čokoladni gran cereale razturajo. No, saj navadni tudi.
- Dokazala sem, da imam neizmerno rada bratca. Ko sem mu prevajala en projekt, sem hkrati sodelovala pri nastajanju besedila. Vročina in nekajurni telefonski pogovor, za zaključek pa prevod. Malo je bil naporen. Brat, ne prevod. Sva se pa vmes ene parkarat nasmejala in praktično spremenila cel sestavek.
- Rada imam prijatelje, ampak zastonj jim prevedem stran ali dve. Ne gre za denar, gre za spoštovanje do mojega dela in mojega časa.
- Doma mi ne dovolijo jesti zdravo. (A potem, ko pa jaz skuham my way pa vse pomljaskajo)
- Fak, PMS mam :S

sreda, 25. november 2009

Živel paradiž(nik)

Po že skoraj dvotedentskem bolehanju, mi je konkretno dolgčas. Zato si privoščim hranilno razvedrilo. Hujšala bom, ko bom zdrava :D

Tako sem dva dni gledala paradižnik na balkonu. Malo ga je zeblo, malo se mi je smejal ... bil pa je domač. Kupljen na tržnici, pridelan doma, pravzaprav. Res, ves čas mi je mežikal in me ščipal ... nisem imela srca, da bi ga še kakšno noč pustila na mrzlem balkonu. Zato sem se ga lotila z nožem!

Vzela sem par paradižnikov, jih olupila in narezala. V posodo sem nalila malo olja in na njem popražila sladkor, na sladkor sem vrgla malo drobno narezane čebule (kolikor drobno pač gre rezat čebulo s predolgimi nohti) in nekaj koščkov slanine. Malo "zašejkala" in dodala paradajz.

Ker je lastnik kuhinje strogo proti paličnemu mešalniku (in ostalim uporabnim stvarem), sem paradižnik kuhala ... in kuhala ... in kuhala. Da se je čisto zmehčal (res je tudi, da sem ta čas razrešila marsikateri problem dežurnega razvajevalca). Potem sem ga malo pretlačila, pa posebnega učinka ni bilo. Zalivala sem kar z vodo, ker tudi nobene juhe nisem imela (tista iz kocke pa bi pokvarila domači paradižnik). Skromnost je lepa čednost; baje. Tudi barva mi ni bila všeč, zato sem domač paradajz (kao) uničila z dodajanjem paradižnikove mezge. S tem je juha dobila pravo kislino.

Skoparila pa nisem pri začimbah. Dodala sem mleti česen (ker sem ga pozabila na začetku prepražiti in dodati čebuli in slanini), hvarski origano, balkonsko baziliko in balkonski peteršilj, ki sta čakala v zmrzovalniku, malo posušene bazilike, rožmarin, poper in sol.

Voila


Slika je, kakršna pač je zvečer svetloba.

Resno sem razmišljala, da bi dodala malo kisle smetane ... ampak po zadnjih srečanjih z njo, moje telo ni bilo preveč zadovoljno. Potem sem razmišljala, da bi bilo za pravo kislost primerno tudi dodajanje kisa. Balzamičnega. Njami. No, na koncu sem jo pojedla, kakršna je bila. Aja, zagostila sem jo s prežganjem. Po domače.

ponedeljek, 23. november 2009

Mladost včeraj in danes

Z mojo učenko nizozemščine včasih kako tudi rečeva; pred urami ali po urah, se razume. In sem dečvo kar morala pohvaliti, da je tako pridna. Najstnica, srednješolka. Uf, če se spomnim sebe takrat - razbojnik, divjak, neposlušen otrok. Moja učenka pa je pridno dete, umirjena, s kupom hobijev, krožkov in vsega tega. Res je, da sem jaz hodila v srednjo šolo v Maribor, kjer niti ni bilo možnosti za krožke, porabila skoraj 4 ure na dan za prevoz sem in tja, kadar sem se vozila z avtobusom, medtem ko je ona v srednji šoli v našem kraju in obiskuje krožke v našem kraju. Kljub temu, jaz sem bila mali razgrajač. Kakorkoli obrnem.

Razlika je tudi tu: punca čez teden dela vse sproti, se pridno uči, ponavlja. Kar je super, če učiš tako dete. Jaz sem v prvem letniku fasala dva šusa in ugotovila, da je dovolj, če se učim dve uri na dan, namesto pol ure. Primerne temu so tudi bile ocene. Sem pa letnike delala redno. Sicer sem vedno zadnjo šolsko uro v letu stala pred tablo pri matematiki. In ko mi je voda tekla v grlo, sem znala za tisto dvojko, da ni bilo treba na popravce. Šele na faksu sem se malo zresnila ... pa še tam se vedno spravljam v nemogoče položaje. Delo pod pritiskom, itak.

Hočem pa reči tudi to, da je moja učenka pridna in samostojna, pa še odločna po vrhu, kar me malo preseneča. Pa ne, da to ne bi obstajalo. Samo imela sem priložnost spoznati večinoma pridne, zagnane v šoli, ki so socialno komaj na stopnji človečnjaka.

sobota, 21. november 2009

Zamrznitev

Nekaj mi ne gre. Vsega preveč v moji glavi. Sem se spomnila na to pesem.



So načrti, so želje, so misli, so dogodki (lepi in manj lepi) ... in so ljudje, ki so globko v mojem srcu. In jih ni tukaj in zdaj in jih pogrešam.

Včasih bi rabila malo več moči. In malo manj sekiranja same sebe.

sreda, 18. november 2009

Čas, zdravje in kompliciranje

Zamašena sem, še vedno. Zdravnica se je sicer pritoževala nad mojim obiskom, mi je pa potem predpisala antibiotike (ne razumem, da pizdi, da imam virozo, potem pa predpiše antibiotike. Lahko bi tudi samo lekadole, pa konec) ... pravzaprav dvojne ... pravzaprav mazilo in antibiotike. Mazilo za kožo, antibiotiki za sinuse.

Slaba stran bolezni in življenja pri starših: fotr dela doma. Ne, že tako nisem vesela, da živim, kjer živim; je lažje če fotra ni doma. Se vsaj briga zase. In ne špega v ekran mojega računalnika. Dobra stran: udoben kavč pod strešnim oknom, skozi katerega sije sonce naravnost na moje zamašeno telo. Še angelčki so mi fouš. No, pa tudi glede hrane se ne pritožujem ... razen tega, da ne jem tako mastnih stvari.

Manjka mi dežurni razvajevalec. Predvsem zato, ker še nisem pripravljena na to, da bi svojo samskost zamenjala z nečim, čemur pravijo zveza (najbrž sem rekorder v izmišljevanju poimenovanj za to zadevo, samo da mi ni treba komplicirati svojega življenja in se pretirano prilagajati, kot bi nekateri pričakovali od mene), pa tudi zato, ker je nekaj km stran.

Najsrečnejši trenutki teh dni so, ko kihnem. Mali orgazem ... tudi. Jezikoslovne in prevodoslovne vsebine švigajo po moji glavi, pišem glosarje in si mislim, kako zelo mi gre na živce ta "zelena dolina". Predvsem zato, ker sem prehlajena do nekajurne nezmožnosti govorjenja, pa ravno takrat se mi nariše ponudba za službo. Tam, kamor bi se rada čim prej spet preselila. In iz tega nastane cela filozofija ... ni berljiva.

ponedeljek, 16. november 2009

Bljah

V bistvu razmišljam, kako malo je treba vedeti o nekom, pa vseeno veš, da je preprosto fajn. Skrbi me le nepotrebno kompliciranje.

Ampak ko sem se danes zjutraj zbudila z vročino, sem pogrešala crkljanje.

petek, 13. november 2009

Vikend ekspres

- Slovenske železnice so katastrofa: zastarele in počasne. Potniški vlak iz Štajerske v Ljubljano vozi 2 uri in pol z obveznim prestopanjem (kar v praksi pomeni iz bacilov na bacile in pihanje wc zračenja v glavo), "hitri" vlak (ki vozi LE uro in pol) pa stane dvakrat več in ne vozi me 13h in 16h. Škoda, da sem imela priložnost spoznati francoski železniški promet, ki je neprimerljivo boljši. Aja, tokrat smo zamujali le 3 minute.

- Še vedno nisem čisto prepričana, da poznam pot do vikenda, kjer se odvijajo naša tradicionalna martinovanja.

- Goska po mediteransko so škampi in kozice na buzaro. Primerno tudi za zajtrk.

- Baje imam nek poseben status pri nekem človeku, pa nihče ne ve, kaj sem naredila, da sem si ga prislužila. Izdam skrivnost: večji del je kemija med nama, ostalo pa je še poslušanje, posoja rame, na katero se lahko nasloniva, lepe besede, ko to potrebujeva in prisebljanje, ko je potrebno, zaupanje in vzajemnost. Pa tudi tisti trenutek, ko sva se oba zbala zame; tisti trenutek je premaknil nevidno mejo. Drugače je tudi to, da sedaj tudi drugi opazijo to, kar jaz že nekaj časa vem.

- Nekatere navidez majhne stvari ali besede me udarijo naravnost v srce. Takrat rabim nekaj minutk miru in tišine. Pomaga pa tudi razvajanje.

- Jaz ne bi bila jaz, če ne bi delala neumnosti.

- odgovor na "Kaj pa si ti delala s seboj, saj te nič več ni skupaj!" je zadovoljstvo. Ja, vesela sem, da me je manj skupaj. Pa če vam je všeč ali ne.

četrtek, 12. november 2009

Energija

Dosti je pozitivne, zadnje čase. Ampak očitno le pri meni. Stvari se spet ne premikajo nikamor, jaz pa bi lahko premikala gore. Vse skupaj je podobno nekemu zaletavanju v steno. Na koncu imam energijo za kakšni dve uri, potem pa me čakanje ubije.

Ubije me tudi to, da imam praktično zvezane roke. Bi kar skočila kam, pa sem odvisna od zateženih. Še do avta ne morem ... kaj pa naj brez avta v tej naši zabačeni dolini? En avto je uničen do te mere, da ga nočem voziti (morda sem malo divja za dekle, a tako predrzna nisem), drug avto pa ... recimo, da nočem zavreči dobre volje zavoljo avta. Tukaj ni LPPja, ali česar koli podobnega.

Prišla sem tudi do še ene genijalne ugotovitve: če hočeš zabavo, pojdi v Ljubljano. Tričetrt sovrstnikov je napol resno vezanih, nekaj malo starejših kolegic ima že otroke, mojih divjakinj pa trenutno ni v Sloveniji. Sicer pa ne poslušam glasbe, ki mi je tukaj na voljo, ali prenašam bizarnih izpadov, ki se ponavljajo.

Hvala bogu sem včeraj dobila ponujeno idejo. Poskrbela bom za pohujšanje. Največje pohujšanje tukaj. Potem se me bosta še starša odpovedala! Jupiiiiiii!

torek, 10. november 2009

Merjenje časa

Ko sem se malo pred selitvijo poslavljala od mojega srcata v Ljubljani, mi je rekel, da ne bom potrebovala dolgo, da bom tudi na Štajerskem našla nekoga, ki se me bo bal.

Takrat sem se njegovim besedam smejala in mu povedala, da vsak pa se me res ne boji, ker niti nima razloga, ker sem tako nežno bitje. In da sploh pa nočem spet nekoga, ki se me bo bal (ob mojih nedolžnih očkah in velikem nasmehu bi to itak moralo biti nemogoče!).

Vedno bolj ugotavljam, da potrebujem približno 6 dni, da iz tipa naredim princesko. Morda pa bi res moral biti Štajerc.

nedelja, 08. november 2009

Mehke sanje

Všeč so mi noči, ko ne sanjam. Takrat se počutim varno. Čeprav pravijo, da vedno sanjamo, le ne spomnimo se sanj ... torej so mi všeč noči, ko ne vem, da sanjam. Še bolj pa so mi všeč dnevi, ko se moram uščipniti, da ugotovim, da ne sanjam. Ko se med kajenjem naslanjam na marmor na balkonu in si ogledujem ne tako domač košček Ljubljane, ko svojim malim osebnim izumom pustim prosto pot. Všeč mi je, ker lahko pridem in grem. Všeč mi je, da sem lahko nežna in krhka.



(ja, ta pesem je nalašč!)

Včasih mi je vseeno za včeraj in za jutri. Ne vem, niti nočem vedeti, kako dolgo bom ostala.

torek, 03. november 2009

Šuši ima novo igricoooooo!!! Ti tudi?

Po zaslugi drage prijateljice sem našla novo igrico. Res je, da imam bujno domišljijo, ampak vseh zgodbic pa res ne upam povedati na glas.

Zato pa se meni neznan mladenič sprašuje - kva pa zdej?/ka pa zaj? In mi, soblogerji, bolani friki in otroci po duši mu lahko pomagamo.

Da vidimo, če imamo kaj talenta!

ponedeljek, 02. november 2009

Tolažilna nagrada

Jah, vsak kdaj potrebuje kaj za tolažbo! Ker s cigareti in čokolado že spet pretiravam, sem se odločila, da bom postala še obsedenka z nakupovanjem. Imam pa to nesrečo, da moje podalpsko telo ne gre v te kitajske modele cunjic in čeveljcev na slovenskem tržišču (je pa res, da zdaj že najdem svojo številko, še vedno pa ne pravega modela), zato sem se vrgla v knjigarne. Pa ne v mojem domačem mestu, tukaj ni knjigarne, ker bi najbrž propadla. V Ljubljani sem se izdatno zataknila med policami, večkrat. In si naredila zalogo.


nedelja, 01. november 2009

Neusmiljena

Sem zadnjič slišala cmihanje dekleta na avtobusu, slučajno delno tudi njene razloge (pa res nisem prisluškovala) in si mislila: koji k je življenje tako kruto, če rukneš en izpit? Priznaj si, da si zasrala/da si zabita, pa bo življenje lažje.

Kljub vsemu, kar me je doletelo in zrušilo v zadnjih letih (na žalost sem izkusila še kaj več kot padec na izpitu), nikoli nisem rekla, da življenja ni vredno živeti. Vedno sem si rekla, da bom jebala ježa, če bo treba. Zavestno sem se spustila tudi v to situacijo, v kateri sem zdaj, ker vem, da je enkrat treba rešiti nekatere stvari. Da ne gre vedno bežati. Odločila sem se, da poskusim, kaj lahko rešim. Žrtvujem? Ja! Kaj žrtvujem - to ostaja moja stvar. Nagnala sem vse, ki ne morejo razumeti, zakaj to počnem. Res sečem glave, da bom lahko, ko bom končala s tem, rekla "Ko vas jebe, jaz grem. Znajdite se sami!" Pa vem, da rešujem za sebe, da moram sama odpustiti in pozabiti, da ne bom naredila takšnih napak. Vendar sem vsak dan bolj neusmiljena. Kdor mi prekriža pot, dobi svojo porcijo, brez dekoracije. Ostajam najhuje kritična do sebe.

V tem istem trenutku pa se mi nekdo vrže pod noge, mi ponudi roko in obljubi, da bo skrbel zame. Jaz pa ga pobožam in si mislim "Kako lepo naivno od tebe, ki poznaš samo moj nasmeh."

sobota, 31. oktober 2009

Utrujena

Dnevi so eno samo presenečenje. Še dobro, da vsi vemo, kako hitro pobegnem, kako hitro se ustrašim ... ampak včasih se ne, če vem, da me nekdo drži trdno in iskreno in če vem, da bom lahko šla, ko bom morala. Kar se mora, ni težko. V kaosu, v katerem sem se znašla, pač za kak dan, noč ali dve zaprem oči in se počutim kot Doroteja. Z menoj so levček, pločevinko in strašilo, obuta sem v rdeče čeveljce. S petami sem udarila skupaj in sem back to reality. Neodvisna, neodgovorna, skoraj brez doma in hladna. Ja, hladna sem vedno. Še posebej sem hladna, kadar izgubljam ali izpuščam nekaj, kar mi je pomembno. Nekaj časa bom hladna. Razen ko bom varno zleknjena na kavču, tistih nekaj ur pokrita z odejo, ob izklopljenem telefonu in brez zunanjih vplivov. V tišini.

Sej sem povedala, da rada izginjam.

ponedeljek, 26. oktober 2009

Rižota po Šuškino

Je fotr ukazal, da danes jaz kuham. Pa sem se odločila, da bomo jedli malo bolj zdravo kot običajno. Sploh glede na to, da je bilo treba pojesti kup zelenjave in da sem nadzorovala količino maščobe pri kuhanju (ker sem si sušila lase, se je fotr že začel vmešavati v mojo kuho).

Za dve osebi potrebujemo (torej za 4 osebe, ki malo pojedo, in če nočemo, da še kaj ostane za večerjo):

- pol mladega jajčevca
- četrt glave zelja (belo, rdeče ali kitajsko)
- česen
- čebula
- stročji fižol (količina odvisna od želje)
- riž
- začimbe

Ker ne maram pacastih rižot z razkuhano zelenjavo, vedno kuham riž posebej, zelenjavo pa malo popečem v voku. Torej, riž skuhamo po navodilih, ki so napisana na škatli (basmati kuham v razmerju 1:3, osolim, dodam žafranko in pustim, da voda čisto izhlapi, druge vrste riža pa večinoma v razmerju 1:2 - riž je boljši, če pustimo, da voda izhlapi. Ne verjamem niti babicam, ki pravijo, da riža ne smemo mešati, saj ga med kuhanjem dvakrat nežno premešam, da zgoraj ne ostane manj kuhan).

Čebulo narežem na kolobarje, zelje na tanke rezance, jajčevec pa na kocke (jih niti ne lupim, niti ne namakam v vodi. Malo pustim kockice na papirnati serveti, da popivna odvečno vodo). Stročji fižol narežem na jedljivo dolžino. V vok mečem po vrsti: najprej čebulo, potem fižol, malo pustim pražiti, nato dodam še zelje in proti koncu jajčevce. Vse skupaj osolim, dodam sesekljan strok ali dva česna (ali mletega, ali v prahu - odvisno od tega, kaj imam), popram in vržem zraven še ostale začimbe, ki mi pridejo pod roke. Dodam še malo sojine omake in po navdihu karija. Pražim nekaj minutk: toliko, da se fižol dobro popari in "prekuha", da se zelje zmehča in pazim, da melancani ne postanejo brozgasti, temveč ostanejo mesnati. Na tem mestu opozarjam, da je fižol treba res pražiti dovolj časa, da je mehek. Niti ni nič narobe, če se kuha kar zraven riža.

Ko je riž kuhan in zelenjava popražena, riž vržem v vok zraven zelenjave in vse skupaj premešam. Lahko potresemo s parmezanom, ali dodamo smetano. Zraven pa ponudimo endivijo s kromirjem, domačim bučnim oljem in domačim jabolčnim kisom. Pri odvisnikih od mesa še kos hladne pečenke od včeraj :D

Slik ni, ker je bilo treba takoj pojesti!

nedelja, 25. oktober 2009

Vreče. šipe in dež

Nepredvidljivo je nadvse zabavno ... v mejah normale! Ja, zdaj me že malo nervira, da ne vem za par ur naprej, kje bom in kaj bom delala. Pravzaprav pa sem ponosna nase, da se vsak dan manj sekiram. Trenutna mantra je: bomo videli, kaj bo in se potem odločali dalje. Ali pa sem samo skapirala, da vsakega trenutka res ne morem nadzorovati.

In tako sem se opoldne, s 6 vrečami mojih starih in lepo ohranjenih oblačil, spravila v mamin avto in odpravili sva se proti Rogli. Vreče oblačil so pri nas stalnica. Problem je le ta, da zdaj, ko sem velika punca, sestrične malo težje nosijo moja oblačila. Zakaj? Ker sem daleč najvišja in ker sem se od osnovne šole zredila le dobrih 8 kg (in še za te sem hvaležna, ker s tistimi kilcami bi bila primerek kola z joškami), medtem ko so naše babe zdaj že srednješolke z žensko postavco. Različni kroji, torej. Kljub temu sem v promet spravila 5 od 6 vreč oblačil. Vključili sta se tudi obe teti in stara mama. No, stari mami sem vmes povedala, da jo bom po prstih, če bo bombažne majice vlekla narazen po širini (po tem, ko mi je vsako skrbno oprano in zloženo majico vzela iz rok in ponosno demonstrirala, kako široka je lahko - tisti, ki me poznate, si lahko predstavljate moj zgrožen fris ob tem).

Vendar je bila najbolj zabavna pot do stričevega vikenda: ko je mama prišla po mene, je deževalo. Nič hudega sluteča sedem v avto in hop na pot. V tem trenutku so mati pojamrali, da jim ne dela prezračevalni sistem! Kako prosim? Jah, nekaj se je pokvarilo, pa je mehanik ven vzel kar cel sistem, novega pa še ni. Kar ne bi bil problem, če bi bile temperature malo višje, vlaga v zraku malo nižja in če ne bi dihala! V Konjicah sem že konkretno brisala prednjo šipo, da so gospa mati lahko vozili. Ne, ni še konec. Na tem mestu sem morala gospe mat obelodaniti, da ne morema z avtom na Roglo, ker bova ostale ves dan in bo pot navzdol precej neprijetna, če se bodo šipe orosile. Seveda so gospa mat imeli odgovor: "Šuši, ampak jaz nisem rada odvisna od drugih." Ja, to se mi je res zdel najboljši odgovor na predlog, da avto pustiva pred stričevo hišo in nekdo pride po naju v dolino ter naju zapelje do vikenda. Hvala bogu, se je še stric strinjal z menoj in posledično so me gospa mat upoštevali. Pot nazaj je bila tako bolj prijetna: ni deževalo, okna so bila malo odprta, le pihalo mi je po kolenih (sicer pa sem bila v bojni opremi - flis in debela bunda).

Zdaj moram le še ugotoviti, kateri od avtov je nevarnejši: fotrov ali mamin.

sobota, 24. oktober 2009

Importance of being

Egoistično, otročje, čustveno ... trije pojmi, ki mi niso ravno ljubi. Ampak prav taka sem zadnje tedne. Tokrat še poudarjeno, ker se ubadam s PMSom. In selitvijo. Človek bi še bil srečen, da se seli, če se ne bi selil nekam, kamor se nikoli več ni želel. Jah, čudna so pota Gospodova. Trenutno se zelo trudim, da najdem kakšno svetlo točko, da mi polepša dneve, ki sledijo (in biti z družino ni ravno svetla točko, ker naši so pritegnjeni). Po resnici povedano pa nimam pojma, kaj bi sama s seboj. Razen, da bi se zaposlila s kupom dela. In seljenje ni dovolj delovno! Ker me opominja na to, v kakšno luknjo se dejansko selim in da sem stopila naravnost v čebeljnjak, da bi čebelo matico prepričala, da sem ful bolj kul. Nekaj na to temo, skratka.

Don't touch me 'cause I bite!

Drama queen kot sem, sem se lotila kompletnega odmetavanja, prestavljanja in teženja fotru. Moški in organizacija pač. Jaz točno vem, kako je treba katero škatlo ali vrečo prijeti in kaj je v njej, potem pa njemu težim, naj podrobno pogleda, kaj ima v roki, kako bo nesel in kej bo odložil. Še dobro, da sem bila pri kozmetičarki medtem ko je on nosil stvari iz avta. Poleg tega pride na vrsto še konkretno urejanje stanovanja, ker fotri pač ne zlagajo stvari, če jim nekdo ne teži. Jaz pa imam rada vse zloženo v fascikle, po mesecih, okrancljane s post-it listki, da točno vem, kaj je kje. Samo potem ste lahko v veliki nevarnost, če na napačen način razkopavate moje delo. OCD much?

Moje ljubezensko življenje? Končalo se je tako, da na tisto kavo nisem šla, da je moj najljubši greh ostal tam, kjer pač je in da je moj tujec še dlje stran, kot je bil prej (ironično, jaz pa sem bliže prejšnji lokaciji). No, tistemu, ki bi mi v telefon spuščal nagnusne zvoke pa se ne javljam.

In prisežem, da nebo joče, ker se jaz selim :D (je zelo prijetno vlivalo po meni, ko sem stvari nosila v avto)

četrtek, 22. oktober 2009

Draga S.

Rada bi poudarila, da sem tvoj izdaten krst s teranovim likerjem prenesla polna smeha in ti sporočila, da bi si z veseljem ogledala videoposnetek tega prešernega dogodka, pa tudi vseh ostalih. Omenjam ga zato, ker se vsakih nekaj ur spomnim nanj (in umiram od smeha). Res je, da si ranila mojo deviškost ... pravzaprav si ranila vse znake moje deviškosti. Le pomisli, kje vse si me zalila :D

Ob tej priložnosti bi ti rada sporočila tudi, da sem madeže uspela odstraniti v pičlih nekaj urah po dogodku. Majica je preživela dva pranja in izdatno polivanje z Megliom in Vanishem. Ja, res sem mamasta, pa tudi učinkovita. Omenim naj tudi, da sem uživala v večeru in družbi, ter da bom vesela povabila na še kakšno tako srečanje. Ko smo ravno pri srečanjih: tista zaseka za žlikrofe je že zdavnaj šla k vragu.Pa še to, moj bivši domek je izpraznjen do te mere, da v sobi odmeva.

Dolgčas mi bo brez vas.

Nekaj malega na rami

Fatalnost. Ali sploh obstaja? Ali je resnična? Ali ima tako rušilno moč? Ali je to zares tista usodna privlačnost, ki lahko ubija?



Majhen delček mene je umrl. S tisto nevidno solzo in skritim izdihom, ko sem hotela ostati kar tam sredi vsega in ničesar in kričati. Ker moj čevelj vedno pade v tisto stopinjo. Ker veter vedno odpihne vse ostalo pomembno ali racionalno. Nisem naredila tistega usodnega koraka v prepad, ali ga preskočila, ker iz dneva v dan postaja širši. Hodim z dvignejno glavo in lažnivimi očmi, morda po bombažu, namesto po žametu. Morda ravno zato, ker tam odtisi ostanejo. Ali bi se za nekaj sladkih trenutkov splačalo odpovedati varnosti? In ali bi se splačalo odpovedati tistim nekaj sladkim trenutkom za trajno varnost?

torek, 20. oktober 2009

VL RL

Življenje v dveh vzporednih svetovih očitno zna biti naporno. Morda ne toliko za živečega, kot za prisostvujoče. Pogledi usmerjeni vame me nervirajo, tudi tisti čez ramo, ko se delam, da strmim skozi okno v majhne stvari, ki me pomirjajo in navdušujejo, pa vendar z drugim kotičkom očesa opazim. Takrat si zaželim, da bi imela sončna očala na nosu, da bi svoj pogled in nasmešek skrila za njimi. Ker takšni pogledi včasih povedo več kot besede. Ali vprašajo več. Zavrtajo v dušo in iščejo potrditev ... ki je ni. V mojih mislih so še vedno odtisi prstov, tistih drugih. Tistih, za katere si vedno znova zaželim, da bi držali moje zapestje, da bi počivali na moji desni rami, se igrali z lasmi in se sprehajali po bokih. Ker ravno te roke in te oči so tisto, brez česar ne morem.

sobota, 17. oktober 2009

Moving me

Očitno sem bad karma za avtoceste. Na poti v LJ sem pol ure stala v koloni (prve kolone sem se izognila, ker sem na avtocesto prišla ravno tam, kjer se gneča neha), na poti nazaj pa sem iz stare ceste gledala kolono, ki se ni premikala NIKAMOR.

Še enkrat sem bila hvaležna za karavana, ker sem v teh par letih v Ljubljano spravila toliko robe, da bi mi to moral nekdo z zakonom prepovedati. Čaka me še ena ali dve vožnji domov. Danes sem doma, jutri pa spet tja in nekajdnevni postanek v prestolnici. Moja štajerska soba je polna ličnih škatel (temu se reče selitev v stilu) in torbic napolnjenih z nevemveččem (temu pa se reče pretiravanje v številu torbic). Aja, najlepši je kovček, poln slovarjev in knjig. Danes bom spala med škatlami, ki jih bom pospravila šele, ko se vrnem. Ja, želim si čarobne paličice. Big time.

Sicer pa sem v Ljubljani preživela enega lepših popoldnevov. Najprej sem obiskala gdč. Bristol in oblečeni v njeni bundi (ker mene je moja čakala v stanovanju na obešalniku) sva sprehodili kužke tam nekje po obrobju Ljubljane, medtem ko je sonce počasi zahajalo in vse okrog obarvalo oranžno. V stanovanju sem uredila račune (ker neko bitje ni imelo časa v 14 dneh sprazniti poštnega nabiralnika), napisala seznam pakiranja, se odpeljala po gdč. Petrarko, s katero sva obiskale gdč. Kavadarce na delovnem mestu. Gdč. Kavadarce je odločila, da bo spala pri meni (ker bi naj podedovala mojo sobo, a o tem še nismo čisto prepričani), vendar je pred blokom zazvonil telefon in gdč. Bristol je že ukazala, da prideva v mesto po njo (kasneje sem skočila iz prižganega avta in jo za slovo izljubila). Skratka, zvečer mi ni uspelo spakirati niti ene stvari, ker sem ob pol 3h samo padla v posteljo in se borila z bizarnimi sanjami. Ob 8h zjutraj sem že pakirala stvari in pustila gdč. Kavadarce mirno spati spanje pravičnega. Temu je sledila kruta realnost takoj po zajtrku in kavi, ko sem jo s polnimi rokami gnala proti avtu. Pobrala bratca, da je pomagal v avto znositi še ostale stvari, potem pa hop proti Rogli.

Tukaj je prišlo do kratkega intermezzota pri fotrovih poročnih pričah in njunih sinovih, s katerimi se nismo videli že vsaj 7 let. Gospa poročna priča naju sprva sploh ni spoznala, gospodu sinu številka 1 pa sem zinila eno krepko. Ampak ti Pohorci se itak vsemu smejijo. Pravzaprav smo se moji zmedenosti vsi nasmejali do solz. Z bratcem sva se odločila, da je pametno odriniti (dobesedno, ker se je avto od vseh mojih stvari skoraj dotikal tal) proti Rogli, preden gospa Mat začnejo izdatno nadlegovati mobitele. Na vikendu sem morala izljubiti pol družine in družinskih prijateljev, preden sem uspela priti do zasluženega lulanja (obračala sem se kot živčni psiček; in OMG, koliko žensk me je danes vsekalo po riti). Ker je bila situacija ravno prav nerodna, sva z enim od družinskih prijateljev začela nadlegovati gospo Mat, zakaj ni povabila fotra. Nama je bilo zabavno, njej pa ne! Prisotna je bila tudi t'ršica zgodovine/geografije, ki je izdatno pohvalila moje sodelovanje pri njenih predmetih v OŠ. In moj smisel za humor med poukom. Uf ja, ugotovili smo še, da sem najmlajša od vseh otrok med družinskimi prijatelji in sem hkrati prva zaključila faks (jaz temu sicer ne pravim zaključek, pa dobro je, če že vztrajajo). Ko je začelo izdatno snežiti, sem bratcu ukazala, da se odpeljeva proti domu, ker je bilo potrebno še iz avta v 4. nadstropje znositi vso mojo kramo ... več rok pa prej opravi s to nadlogo.

Zdaj pa študiram, kam, kako in kdaj bom spravila vso to navlako. Zaenkrat bo ostalo samo pri študiranju.

EDIT: pri tej objavi je več kot očitno pomemben le naslov, ker potem me je iz bistva odplavilo v precej nenamerna siva območja. Za morebitne travme se opravičujem. In lep pozdrav v Angers :*

petek, 16. oktober 2009

Bruh, šit, bad

Koktejl občutkov, ki se preliva v meni, je strup! Malo veselja, malo žalosti, malo zaskrbljenosti, malo pogrešanja, malo iskrivosti, malo zanimanja ... in iz tega postanem skakjoče nasmejano bitje z grenkimi solzami v očeh.

Stanovanje v Ljubljani predajam v druge roke, glede Štajerskega domovanja se stvari komplicirajo, da me od njih boli glava. Zaključila sem projekt v službi in imam nekaj prostih dni, da si uredim stvari, hkrati pa so mi ponudili novo delovno mesto, za katerega je potrebno še malo počakati in fejst držati pesti, da si ne premislijo (oh moj bog, kako smo optimistični). Vendar, če ga sprejmem, bom čisto zares nekaj časa ostala doma, kjer pa zares ne uživam. Razen ko grem v Maribor k Johnnyju in mojim lubicam. In najraje bi se kar tja preselila. Vendar pa o vsem tem, kaj bo, sploh nočem razmišljati, ker mi nemudoma izbriše nasmešek iz obraza, jaz pa uživam v veselju zaradi malih stvari, ki mi prižge iskrice v očeh.

Ja, ta mesec je res poln presenečenj. In še naprej se puščam presenetiti. Kaj drugega mi sploh ne preostane.

četrtek, 15. oktober 2009

Na notranje organe

Nekatere stvari so pač za vedno izgubljene. Pa vem, da samo jamram ... ampak stanje ni ravno rožnato. Poleg aken pri twenty-something, sem fasala še resne zdravstvene težave (ali pa sem akne fasala zaradi resnejših zdravstvanih težav). Srečate me lahko v zdravstvenem domu, v službi, doma pod dekco ali pri sestrici.

Nek pogovor mi je dal misliti. Zato grem danes na kosilo in po nasmeh (glede na to, da bedim praktično od včeraj, bi že skoraj bil čas za kosilo, zato imam tudi pravico do jamranja). Čeprav v bistvu rabim izdatno cartanje in čarobno paličico, ki bi stvari postavila na svoje mesto. Ali pa nekaj tisoč evrov, ki bi rešili eno od zagat. Pa ne samo zase, ker mi tu egoizem ne pride na misel, čeprav bi mi morda moral.



Jah, spomnila sem se (spet), da mi je s smrtjo gospodiča Pikeca izginilo precej datotek, glasbe in spominov. No ja, vsaj en del sem jih rešila. Je pa res, da je Pikec, po tem, ko sem zahtevala Fjodorja, začel spet delati. Z nekajmesečnim pretepanjem in novim diskom.

A bi kdo meni menjal kak notranji organ, da bi spet začela normalno funkcionirati?

nedelja, 11. oktober 2009

New way of life

- I'm peaceful when I'm stoned. So give me some drugs and rock'n'roll.
- Večkrat na teden ubijam z očmi.
- Čutim resen deficit v spolnem življenju, ker tu blizu ni nikogar, ki bi ga.
- Večkrat mi telefon zvoni, ker me pogreša nekdo, ki me nima več na dosegu roke.
- Menstruacija traja, potem pa se čez par dni ponovno pojavi.

Kakšne rešitve so mi bile ponujene:
- A rešiš še moje namišljene probleme? (ja, lahko pa ti kamen vržem v glavo, jih bo po hitrem postopku konec)
- Sprejmi stvari takšne kot so! (ne, ker mi niso všeč)
- Najdi si resnega tipa. (glej, če nobenega niti podrla ne bi, to pomeni, da za resno ozvezo -ki je tako in tako ne želim- še manj pride v poštev)
- Pridi sem, konju jedan in me odpelji stran! (aja, to je moj nasvet v tisto smer)
- Joj, to pa bi skor morala k zdravniku. (za vikend najraje od vsega, sploh pa je ginekolog vedno dosegljiv na telefon)

No ja, dobila sem en razredčen viski.

petek, 09. oktober 2009

Čistka in skrivalnice

Zadnje čase je vsaka odločitev težka in zamotana. Blizu mi je to, blizu mi je ono. Nasmešek je tukaj in hkrati tako navidezno daleč. Ne vem, kaj bo jutri, niti kje bom. Zares, zares si želim nekaj malega stabilnosti. Bi bil že čas. Ne točno določene stabilnosti, samo en košček. Da prideš domov, sedeš za mizo in rečeš: "To je urejeno." Malo mi že presedajo vsakodnevni šoki ... vsakič na nekem čisto drugem področju, če se recimo življenje da razdeliti na področja.

Ne maram svojih slutenj, ker se uresničijo. Včasih bi se zaprla v balonček in kazala jezik vsem tečnobam, ki bi trkale na stene. "Jebite se," bi se jim posmehovala. Poleg tega me iritira, da zadnje čase nihče ne zna povedati, kaj bi rad. Niti, da pravzaprav ne ve, kaj bi rad. Lažna skromnost pa mi od vsega gre še najbolj na živce. Treba bo zavihati rokave in se spet lotiti čistilnega obdobja: prah, pajčevina, rja in umazanija. Izpiranje in pometanje.

Pa vendar je lučka na koncu tunela: že kar nekaj časa nisem imela nobenega napada. Kljub temu, da vozim po razriti makadamski cesti.

sreda, 07. oktober 2009

O moj Maribor ...

... je tak fejst nor, da srcu vse verjame ...

In jaz sem nazaj v Mariboru. Pravzaprav na Štajerskem z vsakodnevno potjo v Maribor. Se je pač tako zgodilo, da sem tukaj dobila službo. Prvi dan je bil precej naporen, sem svoje možgančke napolnila z novim znanjem, ki ga je potrebno še razširiti. Čaka me še dosti dela.

Poleg vseh novih stvari, se moram še preseliti nazaj domov. In to jaz. Ki si nisem nikdar predstavljala, da bom šla nazaj domov. Da bom zapustila Ljubljano. Niti za eno leto. Na to misel se še niti nisem začela navajati. Če samo pomislim, da je za nekaj časa konec z lepimi sončnimi zahodi in z življenjem na svojem, se mi v očeh kar naberejo solze.

Ampak se splača, zaradi delovnega mesta. Delovni čas je nadvse ugoden, plača bo zaenkrat ravno prav visoka. Po službi pa imam še vedno čas za prevajanje in lektoriranje (zato me kar kontaktirajte, če kaj potrebujete ;) ). Moja trenutna pisarna se nahaja zraven pisarne od direktorice in si jo delim z glavno asistentko. Dnevno tako govorim francosko in slovensko.

Občutki? Občutki so trenutno tako mešani, da jih sploh ne morem opisati. Več bom vedela, ko se privadim. Vem samo, da mi bo manjkalo dosti ljudi in da bo treba spremeniti navade.

ponedeljek, 05. oktober 2009

Vse ob svojem času

Zato sem se odločila, da grem pogledat, kaj se skriva za tistimi odprtimi vrati, za katera se nikdar nisem mislila, da se bodo odprla. Ali da bodo najbolj privlačna. Trenutno. Kam mi je namenjeno iti, ne vem. Vedno sem sicer verjela, da si pot izbiraš sam, a takšne, kot bi si jo želela, trenutno ni. Je pa ta možnost, ki se trenutno riše, tudi možnost za rešitev nekih drugih problemov. In skok v neko drugo realnost.

Tokrat verjamem, da se bo zgodilo točno tisto, kar mi je namenjeno. Tako pa prav posebno živciranje ne pride v poštev.

nedelja, 04. oktober 2009

Meglice

Mirna jutra me napolnijo z energijo. Takšna jutra, ko je okrog mene polno ljudi, pa mi nikogar ni treba opaziti ali se ozirati na njega. Rada spijem dva kozarca mrzle vode in uživam v vonju vanilijevega čaja ali kave, ko imam noge skrite v tople nogavičke in ko pižama z vsakim premikom zadiši po mehčalcu. Nobeni ljubljanski meglici se ne pustim spraviti v slabo voljo, ker vem, da dostikrat za seboj skriva sonce.

Pomirja me tudi to, da imam določene stvari lepo pospravljene v pisane pikčaste škatle, da dišim po Femme in da sem narastek nadomestila s kakavov barvo vseh in celih las.

Ne pomirja pa me to, da ne vem, kaj lahko jem in česa ne. Moj trebuh kar naprej pošilja signale o neprijetnem počutju. To, da se mi ne ljubi kuhati, pa mi ni ravno v pomoč.

petek, 02. oktober 2009

Viva pozitiva

Obraz me boli, grozna sem, ne vem, kaj naj še naredim. Razen tega, da se neham sekirat. Od česa sem dobila tako kožo, nimam pojma. Jem ... bolj malo, odkar nisem več doma. Pijem vodo, razen zadnjič, ko sem si privoščila dva viskija in tri požirke piva. In kako je viski pasal. Mmmmmmm. Skratka, ne jem tako nezdravo in res redko pijem alkohol. Moj obraz pa je iz dneva v dan hujši. Kozmetičarko pa imam spet čez 14 dni.




Pozitivna energija in veselje je izginilo nekje med tem, ko mi je ne vem več kateri po vrsti osebek začel srat po glavi. Glavoboli so vsakodnevni, poleg tega, da sem se malo izgubila. In se mi odpirajo vrata, ki jih prej niti nisem resno jemala. Ampak še vedno nisem prepričana, če hočem stopiti skozi. Pravzaprav trenutno nisem prepričana o ničemer ... razen o tem, da se mi konstantno lušta cigareta. In da se na smrt bojim določenih trenutkov.

Torej, sprejmem podarjeno pozitivno mišljenje. Bi prav prišlo.

četrtek, 01. oktober 2009

Noč

Ogromna in lepa stanovanja v Ljubljani stanejo. Ampak so pa hudo jebačka. Priznam. Je pa moj domek vse, kar potrebujem za zdaj. Kupila sem še pikčaste škatle, da bom v njih spokala vse dvd-je, računalniške pripomočke in ostale drobnarije, ki jih nočem na polici, ker je samo težje obrisati prah. In jaz ne maram prahu.

V veži sem opazila camperice, skušala ignorirati klišeje in se naučila še enega odgovora na povabilo na kavo. Zadnje čase prav razturam s temi odgovori. Vsakič je bolj smešno.

Kako pa naj po dnevu, ki sem ga preživela z bratom in mamo (na mute), dobila menstruacijo in trpela bolečine, pila viski po dolgem času ... normalno funkcioniram??? Sedla sem v taksi in pomahala.

torek, 29. september 2009

Čevlji čevlji čevlji

Všeč mi je Ljubljana. Ker greva z bratcem na sprehod, v trgovino po čevlje in se pogovarjava. Včeraj me je sredi Trubrajeve objel in na Prešercu sva se v slovo stisnila. Moj veliki, močni bratec je rabil objem. Je že res, da sem ga prej šokirala z nekaj novicami od doma. Nekaj čaša sem ga gledala, ko sva pila kavo, in sem videla, da je tam kot jaz. Mislim pa, da še vedno ne razume, da sem blažilec.

Sicer pa sem malo pregledala ponudbo obutve za jesen-zima in se odločila, da me nekdo pelje v tujino. Ne ne vem natančno kaj hočem, bom pa vedela, ko bom videla. Če bodo imeli mojo številko. Sicer pa dolgujem še to slikico.


nedelja, 27. september 2009

Dost je

Kako konkretno že pogrešam Ljubljano in škrlatne sončne zahode nad industrijsko cono. Mojo poskakujočo bejbi, moje Srce in ropot.

Dost je tudi gledanja vame brez pravih besed. Moja tišina se šele začenja. Očitno pa s časom, ko me začne zebsti v noge, pride tudi čas, ko je ledeno še kje drugje. No, si vsaj vzamem čas, da vse cunje zlikam.

Z Grazem sva mešanih občutkov. Nekako se mi je zazdelo, da čuti enako kot jaz - zmedeno. Vse skupaj je tako krhko, da se lahko podre, če samo pomežikneva. Kako je smešen, ko bi me rad videl, pa se hkrati tako boji. In kako sem sebi smešna, ko bi tako rada videla, pa ga hkrati sploh nočem.

petek, 25. september 2009

Naš fotr ga useka

Sediva in gledava Shakespeare in love (fotr je imel daljinca v roki). Pa pride prizor, ko fotr proda svojo hčerko najboljšemu ponudniku, da postane njegova žena. In naš fotr začne na glas razmišljat: "Jah, to so počeli še v 18. stoletju." Zajebantsko mu odgovorim: "Si predstavljaš, da bi ti mene tako prodal?"

"Hmmm ... hehe."
"Jah, veš kako sramoto bi ti naredila! Hihihi. Pol pa bi imel sramoto v mestu ;)"
"Heh, ne bi bil več Seks v mestu, ampak Sramota v mestu."

Sklep: moj fotr je napol baba! (in od kod pozna Seks v mestu???)

ponedeljek, 21. september 2009

Bruhuhu

Sinoči sem nekaj govorila o tem, da se mi bo žlehtnoba maščevala. Potem pa sem nastavila budilko na šesto zjutraj in nežno zaspala. Uro ali dve pred budilko me je zbudila močna bolečina. Hujša od tistih, ki jih imam v času menstruacije. In namesto, da bi šla v Ljubljano, sem dan preživela v kopalnici.

Tokrat je resni osumljenec točno določena hrana, ki je sicer zelo redko jem, sem pa vedno, ko je bila v igri, izdatno preživljala čas v kopalnicah.

In kot nalašč, so me ravno danes vsi hoteli videti. Spraševali, če grem v kino pa na pijačo, morda na kavo (v tem trenutku sem odložila telefon in poletela proti moji prijateljici kopalnici). Morala sem celo zavrniti predlog nekoga z lepimi očmi, da mi razloži, zakaj ni imel časa, ko od njega tega niti nisem pričakovala. Sej prav, naj ga bo malo strah.

nedelja, 20. september 2009

Varljivo

Toliko je stvari, ki bi jih rada povedala, pa jih ne morem. Ker so nerazumljive. In ker že mene včasih prestrašijo.

Malo jih ignoriram. Včasih se spravljam v nevarnost. Včasih se drugi spravljajo v nevarnost. Mali otrok v meni je udaril na plan, ko je fotr v petek zvečer izjavil, da gre na morje. Ja, halo, ti kar pojdi, avto pa pusti doma. Ja, vem. Takšna sem samo zato, ker nisem preveč navdušena nad določenim osebkom. Tako me nikoli ni doma, fotr pa si želi, da bi bila. In ko pridem, on gre. Povrhu vsega me še v tem zanikrnem kraju misli pustiti brez avta??? Imam namreč težavo: mati me je spravila v težave, določeni ljudje tukaj pa se hranijo z govoricami, zato preprosto ne hodim peš (ker se mi res ne ljubi nikogar srečati). Posledično sem se ta vikend dvakrat peljala v Ljubljano in nazaj. Nakar sem bila obveščena, da moram še nekega osebka obveščati, kdaj vstopim v svoje podnajemniško stanovanje. Glej, meni ni potrebno nikogar obveščati o ničemer! Slučajno sem bila še dober izgovor za tujo nesposobnost. Glej, tam sem zato, ker moram urejati nekatere stvari, ki jih ti nikdar v svojem malem življenju ne boš razumel.

Dejstvo, da sem trenutno nedosegljiva za razlage, daljše od enega kratkega in rahlo žaljivega stavka, me je popeljalo do moje Petrarce. Hvala bogu, nekako razume, da nisem razpoložena. Zato sem ji ponudila skoraj celotno razlago. Z lepimi besedami.

petek, 18. september 2009

I am a woman?

Razvajam se. Nakupujem ravno ne, ker kartica nekaj strada, fotrove nočem, tipe pa prehitro menjam, da bi jo kateri dal. Nalašč, resno.

Bolj hodim po salonih. Začuda ne po avtosalonih, ampak sem se nekaj vrgla na razvajanje telesa. Urejam svoje shirano telo pri kozmetičarki, danes me bo gnetla maserka a.k.a. sekica ... nekako še moram do frizerja, ker moj narastek ni več ničemur podoben (ali pa je vedno bolj podoben razdejanju po atomski bombi), moje naglavno okrasje pa le skupku dolgih (a lepih!) las.

Počitnice doma še vedno pašejo. Danes sem malo jokcala, ko sem se peljala mimo stanovanja od moje lubice, nje pa več ni. Pri tem pa se mi je razmazala maskara. Jaz pa sem se že ustrašila, da sem spet zaledenela! Spomnila sem se tudi, da naslednjega pol leta ne bom imela drugega doma pri Stanki. Čakajo me neki rojstni dnevi, na katere se bom očitno vozila in nič pila. No, saj tudi alkohola ne pijem več zadnje čase.

Zanima me samo, kolikokrat bom še padla na rit. Ker tam odzadaj ni več nikogar. Niti tistega, ki je ves čas stal na moji levi. No ja, oni še stojijo tam nekje, samo mene je nekam odneslo. In tazadnja že konkretno boli. Ignorance is a bliss.

Pa naj bo

Nič več ni čutila. Pred njo je stalo belo polje praznine, za njo pa globok prepad. Porušeno mesto. Stopila je na belo platno ter za seboj pustila prve prašne stopinje, krvave od boja. Ni več kričala, ni več čutila. Z velikimi očmi je zrla naprej. Nova. Bila je izpraznjena. A le do noči. Ponoči pa se je zbudila z odtisom prvega poljuba na ustih, za katerega ne ve, kdaj se je zgodil, in z močno bolečino v prsih, ki jo je vrgla pokonci. Takrat je začutila prve solze na licih in sprostitev bolečine. Solze so se spremenile v jok, v slapove solza.

Takrat si je rekla: "Moram oditi. Stran ... čez ocean."

četrtek, 17. september 2009

Bling bling

Sicer nisem prav preveč mahnjena na bleščice in bleščanje. Te zadeve so omejene na nakit, ki pa ga tudi ne nosim prav posebej veliko. Kljub čudoviti zbirki prstanov, verižic in uhanov, ki jo imam doma.

Ampak priznati moram, da mi nekatere zadeve, okrašene s Swarovski kristalčki, prav padejo v oči. In potem jih HOČEM. Tako recimo hočem enega od uber kjut usb-ključkov, tako sem si zdaj zapičila, da hočem to pisalo.



In to prav HOČEM. Ampak srebrnega s kristalčki! Ki bi ga že imela, če nekdo ne bi ta drugega tako zelo skril sam pred seboj, da ga ne najde.

sreda, 16. september 2009

Roaming around

Nekaj me je spomnilo na nekaj ... in potem sem pozabila. Ali pa nalašč pozabila.

Čaka me tisoče zaprašenih zapisov, ki jih moram urediti. Čaka me bela bluza in dolg črn ustnik na čipkastem prtičku. Ne maram kaotičnosti in pogrešam vonj po vaniliji. Čaka me kosilo čez nekaj dni. In hočem, da ne vidiš mojih prestrašenih očk, ko dobim krožnik predse in vem, da bo sledil še en. Zato ti dopovedujem, da je to must in obljubim, da ne bom bruhala. Ker nočem večno jesti samo doma, ker preveč ljubim hrano in ker se mi ne ljubi vedno kuhati. Čakajo me še nekatere zadeve o katerih pač ne govorim. Vse ob pravem času.

Trenutno ležim v postelji in si pravim, da bo boljše, če vsaj en dan preležim, čeprav me vleče povsod okrog. Morda bi kak tihi faktor pomagal.


torek, 15. september 2009

Spank you very much?

Prvič: novi čevlji me bolijo! Od hoje mi je postalo slabo. Sicer žuljev ni, bolijo pa! Čevlji pa so še vedno lepi (nimam kabla, da bi lahko prenesla fotko).

Drugič: povečana občutljivost. Pa ne tista cmerava. Čista preprosta telesna občutljivost. Vsak dotik me boli! Če se navežem na prvo točko ... še toliko težje prenašam nepopolno prileganje. Občutljiva sem tudi na ta mraz. Ker me še ekstra zebe in še ekstra kašljam. In ljudje me sprašujejo, zakaj sem žalostna, ker imam po telefonu čisto nenavaden glas. Pa sploh nisem. Samo malo utrujena in fejst kašljasta.

Tretjič: komaj čakam, da je tega leta konec.

Četrtič: nekatere situacije so tako hipotetične, da o njih sploh ni mogoče govoriti. [če bi recimo jaz živela doma, in če bi na primer fotr šel nekam, in da sem stara recimo šestnajst, in če bi hipotetično imela fanta ... joj, to je tako hipotetično, da sploh ne bom končala misli]

Petič: obdobje zamrznjenosti. V zmrzovalniko je bolj toplo kot "pri meni".

Šestič: sorry, ne morem ti pomagat, ker trenutno delam nekaj za sebe. Vsaj ne na ta način.

Sedmič: nek nasmeh se mi prikrade vsako jutro ... v misli. Nisem ga preveč vesela.

Osmič: po štirih dneh še vedno uživam doma.

Devetič: spet sem kupovala modrc in tokrat več ne vem svoje številke. Poleg tega, da so trgovke tako pametne, da sem gospe naravnost povedala: "Glejte, jaz hočem tak modrc, ki ga bom lahko nosila pod dekolteje, ker ne sega do brade IN da se lahko slečem pred kakšnim mladeničem, ne da bi ga minilo veselje." Potem pa mi 40-letna grdoba reče, da ima ona tak modrc. Sem ji mislila podnapise vklopit. Druga pa me je pogledala v joške in začela kazati 2 številki premajhne podložene modrce. Potem sem samo šla in kupila že večkrat omenjene čevlje.

nedelja, 13. september 2009

Moj ljubi ego

Revček trpi kot svinja.

Poleg tega sem ugotovila, da tudi, če se delam, da problema ni, kozlam. Rešit ga pa tako in tako ne morem. Zato sem samo izbuljila očke in se vprašala, kaj pri božji tetki naj naredim. Odgovor mi ni padel na glavo ... sem se pa spomnila fenomenalne poteze. Ti jebeš mene, jaz bom jebala tebe. In naredila tisto, kar mi nikdar v življenju še ni padlo na pamet. Nagagjajočega sem zatožila bratcu, ker on ima tam čez besedo in ker se bratec strinja z menoj. Potem pa sem se mu odkupila s povabilom na koncert. Sweet pie.

Sicer pa sem se spet vrgla v pripravljanje presenečenja in zbiram spomine in cmiham. Ampak bo vse minilo tako hitro. Izkoriščam zadnje trenutke za skupno veselje in se popolnoma posvečam svoji ljubici. Hkrati pa ugotavljam, da me nekdo očitno pogreša, da vse izvem, če želim ali ne in da ljudje tako vidijo samo tisto, kar hočejo videti. In so mi smešni.

Nazaj k deficitu egota: za nagrado sem si kupila lepe čeveljce. Niti ne tako zelo primerne za jesen in zimo, zato pa toliko bolj luštne in znižane. Malo lepše superge ... v srebrni barvi, čisti odfuk model. In ne, do danes si nisem mislila, da bom imela srebrne fancy superge. Bodo pa seksi zraven novih hlač. Za k plašču pa bom primerno obutev še poiskala.

sobota, 12. september 2009

Najhujša oblika

Vem, da dostikrat govorim/pišem o moških, ampak je slučaj tak, da mi čisto preveč ljudi čisto preveč čustvenih dogodkov pove (ja, vključno z moškimi). In najbolj od vsega me razkuri, ko moram mojemu dragemu prijatelju moškega spola povedati, da je zahojen v božjo tetko. Da bi jaz tipa, če bi delal to, kar počne on, gnala 5 krogov po Ljubljani in vprašala njegovo mamo, če je ziher, da ga je tako vzgojila.

Višek zahojenosti pa je to, da te debelo gleda, ko mu poveš, da je zahojen. Hvaležna sem višjim silam, da vsaj nekateri skapirajo, kaj sem jim pravkar povedala. Ker tisti, ki ne ... pač ostanejo zahojeni. In bodo večno zahojeni. Če jih bo ženska prenašala, pa tudi ne bodo vedeli, kakšno srečo imajo. Ta njihov egocentrizem bi jim lahko zatlačila tja, kjer imajo glavo ... v rit!

O ja, pa tudi zahojene ženske hodijo po svetu. Slučaj je tudi tak, da se dva zahojenca najdeta skupaj ... in potem težita vsem okrog sebe. Dragi kolegici sem sposobna v obraz povedati, da teži v božjo tetko in da lahko kdaj utihne. Probelm je ta, da ljudje vztrajajo z napačnimi ljudmi zaradi gole navezanosti (in ker jim je mama rekla, da je tako prav), namesto da bi še pravi čas odpeketali in našli nekoga bolj primernega. Jap, ker je tako "grozno, če si samski in če seksaš z različnimi ljudmi."

Če si zahojen, si zahojen. Samski ali v zvezi.

petek, 11. september 2009

Sekica

Včasih, po veliko letih, se stvari obrnejo.

Ker je moja sestra od mene starejša 12 let, sva se vedno izogibali določenim temam pogovorov. Nikoli se recimo ni omenjalo mojih odnosov z moškimi (tu pa tam sem updejtala, če je kdo, ali ga ni), nikoli se nisva pogovarjale o njenem odnosu z možem. Preprosto smo večinoma pljuvali po neodraslosti naših staršev, govorili o obveznostih, načrtih, pomoči, politiki, zdravstvu in ostalih stvareh, ki te ne nasmejijo ravno pretirano.

In ker je zdaj moja sestra zrasla ... in jaz tudi, me je čisto šokirala s tem, ko mi je povedala, da ona pa že ni ena stara kljusa, ki je cela nora, da lahko tipu zokne pere. Nakar mi je omenila, da je ponosna, ker se na nikogar ne vežem, ker sem itak še premlada. Ponavadi sem pri njej doma namreč poslušala, da bi bil že čas, da se zresnim. Zdaj poslušam, da sem premalo izkusila (I know). Nakar pove še, da se najin brat ni dovolj znorel. Jaz pa stojim z odprtimi usti, medtem ko se ona reži kot pečen maček, cela seksi, malo shujšana ... matr, še mlajša zgleda kot jaz.

Najboljše od vsega pa je, da me po popoldnevu pri njej bolijo trebušne mišice od smejanja. In da sem ji čisto prevečkrat rekla "Pa ti si fukjena!" Če pa se res ne spomnim, kdaj je bila nazadnje tako zelo nasmejana ... ok, zdaj meji že na pubertetnico!

Kako jo naj prepričam, da je "prestara", da bi si kupila allstarke?

sreda, 09. september 2009

Bejbi came back

In prinesla veselje v moje prehlajeno telo! Seveda jo čaka toliko obveznosti, da jo klincam za vsako, ko me kliče, ker mi ima toooooliko za povedat. She knows I do that because I love her. In kaj je naredila, takoj ko me je videla? Zgrabila za joško. Golo preverjanje, če sem kaj shujšala ali se ugojila. In še lepša je, kot običajno. In še večji nasmešek ima. In jaz sem še bolj vesela, da je tu. Da bo vsaj nekaj časa še tu. Čeprav me že premamlja z Življenjem. S tistim, za katerega se imam še čas odločiti do naslednjega leta. Za katerega pa bo treba ogromno narediti. In se odločiti, če bi lahko pustila vse za seboj, ali bi ostala in ... čakala. Ker ne vem, kam je izginil moj nemir. Trenutno si želim samo miru. I'm old :)

Bejbi me je seveda s prve prosila za nekaj malega pomoči ... takšne pomoči, za katero bi samo njej ustregla. Vsem ostalim bi rekla, da so nori. Za njo pa sem s prve spila kavo, sedla za računalnik in opravila svoj del. Pozneje sva se vsemu skupaj seveda smejali. Ker je uspelo.

torek, 08. september 2009

Trenutno razpoloženje

Sej čez dva dni bo bolje, čez tri pa še bolj. Samo malo sem se drsat učila in čofnila v vrelo kašo.

Razen tega, da se sprašujem, kaj meni ni jasno.

Edit: ne moreš sam sebe tak razpizdit, da ti postane slabo. Pa si zaradi tega, še bolj nadrkan.

ponedeljek, 07. september 2009

In odhaja

Sometimes you just want to forget about it. Sometimes you just think you've found something. And sometimes you just know ... one word, one look ... it's too late.

sobota, 05. september 2009

Posladki



Descartes



Montaigne



Rabelais

Vse dobro

Malo je kriv pritisk, malo me je nosila luna, malo me je dajal PMS ... in sem se znašla v postelji, oborožena s čajem, pokrita z dvema dekcama. Po nekem čudnem naključju, so mi ravno ta teden mati prinesli celo vrečo domačih jabolk in hrušk, pri sadjarju za blokom pa sem kupila gigantske nektarine. Domačo juhico pa nadomešča zaloga juh iz vrečke. Moj imunski sistem se je počasi sesuval. Vsak dotik je povzročal bolečino, kihanje je bilo vsak dan močnejše, jaz pa sem tavala okrog in zaspala z mokro glavo pri odprtem oknu. Za jagodo na vrhu smetane so poskrbeli Niagarski slapovi menstruacije in peklenske bolečine v jajčnikih.

Kljub temu se smehljam med ulivanjem kapljic v nos in masiranjem čela z zelišči. Tektonski premiki ostajajo, imam podporo mojega srcata, objeme in poljube mojih dragih, konstruktivne izzive za duha, možgane in telo ... kaj pa še rabim več?

četrtek, 03. september 2009

Enkrat povem

- Šuška, tokrat imam slabe novice. Markerje imam zelo povišane.
- Pa že vedo zakaj?
- Pravijo, da se nič ne vidi. Samo, da ne bom več dobivala injekcij, ampak infuzije.
- Oprosti, samo me res zanima, kaj so spet zgrešili. Ker veš, da je bilo vedno, ko si imela povišane markerje, nekaj hudo narobe, pa so rabili vsaj dva meseca, da so ugotovili. (In vsako leto enaka zgodba: poslabšanje v maju/juniju in potem oktobra ugotovijo, kako kritično dejansko je.)

Kar bruhnilo je iz mene in dreku sem rekla drek.

Včeraj sem se prvič v šestih letih zlomila pred njo. V javnosti. Če me ne bi vlekla v nakupovalni center in mi hotela kupiti kar vse, se ne bi. Najbolj me razpizdi to, ker vem, da črpa iz mene, jaz pa ne vem več, kje še naj črpam, da bom lahko dajala.

Pri hrani več ne pazi dovolj, spet pije alkohol in kavo, pravi, naj ji pustijo tisti cigaret za živce ... jaz pa sem nehala pizditi.

sreda, 02. september 2009

Ideje izpod odeje

Podarim vretenca med lopaticama, ki so narobe obrnjena, ker jih preprosto več ne morem prenašati. Včeraj po sprehodu, ko sem se skušala skloniti in knjigo postaviti nazaj v stojalo pred antikvarjatom, me je slučajni mimoidoči gospodič ob mojem bolečem piskanju spomnil, da moram na masažo.

Masaža pa stane. Vsaj navadne smrtnike, mene malo manj, ker imam masažersko familijalno ozadje. Ampak je treba priti na Štajersko. Ob trenutni finančni zagonetki pa je to precej zakomplicirano, ugotavlajm. Ugotavljam tudi, da je pri nas vsa dobra volja državljanov zastonj. Recimo: redno zbiram zamaške, recikliram smeti, brskam po vrečkah, da ločim steklo od emabalaže ... pa s tem nič ne zaslužim. Ha! Opazila sem celo odsotnost možnosti vračanja steklenic v bližnji trgovini (ali pa je vsaj nisem zaznala). S tem promoviram rešitev sosedov Hrvatov pri vračanju plastenk v trgovino in kasiranju tistih nekaj kun. Ker recimo, to bi zelo koristilo bodočim bivšim delavcem v Muri (in že bivšim iz bivšega IUV ter ostalih). Kvazi delna ukinitev monetarnega plačevanja - po principu: jaz tebi 2 plastenki, ti meni kruh (v mislih imam kvaliteten ržen kruh). Vprašanje, kako bi, v super izgledajoči prihodnosti "vedno več brezposelnih", potemtakem onesnažili svet.

Morda imam pač dan črnih scenarijev, nisem pa edina, ki misli, da svet strmo drsi navzdol (v sam srž pekla, bwahahaaa). Tisti na vrhu, ki se smehljajo v kamero, ko govorijo, da bo treba delavce, žal, odpustiti, bodo drug drugemu ritolizniško jedli govno, ostali pa bodo, milo rečeno, krepali kot muhe. Socialno, mentalno in fizično.

Če mi še kdo omeni, da s študentskim delom pljuvam v lastno skledo, ter da naj si čim prej uredim pokojninski sklad, ga prav nič šarmantno sunem v zadnjo plat (morda pa tudi v betico). Ker, prvič, rabim pejneze/keš/denar, drugič, bom krepko pred možnostjo za upokojitev veselo krepnila. Ne vem pa še, če od lakote, ali od starosti (in če me bo našel kak dobrohoten prijatelj, ko se mu kak teden ne bom javila na telefon, ali me bodo prej požrle mačke).

torek, 01. september 2009

Se vam je že kdaj zgodilo ...

... da vam je nek osebek pripovedoval nebuloze, pa kar ni utihnil, vam se pa niti slučajno ni ljubilo razlagat, da govori nebuloze, ker tako in tako ne bi razumel. In vam je nato, ko ste ga že konkretno čudno gledali, razložil, da ima on neizpodbitno prav in vas vprašal, kaj vam ni jasno.

Edina stvar, ki mi ni jasna, je to, zakaj še ni štrika napeljanega, da bi se obesila in končala te muke.

nedelja, 30. avgust 2009

Čutim jesen

Ker je tako hitro tema. Ker večeri postajajo vedno hladnejši. Ker se stvari spet spravljajo v nek vsakdanji tok in ker sem malo zasanjana. Kot sem vedno v zadnjih poletnih dneh. Ker včasih že komaj čakam, da noge zavijem v dekco na robu postelje.

Najbolj jo čutim, ker se vrača Petrarca. Ker sem ob mailu s poljubčki, poslanimi preko oceana, obrisala dve solzi z vek. In potem se mešajo občutki. Eni prihajajo, drugi odhajajo. Odhajata dve moji srci ... jaz pa ostajam. Ker sem se tako odločila. In bom spet sprejemala odločitve, se praskala po glavi, pila kavo ob šestih zjutraj in zvečer prižigala majhne lučke na oknu.



Čutiva jo tudi midva, ki se nekako želiva spet srečati. Datum sva že določila ... po dolgem usklajevanju, kje je kdaj kdo, sva ugotovila, da na isti datum prideva nazaj v Maribor. Čeprav nama v Mariboru nikoli ni tako lepo ... kot bi hodila nazaj v preteklost.

sobota, 29. avgust 2009

Katastrofa

En dan in cel kup stvari: dve šokantni novici, slučajno razkritje prikivanja, soočenje z dejstvi in nekaj krutih besed ter posledično odkritje, da sem le imela prav (in spet v zadevi, za katero sem si želela, da bi se motila). Kreganje, razočaranje in tolčenje po glavi.

Nakar mi za lahko noč zobna pasta pade v odprto wc školjko. V tisto odprto wc školjko, ki sem jo sama tako pustila, čeprav tega ne maram. Hvala bogu, sem obe zobni ščetki prej ujela, ker teh pa trenutno nimam na zalogi.

Prisežem, da so mi lasje odfrčali iz trdno spete fige.

Nova teorija

Vsi vemo, da so kavalirji in vitezi izumrli. Ostali so samo mamini sinčki. Zdaj pa naj verjamem Darwinovi teoriji????

Oda filofaksu

Niti ne.

Bolj kot poslušam zgodbe kolegov in dodam še kakšno svojo, bolj sem zamerljiva do faksa in predvsem do oddelka za prevajalstvo. Najprej so nam vsem, in to kar sredi poletja, poslali položnice za plačilo absolventskega staža. Seveda še nihče od nas ni vedel, kaj bo storil. Rok za plačilo položnice je bil natančno en teden. Tisti, ko nas je bila večina na oddihu. Zaradi neplačila položnice, so nam zablokirali informacijski sistem, kjer se prijavljamo na izpite.

Ko smo to končno rešili in so se ljudje prijavili na izpite za zaključek 1. stopnje po Bolonjskem sistemu, je nekaterim noč pred izpitom prijavnica na lepem izginila. Zakaj? Zato, ker se nekaterim profesorjem preprosto ni ljubilo vnesti ocen pravočasno. Niti toliko pozorni niso bili, da bi potem, ko jih je eden od študentov opozoril, vnesli ocene še ostalim "pozabljenim" študentom. Te študente so zjutraj, ko so prišli na izpit, preprosto odslovili. Sama vem, da sem profesorico, ki me je učila izbirni predmet, večkrat prosila, da mi pravočasno vnese oceno in kreditne točke. Tudi tukaj se je zapletlo. In kdo je hodil na faks in lepo prosil, če se to da urediti? Jaz. Ker sama v VISu nisem imela dostopa do pravega predmeta, sem morala v tajništvo, da je tajnica vnesla pravi predmet - kljub temu, da sva to delali že v začetku šolskega leta, ko sem se prijavila k izbirnemu predmetu.

Priznam, zaradi vseh mogočih sprememb, ki so se dogajale čez leto, še sama ne vem, kaj točno potrebujem in česa ne, zato sem jo včeraj, ob najinem zadnjem srečanju, vprašala, če je zdaj vse v redu, ali moram še kaj popraviti. Odgovorila mi je, da bom videla v ponedeljek. V ponedeljek imam izpit! Izpit, pri katerem me lahko odslovijo, če ni vse v najlešpšem redu, čeprav bi naj bilo, saj sem se le lahko prijavila na izpit. Dodatne neprijetne občutke imam iz razloga, ker so mi nekatere predmete morali priznati še iz prvega letnika, ko sem padla iz starega sistema v bolonjski sistem.

In mimogrede sem včeraj, ko sem srečala par kolegov, ki so prišli do ustnega zagovora prvega dela diplomskega izpita, in jih povprašala po diplomskih seminarjih, dobila vsaj 3 različne odgovore. Število seminarjev, ki jih moramo oddati, je neznano, postopek pa ima prav tako vsaj 3 verzije. In nikjer nič pametnega ne piše. Tudi ustni zagovori izpita niso potekali ravno sanjsko. Od tega, da so kolegico hladnokrvno odslovili, ker je prebrala samo 5 knjig (ok, na tem mestu bi jaz lagala), do tega, da za super znanje dobiš 7, ker ocen pa že ne bodo zviševali, in tega, da oceno znižajo iz 8 na 6. Pri tem me moti predvsem to, da za znanje nisi nagrajen, medtem ko si za nepopolno znanje takoj kaznovan.

Napaka je bila kakopak že pri pisanju esejev. Nekoč nekje je bilo rečeno, da bosta na voljo 2 do 3 naslovi in da se piše 2 šolski uri. Zdi se, da je to veljalo le za angleščino, ker pri francoščini je bil naslov le en. Tudi število besed ni natančno določeno. Pravzaprav je vse skupaj uganka, dokler ne pridemo na izpit. Torej ne vemo števila besed, koliko časa imamo na voljo in koliko bo naslovov. In ja, pred takim izpitom je treba to vse natančno opredeliti. Zakaj? Zato, ker je bilo tako rečeno, zato ker je v igri velika mera živcev (ki se poviša, če ne veš, kaj se dogaja in če te zajebavajo) in zato, ker bi naj bil to zaključek študija, do katerega smo prišli z veliko težavami, ker smo bili poskusni zajčki.

Pa če povem še to, da sta bila prva dva roka diplomskih izpitov skoraj prazna, ker so v tem času še tekli roki za zaključek letnika, nekateri študentje pa sploh še niso imeli pregledanih diplomskih seminarjev.

Tokrat mislim, da smo si študentje res zaslužili počitnice, ker ni lahko delati, če se vsak dan šolskega leta nekaj spreminja, pa slučajno pozabijo obvestiti. Medtem ko bi profesorji lahko sedeli v svojih pisarnah in se že enkrat odločili, kaj bi radi. Aja, ampak potem bi nam morali priznati, da smo sposobni napredovati. In morda bi naš najsposobnejši študent dobil pravično oceno. Ampak je to nemogoče, ker boli, če si priznaš, da te dvaindvajsetletnik pelje scat v razgledanosti, trudu in sposobnostih.

četrtek, 27. avgust 2009

torek, 25. avgust 2009

Neprecenljivo

Scott: She's hot, man!
Šuši: Hey, when you knew I'm standing next to you, you said I was pretty!
Scott: And you are :D
Šuši: LOL

Nedelje v Ljubljani znajo biti precej zabavne. Z dobro družbo smo šli malo naokorg in vrnila sem se v zgodnjih jutranjih urah, še vedno nasmejana od vsega, kar se je zgodilo. Tudi od tega, da so mi nekateri spet želeli narediti sramoto, jaz pa sem se preveč krohotala, da bi to bilo mogoče.

Neprecenljivi so tudi ljudje v moji stolpnici. Gospa sosedova zvesto nadzoruje celo nadstropje, drugod pa imamo kamere. In gospa sosedova natančno ve, kdaj grem od doma in kdaj pridem. Včasih še celo to, kdaj dobim obisk. No ja, kamere pa zabeležijo moje nočne eskapade. Gospa sosedova na primer ve, da grem dopoldne od doma, vrnem pa se šele zvečer. Zjutraj me opomni, če bom potrebovala dežnik, zvečer pa pove, kaj so rekli na poročilih. Ve tud, katero je moje kolo in ga nadzoruje. Vsak dan naredi obhod po nadstropju, če ima slučajno kdo odprta vrata in opozori, da to pa ni dobro. Seveda gospa sosedova v dvigalu rada kakšno pove. Še najboljše od vsega pa je to, da gospa sosedova ni zlobna stara vešča. Vsaj zaenkrat ne, ker me še ni srečala, ko mi šele zjutraj uspe priti iz nočnega potepanja.

ponedeljek, 24. avgust 2009

Ženske sploh ne kompliciramo

Tipi za brezveze zakomplicirajo vse stvari samo zato, ker so prpe. In potem iz ljubosumja delajo neumnosti. Namesto, da bi ignorirali preteklost, ignorirajo sedanjost.

Bolj ko paziš, da ne bo kdo užaljen in iščeš nek normalen odziv, več kamnov dobiš v glavo.

sobota, 22. avgust 2009

Majhni trenutki

Če se vrata dvigala sredi Koloseja odprejo na obe strani ravno v trenutku, ko ti visok, postaven, močan in zelo simpatičen spremljevalec nežno poljubi potolčen komolec, ti pa ga gledaš gor, z velikimi žalostnimi očmi in tušlom, vsa ožgana od sonca.

Visok, postaven, močan in zelo simpatičen spremljevalec = prijatelj
potolčen komolec = poškodba s toboganov kot posledica celodnevnega divjanja po bazenu
ti = jaz (in to v trenirki)
velike žalostne oči in tušl = jaz in moj puppy face
ožgana od sonca = kolateralna škoda divjanja po bazenu.

četrtek, 20. avgust 2009

Misija: glavobol

Moj najljubši stavek v zadnjem tednu je "Pa jaz te bom fentala./ Ubila te bom, jao." Izzveni pa s precej obupanim glasom. Dostikrat je bil izrečen cimru - pa koji k me nekaj sprašuješ, če sem se zaprla v kopalnico in hočem svojih 20 minut miru (in še vedno mi ni jasno, kaj tip dela v kopalnici uro in pol!); pa koji k gobcaš, če vidiš, da berem knjigo/cajtng; pa kaj me neki na tiho sprašuješ, če ti pravim, da se te na balkon ne sliši (in jaz se ne mislim nazaj dret, da me bo cela stolpnica poslušala); pa kaj me tak čudno gledaš, ko pridem šele drugo jutro/popoldne domov???? Sej dečko je sicer fajn, samo občasno se mi zasmili, ker ga je tisto sevanje konkretno opalzilo. Mislim - kaj če bi bila jaz taka?

Nakar me kliče fotr, v jutranjih urah ravno na dan, ko bi jaz spala. Potem pa mi pove, da si je kupil kanu. Kanu? Kaj, a maš spet krizo srednjih let? A bi se rad ubil? A imaš vsaj razlog za tak nakup? (v smislu, če je končno pustil Krotildo in je to dovolj dober nadomestek - čeprav je po mojem še krompir bolj zanimiv od nje) In potem mu povem, kdo vse ima rojstni dan. Ker vem, da nima pojma. Jao, da bi ga s šibo nasekala ... pa niti malo mu ni nerodno, da ne ve, kdaj ima njegova prva vnukinja rojstni dan. No, pri njem nisem tako odrezava. Mu rečem samo: "Pa daj no fotr, porkamadona."

Mati? Mati so ostali pri tistem, da si bom vzela odmor za kako leto. In vedno znova ji moram razlagat sistem. Ne vem, zakaj, ker ga tako in tako ne razume. In potem mi pove, da si je kupila nove sandale.

Pa res se mi ne da mamice špilat. Niti psihologa ne.

In zakaj so potem vsi tako užaljeni, če jih pošljem k vragu? Ah če bi bili samo užaljeni - zakaj me potem kličejo, da sem jih prizadela? Ker jim samo še enkrat moram povedat, da mi dol visi in da si bom odprla en pir.

sreda, 19. avgust 2009

"Neprijetnosti"

"Le zakaj bi me motilo? Nisem ravno ljubosumna ženska. Nasprotno. Laska mi, če drugo žensko privlači moški, ki je z mano. Poleg tega pa, kako naj zahtevam od moškega, naj mi bo zvest, če grem sama v posteljo s komer se mi zljubi? Zaželela sem si, da bi mu lahko povedala, kaj se je prvi dan mojega bivanja v Limi zgodilo z Robertom. Vendar tega iz obzirnosti nisem storila. Nisem vedela, kako bi dejstvo sprejel, bala sem se njegovega odziva in razumem, da niso ravno vsi pri volji, da bi prisluhnili moji življenjski filozofiji."

Nimfomanka (Valerie Tasso) v hišo vsakega mladega dekleta! Če so starši preveč zaplankani za kaj takšnega, pa na štrik z njimi.

Med branjem (zadevo sem namreč prebrala v enem dnevu in ima nekaj manj kot 300 strani) sem se parkrat prijela za glavo, ker sem točno vedela, kam pot vodi. Sicer pa mi je všeč politična nekorektonst in odkrit govor o spolnosti. Konec koncev pa: kdor se boji te nimfomanke, ni niti približno zrel za Markiza de Sada.

torek, 18. avgust 2009

Nevideno?

- Ej Šuši, glej, malo celulita pa imaš.
- Ja, vem. Hvala da me opozoriš na to. Če te moti, me ne glej v noge. (klinc te gleda, kaj ti naj jaz, če si navajen paličnjakov od bab! Ti še fukročke pokažem?)

- (čez par ur, isti človek) Joj, daj Šuši, a moraš imeti tako kratke hlače gor. Jaz te ne morem nehati gledati v rit.
- A te celulit nič ne moti?


- Jao Šuš, kak si zajebala ...
- Ne, ti si. Jaz nimam tega gena.


- Šuši, tvoje noge pikajo.
- Jebat ga, slaba britvica. Počakaj še dva dni, ti bom z dlakami oko iztaknila ... če me tvoj ljubavni tepih ne bo prej pojedel!

- Joj Šuš, ti imaš tak ... plavalski hrbet.
- Prosim???
- Pa neeee, nisem nič grdega mislil!
- Pol pa imaš 2 sekundi časa, da to poveš kot kompliment.

- Joj, Šuška, jaz bi te peljal na en izlet. Pa bi šla na ono plažico, pa bi te s kremico mazal, pol pa bi te malo zmasiral ... grrrrrr.
- Joj, jaz bi pa raje šla s kom drugim. In nehaj se dret grrr, ker bom bruhala v loku. In pomanjševalnice niso za odrasle fante.

- Jao bejba, a bi mi ti pustila od zadaj, če bi se zraven spravljala?
- Z veseljem. Te vsaj ne bi rabila v fris gledat.

In še situacijska:
- Pa daj no, zakaj si taka do mene? (in cepetanje)
- A si slučajno zacepetal z nogami?
- (Sramežljiv nasmešek)
- What are you, twelve? O lubi jezus, jaz grem domov.

- Honey, put your shorts back on ... I don't want to have nightmares.

- Daj, jaz se ne bom zajebavala tu po polnem parkirišču s tvojim avtom. Na, parkiraj, da se ne boš potem pizdil name.
- (tip rukne avto)

ponedeljek, 17. avgust 2009

Usoda ali sreča? In služba?

Morala bi se prijaviti na diplomske izpite, da končam to klinčevo prvo stopnjo po bolonjskem sistemu, pa gredo vse čestitke FF, da se ne morem. Ker so vse skupaj zakomplicirali v božjo tetko, jaz pa sem trenutno sposobna samo ono teto na šalterju ven potegnit in se dret na njo vsaj dve uri. Po eni strani tudi vem, da sem takšna, da mora biti vse urejeno v določenem trenutku, da se lahko zberem. Sploh v trenutnem stanju.

Pozitivna stran vsega skupaj je to, da me je faks sam prisilil, da si vzamem eno leto "fraj", kar bi si pravzaprav morala, da pridem malo k sebi. Pozitivna stran je tudi to, da se v času mamine operacije ne bom učila v Ljubljani, ampak bom lahko sedela v mariborski bolnišnici. Lahko bom šla čestitat nečakinji za rojstni dan, lahko se bom poslovila od moje lubice, ki gre za pol leta na izmenjavo, lahko bom zadihala, lahko si bom vsaj delno malo uredila tisto, kar si moram. Končno bom imela čas za fizioterapevta in mogoče si bom rešila hrbtenico, preden pristanem na invalidskem vozičku. Izpite še vedno lahko grem delati konec septembra. Vsaj kakega ... in si vzamem stvari bolj na easy.

Usoda in sreča je samo izgovor, gre za to, da sem rabila push, da sem dojela, kaj pravzaprav rabim. In da se znebim perfekcionizma in sekiranja, če nekaj ni opravljeno takrat, ko si zamislim.

P.S.: iščem delo, blogerska pomoč več kot dobrodošla ;)

sobota, 15. avgust 2009

1:1/2

Moji lubici ves čas govorim: "Seveda smo take. Poglej kakšni so naši starši! Tako smo se trudile, da ni bi bile zafrustrirane, kot so naše matere, da smo postale kot naši fotri" Potem pa me zalije en ogromen val, poln majhnih kakcev in otroške scalnice in se zavem - še hujša sem kot fotr! In vse uničim, zgrizem, raztrgam, popljuvam, stopim gor, zmečkam in vržem v koš.

Ne zaupam in nič več ne verjamem. Vsega sicer nisem sama kriva - prav posebej drugače tudi ne more biti. Nenasitna, ker je vse skupaj kot McDonald's hrana. Sebi morda lahko razložim in razumem. Zaradi tega bi tudi komu drugemu odpustila napake. Ne vem pa, kako naj razložim komu drugemu. Še posebej tistemu, za katerega je to morda pomembno. Morda bi razumel ... dvomim, da bi odpustil. Še bolj pa dvomim, da bi pozabil. Ker sem že zdavnaj obupala nad tem, da bi ljudi sodila po sebi. Po drugi strani: morda mi sploh ne bo treba ničesar razlagati, ker morda res nimam razloga, da bi kaj verjela.

četrtek, 13. avgust 2009

Le silence des fourmis [tišina mravelj]

Požiram knjige, ampak samo tiste, ki nimajo neposredne veze s faksom: torej takšne, ki niso na seznamu obvezne literature. Tistih ponavadi tako in tako ne dobim v knjižnici. Je pa res, da sem že očarala knjižničarko na oddelku (hihi) - ko sem si sposojala vaje za slovnico. Da ne bi o tem, da mi profesorice v mailih pošiljajo pozdrave iz evropskih prestolnic in mežike.

Kakorkoli že: komaj sem čakala, da preberem letošnjega nagrajenca za Nobelovo nagrado. In sicer bukvico, ki mi jo je kupil bratec v zahvalo za prenočišče, ki sem mu ga nudila mesec in pol. Šok je to, da je tak vrhunec literature, izvod v francoščini, stal manj kot 5 evrov, medtem ko klinčevi delovni zvezki za OŠ stanejo po 20 evrov - mi je švester pravila včeraj. Literatura ostane, ti da neko zadovoljstvo, ti da misliti. Delovnih zvezkov pa navadno niti ne rešijo do konca, le šolska torba ima vsak dan 7 kg. Nekoga bi bilo treba po stopnicah vrečt! (ja, zaščitniška sem do mojih malih pikecov, ki sploh niso več tako mali)

No torej, brala sem Le Cleziov esej L'Africain. Tukaj je nekaj odlomkov (prevajala sem jih sama in na hitro):

" C'etait un moment de nos vies, juste un moment, sans aucune explication, sans regret, sans avenir, presque sans memoire. "
[To je bil trenutek naših življenj, samo en trenutek, brez kakršnega koli pojasnila, brez obžalovanja, brez prihodnosti, skoraj brez spomina.]


" Il paratgera l'amour et l'aventure avec sa femme, a cheval sur les sentiers de montagne. Puis la solitude et l'angoisse de la guerre, jusqu'a l'usure, jusqu'a l'amertume des derniers instants, ce sentiment d'avoir depasse la mesure d'une vie. "
[Z ženo je delil ljubezen in pustolovščine, na konju po gorskih poteh. Potem osamljenost in grozo vojne, do izčrpanosti, do bridkosti zadnjih trenutkov, ta občutek, da je prekoračil okvire življenja.]

" C'est ainsi que je le vois a la fin de sa vie. Non plus l'aventurier, ni le militaire inflexible. Mais un viel homme depayse, exile de sa vie et de sa passion, un survivant. "
[Tako sem ga videl ob koncu življenja. Nič več kot avanturista, ali neprilagojenega vojaka. Ampak kot ostarelega moža brez države, pregnanega iz lastnega življenja in od strasti, preživelega.]

" A la fin de sa vie, je me souviens qu'il m'a dit une fois que, si c'etait a refaire, il ne serait pas medecin, mais veterinaire, parce que les animaux etaient les seuls a accepter leur souffrance. "
[Ob koncu življenja, se spominjam, mi je enkrat rekel, da bi, če bi lahko še enkrat izbiral, ne bil zdravnik, temveč veterinar, ker so živali edina bitja, ki sprejmejo svoje trpljenje.]

sreda, 12. avgust 2009

kocka ledu v viskiju

Moji midnight snacks imajo več kalorij, kot moja kosila. Tečno mi je kuhati za enega. Še bolj tečno se je zjutraj zbujati, ko ni elektrike. To pomeni, da moram ven na kavo - potem pa v 9. nadstropje peš. V kopalnici je tako temno, da lulam pri odprtih vratih - tuširanje pa ni ravno varno pri moji spretnosti. In ta elektrika uničuje moje jutranje navade. To pa težko sprejemam. Ker imam ogromno za predelati za faks.

In celodnevne slabosti mi tudi niso všeč. Utrujenost še manj.

Sam sedela bi na balkonu s pivom v eni roki in cigareto v drugi - pa mi alkohol sploh ne paše. In večere prebluzila nekje na dišečem.

torek, 11. avgust 2009

Precep

Spet smo tam. Moja postelja je kot oblak, moje misli pa švigajo sem in tja. Od tistega neverjetnega večera, do tistih nekaj skritih trenutkov varnosti in udobja v objemu. Do nezavednega branja misli: "Ali bom vedno takšna? Bom do 35. leta menjavala partnerje, brez obstanka in brez varnosti?" Tudi do tega, če smo sploh sposobni biti zvesti. Ne varamo in se ne vežemo.

Ali bi raje tisto, ko lahko govorim o vsem, lahko jočem še kje drugje, kot zaprta v kopalnici, ali tisto, kar izgine v najbolj primernem trenutku in se ne pojavi, dokler ne dovolim? In če prvo, bi postala ranljiva, če drugo, bi postala še trša. Kak pa bi postal ti, če bi bil? Bi mi vedno odpuščal vse moje male neumnosti? Bi res lahko bil zvest? Bi lahko bila jaz? In če drugo, bi me razvajal, najine noči bi bile nepozabne in ves čas bi bilo razburljivo, polno iskric in tiste intimne nežnosti za zaprtimi vrati. Kaj pa tveganje, da nekaj izgubim za zmeraj. Tisto nekaj, kar zdaj najbolj rabim? Bi potem še vedno razumeli vse moje muhe?

Bi se lahko prepustila, sprostila in dovolila, da me nekdo "skapira"? Bi lahko pustila tisto, kar bi lahko imela? Bi božanje po laseh v soju sveč lahko zamenjala za noči v objemu nekoga, ki smrči? Bi nočna potepanja in jutra med starinskim pohištvom zamenjala za vzajemne večerje doma? Bi se še naprej pustila kovati v zvezde, ali bi dovolila, da ve, kaj mislim o sebi? Bi se pustila razvajati, ali bi razvajala vzajemno?

Je karkoli od tega sploh to, kar hočem?

ponedeljek, 10. avgust 2009

Trogir

Ah, pa smo nazaj. Bilo je čudovito, noro, zabavno, nepozabno, smešno, naključno, sproščujoče.

Škoda le, da moje telo ne jebe pet posto mojega dopusta. Glede na to, da sem pred odhodom poznala samo Johnnyja in pogojno njegovega Cimra, smo se z ostalimi babami odlično ujele. Jah, 2 tipa in 5 joškatih podalpskih deklet - ni jima šlo slabo. Gospod Jure in gospa Danica sta nam popolnoma zaupala zgornji del hiše s tremi terasami (od katerih je ena imela izhod iz moje sobe, torej sem se lahko mirno sončila zgoraj brez), gospod Jure nam je nosil piva, gospa Danica pa nam je spekla miške. Obljubili smo, da se vrnemo naslednje leto. No, vsaj midva z Johnnyjem.

O barvi na moji koži pa po pričakovanjih ni ne duha ne sluha. So me pa zato toliko bolj popikali komarji. Primer:


To je bil tisti dan, ko smo šli malo pogledat, če Split še stoji (in v tej oblekci res zgledam malo debela in malo noseča; je pa udobna za znoret).

Ker se zaradi slabega prenašanja tamponov nisem mogla kopati, sem skrbela za hrano in čistočo, Johnny pa me je vozil naokrog in prenašal moje muhe. Ampak očitno sem bila pridna, saj sem dobila tole (kljub temu, da sem mu uspela zjebat alarm na avtu):



In ukazal je, katera očala si moram kupiti (iz strahu, da polomim max mara očala, sem si kupila še Ray San emo špeglce); izbral je črna z roza "zaušniki".



Seveda sem mu dovolila tovrstno ukazovanje, saj sem ga tiste noči, ko je spal pri meni, vestno brcala. Res pa je tudi, da sem bila včasih na robu tega, da nekoga napizdim, ker je najina spalnica postala dnevna soba, kamor so ljudje vstopali brez trkanja, legli na najino posteljo itd. Kar me sicer samo po sebi ni tako motilo, razen kadar sem uletela izpod tuša ali se preoblačila. Mislim, da so čisto vsi videli tako moje oprsje, kot tudi mojo rit. No ja, nisem se ravno sekirala, bi pa zelo cenila nekaj trenutkov samote. Še posebej takrat, ko sva se z Johnnyjem kaj pogovarjala.

Lahko rečem, da smo vsi uživali. Kadar nismo vzdihovali nad čisto vodo v našem zalivu, lepimi ulicami v Trogirju in Splitu ter količinami piva, ki smo ga popili, smo pisali naše glupe izjave in modrosti. Bilo jih je več, kot smo pričakovali. Predvsem prvih :S

sobota, 01. avgust 2009

Slamnik in slama med zobmi

Stare zgodbe, novi začetki. Satenasta podloga obleke je predobro drsela po gladki koži. In on je bil seksi. Prišel je s tistim sijajem v očeh in me prijel za roko. Minilo je že dosti časa odkar sva se nazadnje videla in v tem času je odrasel. V moškega, ki zna dati ženski občutek, da je Ženska. Na tiho je tudi priznal, da mu je všeč Ljubljana ... in da bi rad vedel, kako jaz živim zdaj. In da bi z menoj hodil po vseh najinih mestih, ki naju ločujejo in družijo hkrati. In kamorkoli že gre, vedno bi rad, da pridem z njim: London, Trst, Pariz, Amsterdam, Provansa. Da bi mi spet pripravljal zajtrke in me pokrival, ko bi zbrcala rjuho s postelje.



Nimam pojma, kdaj se bova naslednjič videla. Niti ni pomembno. Morda čez 2 meseca, morda čez eno leto. Vem, da me bo poiskal.

četrtek, 30. julij 2009

Vidim razliko

To je kot moji lasje. Čudoviti so, vendar se bo prej nakodral beton, kot bom jaz nakodrala svoje naglavno okrasje. In ljudje s kodri - pravijo, da so kodri nadležni. Pa sej se menda večinoma že sprejemamo takšne, kot smo ... pa vendar si včasih zaželimo spremembe.

In po dvajsetem letu do sprememb prihaja. Skoraj že imam rit, dobila sem mozolje, pojavljajo pa se še druge zanimive spremembe: poleti nisem nikoli tako rjava, kot sem bila kot otrok. Pa je moja mama polna pigmenta, prav tako fotr, jaz pa sem bela. Res je tudi, da se precej manj nastavljam soncu. To je pa posledica neke druge spremembe - vsako leto slabše prenašam vročino. Rada imam sonce, ampak vročina in pritisk tako zmedeta moje telo, da padam skupaj. Spremenila se je tudi koža. Po dvajsetem letu sem dobila mozolje! In pege. Vedno ko se je kdo pritoževal, da ima pege, so se meni zdele prav simpatične. Ampak mi niso več tako zelo: ko se pogledam v ogledalo, vidim flekast obraz, ki pa je pozimi pač bel z nekaj lepotičnimi pikami. Jaz pa sem po novem vsako leto bolj pegasta. Moram prav pogledati, kdo od mojih prednikov je kriv za to. In za to, da vsi ljubljanski komarji pijejo mojo kri, kljub temu, da se nasprejam s sredstvom, ki bi naj ščitilo pred komarji!

sreda, 29. julij 2009

Jebeni Dormeo

Sem za darilo (pretvarjajmo se, da je bilo darilo za diplomo) dobila posteljnino Dormeo - ja, tisto, ki jo tako na veliko oglašujejo v Mercatorju. Seveda sem nemudoma vse stlačila v pralni stroj in oprala. Iz pralnega stroja sem potegnila prežvekano gmoto modrih rjuh (tokrat nisem ničesar pobarvala). PREŽVEKANO. Seveda sem dokupila rjuho, da bo ja vse v stilu, poleg tega sem rabila še kakšno rjuho (ker sem med selitvijo vse izgubila).

Te kose blaga sem lično zložila (še mokre, za pol urce, da se poravnajo) in obesila. Iz sušila sem vzela še vedno precej PREŽVEKANE kose blaga. Pa sem si rekla: "Prav, bomo pa zlikali, ker to je res preveč prežvekano." Ok, napenjalne rjuhe res nisem šla likat, ker takšna mazohistka pa tudi nisem. Ampak stvari so še vedno PREŽVEKANE. Pa sem jih dobro zlikala, o ja! Imam nov, drag, učinkovit, napreden likalnik. Ampak te pizdarije se ne da poravnat! Če nisem pol ure potiskala likalnik gor in dol, uporabila izdatne količine pare in se na koncu že metala po likalniku, potem pa tudi nič ne rečem.

Edina pozitvna stran je to, da imam še en kovter (torej tretji), če pride kdo prespati. Zdi se mi sicer nekoliko velik, tako da samo upam, da bo šel v ostale prevleke za posteljo. Ker če ne, majkemi, da ga odrežem! Prevleka za vzglavnik bo sicer tudi prišla prav (bo na enem od treh vzglavnikov), ampak le, če bo zlikana. Ja halo, pa kdo še lika posteljnino!?

Morning glory

Malo stvari mi je svetih. Ena od teh je tišina pred jutranjo kavo po neprespani noči, bolečinah v poškodovanem delu hrbtenice, novih komarjih pikih in zateklih prstih. Zahtevam malo: počakaj, da skuham kavo, naredim 6 požirkov, prižgem čik, zazeham, se raztegnem in vsaj enkrat udarim z glavo v mizo. Potem pa lahko vsi govorijo. Odgovori seveda še vedno niso garantirani. Sploh pa ne odgovori na neumna vprašanja. Kot:

-Kako si naredila, da vrečka drži pripopana na ploščice? (what are you, 6? Mokro vrečko pripopaš gor, pa se posuši!)
-Kaj misliš, da bi kava šla v kosmiče? (Ne! Ker je moja in ker je bom še eno šalco spila, zdaj pa tiho!)

Oh those children, they just adore me. Sem imela takoj pomirjevalo, in je pomagalo:


torek, 28. julij 2009

Čik in cedevita

Boljše paše kot jagode in čokolada in negativni učinki se izničijo. Garantirano. Seveda sem upala, da bo to ubilo tudi kakšnega komarja, a te sreče nisem imela. Sem pa imela to (ne)srečo, da je nekdo odreagiral na moj "moški ste take svije, ej". Pa rečeno je bilo v smehu. Ampak madonca, sem nekomu na žulj stopila. In dobila nazaj postreženo, s smetano na vrhu. Potem pa mi naj kdo reče, da tipi nimajo PMS-a!

Najbrž je res to, da vsak sebe vidi drugače. In vsi kdaj govorimo eno, delamo pa drugo. Nekaj pa sem se le naučila: v kritičnem trenutku si rečem "e, jebat ga" in grem dalje. Pa še to, da se smejim. Nič več ni sveto in nič ni večno. Mi bodo pa vedno ostali večeri s čikom in cedevito (dokler se bo še dalo kaditi). Če me ne bodo prej pojedli komarji.