torek, 27. april 2010

Politično obarvan praznik

Res se mi želodec obrača, ko poslušam politikanske govorance ob (kateremkoli) prazniku. Sploh glede na to, da se trenutno IZVOLJENA vlada zeza z interpelacijami, odstavljanji, razkrivanjem tajnih podatkov in metanjem v drek. To zadnje bi lahko postalo olimpijska disciplina: Slovenci bi bili prepričljivi zmagovalci.

Je že tako, da politika mora biti. Res pa mi je žal, da je slovenska politična zasedba na tako nizkem nivoju. Na več nizkih nivojih, pravzaprav. Da spodbuja krizo vrednot, ki se je pojavila. Da spodbuja poneumljanje naroda in da sama poneumlja narod s svojimi umazinimi igricami.

Predvsem pa bi se lahko naši velecenjeni politki (ki niso baš intelektualci) kdaj spomnili, da so tam zaradi naroda. Zaradi ovčic, ki jih gledamo in čakamo, da storijo kaj za nas. Ker sami imamo do določene mere krepko zavezane roke.

Ali drugače povedano: namesto arbitražnega sporazuma in kupom interpelacij, bi lahko pogledali, kako bi se dalo zaposliti preveč brezposelno ljudstvo. Ideologija ne da kruha na mizo, čeprav se lepo sliši.

nedelja, 25. april 2010

Pride dan

Ko ceniš, da še kdo ceni sarkazem.

In ko si prav želiš, da bi komu lahko rekel, da je kmet zarukani, pa srečuješ samo dobrovoljne ljudi.

In ko po dolgem času piješ homemade kavico z alpskim mlekom (in lahko ignoriraš domače mleko).

Zdaj pa naj kdo reče, da me ne razveselijo majhne stvari.

sobota, 24. april 2010

Vedeti nič?

Prisostvovala sem na nekem sestanku in pozneje sedela v malo večji družbi. Že tako sem alregična na ljudi, ki dosti govorijo, pa nimajo nobene podlage. Kadar nečesa ne vem, sem pač tiho. Ali vprašam.

Opažam pa pojav ljudi, ki ničesar ne vedo, o ničemer niso prepričani, se jim niti ne ljubi pozanimati, usta pa odpirajo na veliko. Ko jih pa vprašaš o podrobnosti, pa so zaprepadeni. Brez odgovorov. Nekateri si celo drznejo zviška gledati na druge, in jih pozneje spraševati za nasvete in pomoč. Moj odgovor v takem primeru je seveda univerzalna odklonitev in žalitev: fuck off. Sledeče debele poglede mirno ignoriram (pravzaprav me zabavajo).

Še bolj alergična sem, kadar na enem mestu dobim od dveh ljudi popolnoma različne napotke. Seveda si stvari zabeležim, da jih ob morebitnih težavah nekomu lahko potisnem pod nos. Vedno deluje.

Sem pa bila malo presenečena, ko se je od mene delno pričakovalo, da sodelujem pri stvari, ki ni bila niti konkretno določena, niti (za moje zahteve) primerno organizirana. Poleg tega, da mi nekateri sodelujoči niso všeč, oziroma imam z njimi slabe izkušnje. Omenila sem, da nimam namena svoje glave natakniti na kol in razstavljati. Določenim ljudem, ki so preleni, da bi karkoli postorili sami, pa niti slučajno nimam namena delati uslug in zastavljati svojega imena. Poleg tega, da nisem nek flegma človek, ki bi se igral igrice.

Sicer pa nisem čisto prepričana, v kakšnem položaju je Zemljica zadnje čase, da ljudje norijo z norijami in mislijo, da jih bomo vsi vedno poslušali. Vsi so nekaj živčni in napadalni. Sej bi rekla "kje je Hitler, ko ga rabiš." Ampak nočem žaliti žrtev njegove krutosti. Razen če dopolnim, da bi Hitler moral oklestiti sam sebe.

četrtek, 22. april 2010

Urgiranje uriniranje

Ne maram teženja. Ne maram niti pozabljanja na dogodke, besede. Če imaš nekaj v zavesti, lahko to spreminjaš. Moje potrpljenje pa ni večno.

Ko povem, navadno izpade kot šok. Hit the bricks and then come back. To je urgiranje.



To je pa več kot dovolj časa na razpolago. Včasih je treba zvrtati ceste in porušiti mostove, ki so ti všeč. Težko. Ko se prah poleže pa: "Lakše se diše."

sreda, 21. april 2010

Pomladno kokodajsanje

Z mojo lubo pri zajtrku:

- Ej, sam meni pa niso tak všeč moški v uniformah.
- Eh, meni so ... v zdravniških haljah. (jokanje od smeha)
- No, sam kakega marinca bi pa spustila blizu. Imajo čar.
- Ja, al pa kakega letalca.
- Uuuu, sam na pilota pa bi bila šibka.
- Jaaaaaa, piloti so seksi. (kratka zgodbica o pilotu, ki vozi na relaciji Graz Mallorca)

-Sam pilot bi bil idealen tip za mene. Seksi je, pa ni dosti doma.
- Ja, res. Samo ... ta tvoj pilot bi še katero drugo servisiral.
- Pa naj servisira, sam da dobro, da mi ne bo sramote delal.
- Mater, zdaj sem kr jezna na imaginarnega pilota, ker servisira druge babe. Še malo pa ga bom nadrla.

Nič, greva še malo kokodajsat naokrog.
(v opravičilo naj povem, da me je zbudila mačka, ki mi je skočila na glavo)

nedelja, 18. april 2010

Vikend varuška

Đizs, jaz sem otrokom najbolj neprijazno bitje. Vključno s tistimi, ki jih obožujem, ker so "moji". Sej otroci niso slaba bitja, nasprotno, otroci se mi zdijo najbolj zanimiva bitja. Mali in malo večji, pa tako ostro izražajo svoj značaj. Super so, če jih gledaš od daleč. Kot v izložbi. Otroci v izložbi bi bili edina primerna izbira zame, če bi me višje sile določile, da postanem mati.

Pravzaprav so mi otroci tam do tretjega ali četrtega leta še zanimivi, ker ubogajo. In ker se jih da vse nasrat. Daš jim žlico in se nekaj časa ukvarjajo z njo - še posebej, če zraven zabluziš kaj o škratkih.

Takšni malo starejši, pa že začnejo spraševati in brskati. Sploh naši imajo nek dar govora, ki bi ga včasih ukinila. Res, za nekaj minut na uro. Še posebej odkar so se sinusi odločili, da me ne marajo in me cele dneve rahlo špika v glavi. In včasih bi z veseljem preprečila udejanjanje njihovega raziskovalnega duha. Pa se še predobro spomnim, kako nadležen otrok sem bila jaz.

Ampak res pa ne maram otrok, kadar raztrančirajo moje zadnje vložke, ali polijejo moj (malo dražji in težko dostopen) puder po vsej ostali kozmetiki. Ker hec je ravno v tem, da bi z njimi razrezala vložke, jih polila s tempara barvami (kot v reklami), ali jim pokazala senčila, maskaro in puder ... če bi samo vprašali, kaj je to in če lahko pogledajo.

sobota, 17. april 2010

Popolnost tišine

Nekatere stvari so nedoumljive. Kot popolna tišina, ali trčenje dveh svetov. In potem se to dvoje združi.

Trenutek, ko en domišljijski svet trči v drugega in se razumeta skoraj brez besed. Ali ni nič čudnega, če je kaj čudno. On je imel sladoled, mene je zeblo v roke. Dopolnjevala sva besede, čeprav sva imela čisto različne misli. Sramežljivo pogledovala, če kdo opazuje. In se nama je nekako čudno zdelo, da greva skupaj po poti, čeprav sva oba peš in greva v isto smer.

Vse to zaradi tistega lepega parka v kletki.

petek, 16. april 2010

Back to black (humour)

Že res, da me občasno razkurijo ljudje, ki se vmešavajo in so sploh nevoščljivi. Imam pa super zdravilo zase in za tiste nezaželene. Ja vem, zelo lepo od mene.

No tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da sem najbolj smešna, kadar bentim nad malimi nadležnimi krotami. Problem je v tem, da včasih ravno nočem biti smešna ... ampak sem na koncu dobre volje ravno zato, ker se nekdo nasmeji.

Zadnji mesec sem še posebej vesela, ker je moja lubica spet doma in se dosti vidiva, kar praktično pomeni, da lahko vsak dan prijavim vsaj eno politično nekorektno. In to nekomu, ki ceni črn humor, ima dar razvijanja zgodbic in se z menoj krohota ob totalno neprimernih izjavah. Osvobujoče, vam povem (osvobujajoče, osvobodujoče, osvobodabadabadoo ... kwa???? špelca, slonči, help! Danes mi ne gre ...).

No, bistvo je, da črno ni tako črno. Razen, kadar me med predavanjem zgrabi situacijska komika. Takrat ni prijetno. Pa vendar vem, da me bo moja lubica na koncu potolažila. Človek se hitro navadi pozitivnih, zabavnih in sproščenih ljudi. In ravno pred nekaj dnevi me je znanec vprašal, kako to, da sem tako nasmejana ob tako resnih stvareh. Pa sem mu razložila: ko ti življenje postreže z neprijetnimi stvarmi, moraš ohraniti humor. Priznam, morda bi mi bile stvari manj smešne, če ne bi poznala tistih nekaj ljudi (žal so redki), za katere vem, da mi vedno stojijo ob strani. Ali: kadar jebeš ježa, si misli, da je Johnny Depp.

O konkretnih izjavah pa raje ne bi. Niso za občutljive oči, ki razsajajo po internetu.

ponedeljek, 12. april 2010

Posebna zahvala

Tistim, ki komaj čakajo, da mi nekaj spodleti. In tistim, ki so jezni, ko mi kaj uspe. Lahko frcam mušice.

Sicer pa se ene stvari kar dogajajo. V nekem trenutku me je dobil tornado in povzročil celo zmedo. Še vedno razmišljam o pravem trenutku.

In pravi trenutek je bil ... pri meni sicer nikdar ne trajajo, tako da si še ne manem rok. Malo bom še počakala. So me pa prvi dan v novi službi našli še ljudje, ki hočejo prispevke. Radijske namreč. Absolutno se ne bom poslušala, ker ne prenesem svojega glasu. Če pa me slučajno kdo sliši, pa prosim, naj nemudoma izklopi radio.

Po drugi strani sem blazno jezna nase, ker sem zasrala eno stvar. Jezna sem na napako, ki sem jo storila zaradi utrujenosti in pozabljivosti. Ni pa bilo vse črno. Kar konec koncev ni tako slabo.

Posebna zahvala, tokrat brez cinizma, pa gre tistim, ki me vsak dan nasmejijo.

sobota, 10. april 2010

Carroll je amater

Ker če bi Alica živela v moji glavi, bi šele videla, kaj so to bizarne sanje. No ja, sinočnje so bile kar podobne: bile so zajčje luknje, roza-rdeče pentlje in leteči pečeni lososi. Tudi vožnja groze na invalidskem vozičku po meni neznanih stopnicah navzdol meni neznanega hriba (lahko bi bil Montmartre, ampak tam gor ni grozljive avle iz tretje gimnazije). Mislim, da sem se v nekem trenutku pod prisilo učila gruzijščine.

Me zanima, če je v tisti super večerji včeraj bilo kaj halucinogenega! ;)

četrtek, 08. april 2010

Rišem dan

Zbudila sem se iz zimskega spanja. Ne poslušam, ne komentiram, smejim se v svoje sonce. Z obvezno opremo: velikimi očali.

Bil je sprehod v naravi in srečanje s čisto pravimi neustrašnimi fazani in srnami, bilo je nekaj dobrih novic, nekaj ur z mojo najdražjo in večerni pogovori z razvajevalcem. Dnevi, ki so predobri, da bi bili resnični.

Nemirna bom zaspala, ker komaj čakam naslednje dni.
Hugs and kisses.

ponedeljek, 05. april 2010

Ljubo ... kaj?

Ah, ta beseda mi je že tako smešna, ker jo prijateljica vedno narobe izgovarja. Nalašč. Te besede nisem nikdar jemala resno. Ta beseda ni nikdar sovpadala z mojim načinom razmišljanja. In nikdar nisem marala tistega, kar ta beseda predstavlja. Kako je to sploh mogoče? Zdaj jo skoraj moram izgovoriti. Najprej čisto potihem, potem morda malo glasneje ... treba jo bo izgnati.

Ljubosumna ...

No, vsaj vem, zakaj. Tudi to, da pravzaprav nima smisla. Ampak besede brez zvoka so včasih tako dvorezne, da me zaskrbi. Pogledi brez dotikov so toliko premalo, da si želim čarobne paličice. In smeh preko telefona je tako predaleč, da me zazebe v noge.

Ne, ni nikogar, na kogar bi lahko bila ljubosumna. Nikdar si tega ne bi zares dovolila. Na živce mi gre samo tisti zrak, ki je povsod tam namesto mene, v roki, pod odejo, na ustnicah. In tisti, ki je vmes.

četrtek, 01. april 2010

Doktor, doktor

Ne morem verjeti, da sem po enem letu končno prišla do fizioterapije. Kvazi fizioterapije. Ker ležanje pod IR mi nič kaj ne koristi, če nihče do zdaj še ni poslušal, kje pravzaprav mene boli. Vprašali so, sem povedala, potem pa brez komentarja. Ja, sej kul. Ker starim tetkam lahko rečeš, da je to od kopanja krompirja ... pri mladih pa se ti niti sanja ne. Pri našem zdravstvenem sistemu res ne vem, kam naj še grem. Ker bom spet čakala leto dni ali več, da spet nekdo ne bo vedel. Ali pa bom plačala, pa tudi ni nujno, da bo kdo kaj vedel.

Najbolj zabaven je bil tisti del, ko sem vprašala, če lahko delam vse vaje za jogo. "Kakšne vaje pa so pri jogi?" Za masaže je bilo že malo boljše: "Ja, lahko greste na masažo, sam naj vas nežno masirajo."

Potem kličem h ginekologu, da bi se naročila, pa mi reče naj se pridem tja naročit. Ker je ful razlika, a ne?! Grem tja, pa me teta sprašuje, zakaj nisem prej prišla. No, po pol ure pogovora me je uspela naročiti in sprintati recept.

Potem zaradi drugih težav kličem k osebni zdravnici, pa mi rečejo, da me ne morejo naročiti. Samo čakala sem, da me pošlje k dežurnemu. Me ne upa več, sem jo nazadnje, ko sem imela sinusitis dovolj grdo gledala, ko mi je rekla, da s prehladi naj ne hodim k njej. A mi bo avtomehanik predpisal antibiotike? In nekako se en čutim sposobne, da bi sama sebi dajala diagnoze. Pri prehladih vedno počakam, da mine. Če je kaj hujšega, pa grem k zdravniku. Tokrat pa je iz malega prehlada in kihanja nastala cela svinjarija. In jaz bi po enem tednu že rada normalno jedla.