torek, 27. december 2011

Razočaranje pravne države

Družbena občutljivost je ponovno doživela hud poraz v nasprotju z razpihano nestrpnostjo, ki se vali po vseh luknjah doline Šentflorjanske. Ustavno sodišče je presodilo, da ima nestrpna večino več pravic kot občutljiva manjšina. Tukaj ne gre samo za to, da homoseksualni pari lahko posvojijo otroke, gre za odrekanje osnovnih človekovih pravic in ignoranco do sodobne družbe, ki obstaja že dlje kot se nov družinski zakon sploh napoveduje. Zaščita, ki bi jo država morala nuditi tistim, ki jo potrebujejo, je še enkrat kruto zaropotala po tleh.

Odločitev ustavnega sodišča, da se dovoli referendum o človekovih pravicah (kot se je izvajal že enkrat), je napačna in škodljiva. S to odločitvijo so nestrpnežem povedali, da so v svojem razpihovanju sovraštva popolnoma svobodni in jim pritrdilo v poniževanju tistih, ki novo ureditev potrebujejo in jim tudi pripada za ustvarjanje poštenega življenja. Ustavno sodišče je tako dovolilo, da se odvzamejo pravice manjšini, čeprav s tem ne bi bile pravice večine nikakor omajane. Dovolio je, da neka skupina na ves glas širi misli o manjvrednosti nekaterih državljanov in povzdiguje preživele srednjeveške kvazivrednote.

Ob takšni disfunkcionalni tenkočutnosti države, lahko samo upam, da se je v glavah večine državljanov že izoblikovala zavest o sodobni družbi, pravičnosti, enakopravnosti in človečnosti. Nekdo konec koncev mora pokazati vrata nestrpnosti.

nedelja, 25. december 2011

Božičkanje

Zbujanje ob najlepšem sms-u ever, kosilo pri kitajcu, večerja z razširjeno družino in igranje enke s sestričnami in bratranci. Wrong food overdose in zatečen fris ob zbujanju (bujenje pa zaradi bolečine v trebuhu kot posledice sporočila mehurja, da me ekstremno fejst lulat). Kar je še vedno boljše kot pobiranje in pometanje okraskov (kot že parkrat za božič), ker je okno prevrglo smrečko.

Fotra sem nagnala na izlet že sinoči (menda z novo lubico, ker kroti je passe) in sem se tako lahko razkomotila v trisobnem stanovanju in uživala v tišini. Jutro s čajem in službenim čtivom ter sortiranje daril na rojstnodnevna in božična. In od kdaj praznujemo božič, če je dedek mraz bolj zakon ... v tem tednu bo itsk manj gneče v trgovinah, darile pa bodo končno znižane na normalno ceno.

Najbolj pa cenim tale mir in dejstvo, da mi ni treba tudi letos praznovati v bolnici. Vsaj danes ne.

torek, 20. december 2011

Večerni razpizditis

Ko prideš domov v vegetativnem stanju in ti prekleta đezva iz omare pade na glavo, ker se en leni qrc ni mogel bolj stegnit med čohanjem po riti, da bi normalno pospravil stvari.

Na mizi še vedno sameva v tihožitju kozarec, ki ga nisem imela časa pospraviti in na odcejevalniku me čaka pomita posoda od predvčerajšnjem. Niti ni vsa moja, ker doma si imam itak čas samo še točit vodo v flaške in iz vedno enake pososdice jesti zajtrk.

In potem dva dni lepo prosiš, če lahko gre nekdo kupit toaletni papir, ker v vegetativnih stanjih ob urah, ko hodiš domov, ni nič več odprto. In ker nikogar očitno ne moti, da ni ene tako osnovne potrebščine.

Za nameček si še kdo drzne prositi, da napišem listek, kaj vse je treba kupiti, ker je prelen, da bi pogledal v omare in se obnašal svojim letom primerno.

Važno, da je moja orhideja zacvetela :)

ponedeljek, 19. december 2011

Neobstoječe agregatno stanje

Pride tak čas, da od nikoder prileti levi kroše ali trije in ti zafurajo celo pozitivo. Še črpam iz neznanih globin. Vsekakor pa je agregatno stanje nezavidljivo, in čisto slučajno sem se spomnila, da mi je nekoč nekdo obljubljal, da bo prenesel vsa moja agregatna stanja ... pa jih itak ni. No, tisti ta bolj pomemben tega nikoli ni obljubil in ima zato prednost, ker so moja pričakovanja izjemno nizka. V bistvu nimam več nobenih pričakovanj.

V naslednjih tednih/mesecih se bom posvečala čisto osnovnim stvarem in bom za nekaj časa izginila iz socialnega življenja. So kaplje čez rob in tudi jaz nimam toliko jajc.

Se sestavljam in čakam še en udarec.

nedelja, 11. december 2011

Demoniziranje

Že nekaj let se bojim, da predsednik določene stranke izkazuje vedno bolj radikalna in diktatorska nagnjenja. Še posebej očitno to postaja v zadnjem času. Po mojem mnenju se je pokazala tudi kritična težnja po obstruiranju vsemu, kar ne zraste direkt na njegovem zeljniku, tudi če je ideja dobra, in strahu vredna želja po vladanju.

V zadnjem času se je izkazala tudi zelo nevarna demonizacija vsega tujega. In jaz nočem živeti v državi demonov, niti ne mislim prenašati otročjega obnašanja v parlamentu, kjer naj bi se sprejemale ključne odločitve za dobrobit državljanov.

Vse kar so zadnje predčasne volitve prinesle, bom še naprej spremljala z lupo. Skrajni čas je, da se vseh 90 sedečih začne pošteno bati odziva državljanov. Jaz namreč ne dovolim poniževanja, odvzemanja pravic, nekulturnega dialoga in destruktivnih odločitev. Nobene vlade, nobene koalicije in nobene opozicije.

Krizo vrednot, s katero se tako veselo opleta zadnje čase, so sproducirali ravno tisti, ki bi naše skupne vrednote morali zagovarjati in varovati. In ravno ti isti bi se morali resno zamisliti nad svojimi vrednotami. Preprosto ne smemo več tolerirati sranja po peskovnikih in izkazovanja namišljene moči.

petek, 09. december 2011

Ugotovitve

- Some things are just not meant to be.
- Moj fiktivni sospalec ima več jajc kot jaz, krajši delovnik, višjo plačo in izjemne kuharske sposobnosti, ker me vsak večer pričaka z zdravo večerjo. Da niti ne govorim o ostalih njegovih popolnih karakteristikah.
- Nujno rabim uvod nazaj v žuranje. O alkoholiziranju bom krepko premislila, ker me ena včerajšnja cuba libre preganja že cel dan.
- Tudi s fotoaparati se ne razumem najboljše, čeprav se kdaj kdo potrudi, da iz moje nefotogeničnosti dobi dobro fotko.
- Ne vem, čemu pripisati, ampak končno se mi je uspelo zrediti za skoraj dve kili - to bo treba proslaviti z več hrane.


nedelja, 04. december 2011

Zvok sonca

Sem si včeraj pela to pesem, pa mi sicer ni preveč všeč. Nasploh sem čisto zadovoljna zadnje čase in se že težko spomnim, kdaj sem bila nazadnje tako dolgo tako zelo poskakujoča. Vsak dan se zbudim s pesmijo v glavi in bi si jo na troli najraje kar na glas pela ... ampak tolk odprta pa spet nisem, da bi mirno prenesla, da me cel avtobus čudno gleda. No ja, mogoče pa bi pričarala vzdušje "gremo na izlet" ob 7h zjutraj, kdo ve :)

Po zares dolgem času sem si vzela tudi sobotni večer z mojimi lubimi babami v Mariboru in se še dodatno napolnila z energijo. V upokojenskem stanju utrujenosti ob polnoči (in z okrnjeno sposobnostjo za vožnjo ob tako poznih urah) sva se z mojo lubo odločili za pižama-party, gospa mama, ki me je do zdaj že posvojila, pa je presenečeno vprašala, če greva že spat. Sva ji razložili, da imava vodko v omari, v odeje pa sva zaviti zato, ker imava v resnici oblečene minice in čakava, da gre spat.

Zjutraj me je med vožnjo domov čakalo sonce, ki se je prav trudilo premagati meglo in v Božjem Presredku mi je že z vso močjo sijalo v oči. Hitro sem ga izkoristila za fotosintezo ob beli kavi, da si zares vzamem dovolj energije za skrb, ki jo grem izvajati čez 5 minut. Malo so me pretekle izkušnje naučile, da s polno žlico zaužijem tistih par dni, ko je res vse ok, ker še prehitro pridejo hudi dnevi. Ampak po tej dozi veselja, mi Chuck Norris ne seže niti do gležnjev. Lahko je samo moja osebna asistentka za planiranje zasebnega lajfa.