Murphy me kar noče zapustiti. In moji hišici iz kart, ki jo gradim previdno in počasi, vsake toliko nekaj odpihne kakšno nadstropje. Če je samo nadstropje je še v redu, dokler se spet ne sesuje cela hišica.
Ponovno sestavljanje mi je vzelo malo energije, je pa za vsem skupaj prišlo neko nenavadno umirjanje in misel na to, da je bilo navsezadnje lepo zaspati v objemu in se zbuditi zaradi žgečkanja po razbolelem trebuhu in parkiranja ene težke roke okrog pasu. Pomirja me tudi misel na to, da se lahko zabubim med sveže rjuhe, medtem ko po sobi diši po sveže opranem perilu in sveže opranih laseh. In modrica v opomin na to, da smo se po dolgem času z babmi skupaj smejale v sonce in brundale v luno.
Mogoče počakam še samo na piskanje telefona, da vidim, če mi je vikend prinesel še kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar