sreda, 30. junij 2010

Kam od tod

Poslušam in berem razprave o novem družinskem zakoniku in se sprašujem, če se določeni ljudje hecajo, ali so res tako slepi, iz viktorijanske dobe, pa še kaj?!

Večina slovencev je sicer res heteroseksualcev, zaradi česar homoseksualcev ne bi opisala kot manjšine, temveč kot del družbe, ki jim nekateri hočejo odžreti osnovne človekove pravice. Vesela sem, da je, vsaj večina ljudi, začela drugače gledati na homoseksualnost, pozitivno namreč. To ni tabu, to ni bolezen, homoseksualci so ravno tako normalni ljudje z željami in cilji, ki se od drugih bistveno ne razlikujejo. Že to, da se sploh moramo pogovarjati, če si zaslužijo določene pravice, se mi zdi popolnoma zgrešeno. Še bolj pa to, da me nekdo prisili, da ločujem med homoseksualci in heteroseksualci.

Ne razumem, zakaj bi nekdo prepovedal istospolne poroke - po moji logiki, se lahko poroči vsak, ki mu je do tega. Kljub temu, da se meni osebno poroka ne zdi pomembna, še vedno podpiram vse ljudi, ki se jim zdi. Tako tiste, ki hočejo cerkveno poroko (čeprav nisem verna, niti naklonjena Cerkvi), kot tiste, ki jim je všeč zasebna poroka sredi ničesar. Najbolj zgrešeno in nizkotno pa se mi zdi poseganje v posameznikove posteljne aktivnosti. Kdo pa lahko sodi posameznikove preference v seksu? V mojo spalnico lahko vstopi samo tisti, ki ga povabim. Ne vem, zakaj bi se jaz (ali kdo drug) spuščala v spalnico, v katero nisem povabljena, niti tam nisem zaželena.

Naumestno se mi zdi tudi nasprotovanje posvojitvi otrok, kadar gre za istospolno skupnost. Ker je nasprotovanje plod pokvarjene domišljije "posvečenih". Otroci so kruti, ja. Nehajo pa biti kruti, ko jim starši primerno razložijo stvari. Nekateri otroci so kruti tudi do otrok, ki živijo samo z enim staršem - o tem vem veliko. Kruti so bili otroci, ki jim starši niso razložili, da to tako pač je in da s tem ni nič narobe. Kruti so bili tudi odrasli, ki so zmožni razumeti samo tisto, kar se njim zdi normalno in družbeno korektno kot zrcalo zgolj tistega, kar poznajo. Pa vendar je naloga družbe, da sprejme drugačnost. Slovenijo že tako ocenjujem kot ksenofobično, sedaj pa nekateri še na glas izražajo homofobijo. Izražanje svojega mnenja je sicer dobrodošlo, ampak pisanje zakonov na podlagi strahu pred neznanim, bi bilo pa naravnost neumno. Ali nas tega ni naučila zgodovina? In ko sem že pri otrocih - že tako me zaboli vsakokrat, ko vidim, koliko otrok odrašča v rejniških družinah, se seli sem in tja, kljub temu, da bi jih nekdo rad posvojil. Ali, da je posvojitev otroka, ki ni več dojenček, že skoraj nerealna želja. Še huje, da kdo vzame v rejo otroka le zaradi denarja, čeprav otrok pravzaprav ne mara. Je to bolj prav, kot če bi otroka posvojil, ali vzel v rejo, istospolni par, ki si tega želi?

Del družbe si nujno mora nehati zatiskati oči in demonizirati stvari, ki so popolnoma normalne. Ocenjevanje ljudi na podlagi zunanjosti, rase ali spolne usmerjenosti je tako zgrešeno, da niti ne morem opisati. Marginalizacija pa je posledica prestrašenih umov družbe. In naloga države je, da to prepreči.

torek, 29. junij 2010

nedelja, 27. junij 2010

Ne sanjam

Mazohistično sem zaključila poglavje. Pihnila v hišico iz kart. Danes je očitno bil zadnji dan bljah bljah bljah stvari, ki sta ga moje telo in um prenesla. Po vrhu vsega sem še barvo spremenila. Počutim se, kot bi dobila nazaj življenje. Vem, da nekaj čaka za ovinkom, a tja bom stopila šele, ko se spočijem na slovenski obali. To bo prva faza počivanja. Prej moram še malo na Lent in potem na Festival Ljubljana. Da zamujam Gotan Project, si ne bom nikdar odpustila, bom pa nadomestila s čem drugim. Za malo baleta v spomin na stare čase sem že pripravljena ... samo karto še moram dvigniti.

Nocoj si bom privoščila še malo ljubljenega ... že sinoči sem sanjala, da sem celo plačo zapravila za knjige. Ne morem se spomniti naslova zadnje knjige, ki sem jo v sanjah kupila. Vem le, da je bila v francoščini in da je bila zbirka pravljic. A je mogoče, da že v sanjah prevajam? Ali pa je moja podzavest pametnejša od mene?

Pogrešam Ljubljano, velika očala in sprehode po mestu. Tam je lažje pobegniti.

Nočna

Sredi noči (ok, če bi danes imela namen žurati, bi se to komaj dobro začelo; ampak se v nadaljevanju stavka opisana zadeva ponavlja že predolgo) sedim z razbolelo ritjo pred kupom zapiskov, za katere je celo življenje prekratko, da jih predelam. Očitno. Družbo mi dela pikapoka, ki se igra v kupoli kuhinjske luči in malo pade na tipkovnico pa spet poleti proti zaletavanju v luč. Jah, tudi jaz, s prvim (po dolgih letih) kontracepcijskim PMS-om in napihnjenimi in razbolelimi joškami (do not touch my nipple - the boob will explode right into your face), bi se zaletavala kam. Predvesem, ko že stotič osvežim stran našega posranega oddelka, pa še vedno ni rezultatov pisnega dela. O tem, zakaj že drugič delam ta izpit, medtem ko sem francoščino razturala v prvo, raje ne razmišljam ... več.

Bolj razmišljam o novem laku ciklamne barve in o tem, kako si vsako noč v postelji naredim prostor še za eno osebo, za katero se pravzaprav ne spomnim več, kdaj je dejansko nazadnje spala z menoj. Tudi o tem, zakaj za vraga se že enkrat ne odločim, čeprav odgovor že poznam. Samo preverjam. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da je mehurček končno počil, pa zdaj bolj boli, kot je bolelo prej. Kar bi bilo po eni strani lahko logično. Logično je dolgočasno.

petek, 25. junij 2010

Ne pozabi

Shranjen bodi Človek-ne javi se, je rekla, ko je že tretjič naletela na klic iz nepoznane cifre, a od enakega človeka. Le tako lahko potem uporabiš še drugo pravilo in v skrajnem primeru še amandma na drugo pravilo. Utišanje telefona in rdeča tipka.

sreda, 23. junij 2010

Piiifffffff

Mi je šla para iz ušes prejšnji teden. Vsak se je spomnil nečesa bolj neumnega. Malo se mi še danes pozna. Ali pa je to spet od začetka. Ignorance is a bliss. Čeprav imam malo popraskane členke, ker sem v spanju očitno nekoga na gobec. V realnosti bi bolj pasalo.

But he gave me love, love, love, love, crazy love ... and an ice-cream. Ovire kljub temu še obstajajo.

nedelja, 20. junij 2010

Blokada

En kup osnutkov, veliko nezadovoljstvo, samokritika, ne morem pisati.

Smešno, ravno 36 esejev bi morala napisati. Meni pa dol visi. S čimer se ne morem sprijazniti. Širim napačen del vokabularja.

Razčesnila bi si glavo, da bi jo lahko potem nazaj sestavila. Pa nisem iz risanke. Jamranje me še najbolj razkuri.

sobota, 19. junij 2010

Zadrti slovenci

Včeraj smo gledali tekmo skupaj z Američanko, ki jo imamo na obisku. Lepa punca, dober smisel za humor, živahna, razgledana. Zato sem se med tekmo dvakrat izneverila naši ekipi (Handanović pa meni in o tem se bova še pogovorila), da sem revici osamljeni v navijanju za ZDA pomagala pri veselju. Ker smo tekmo gledale zunaj, so se petelini tam okrog hoteli peteliniti. Žal so nabasali na gručo žensk, ki so izkušene v utišanju. Na koncu se je celo našlo nekaj ljudi, ki so ji ponudili roko v znak zadovoljstva z rezultatom.

Ne pozabimo, da bi naše lahko ZDA včeraj konkretno namahali.

Po pečenju bureka, učenjem osnov line dancea na Achey Breaky Heart, šampanjcu z jagodami in dveh urah urejanja (štiri babe en tuš), smo se spravile žurat. Naj na tem mestu omenim, da bi se v vsem tem času morala učiti, pa se nisem. Premetavanje omare je izpljunilo dve obleki, v katerih sva dve udeleženki kazale noge. Zraven obule visoke pete, za čez pa vzele jope/jaknice. Karl Lagerfeld bi bil ponosen na naju. Drugi dve sta imele hlače in seksi tope, pa seveda visoke pete.

A zadrti slovenčki pa so mislili, da so prišli na razstavo. Slučajno smo opazile, da je večina ostalih babnic v hlačah, zaprtih majicah, nasmehe pa so verjetno izgubile v prvem razredu. Res sem že pozabila, da so ženske v oblekah pri nas lahke. Drugič bom računala za gledanje. Neverjetno je, da je lahko urejenost tako grobo izenačena z ... čem že? nečim, kar nima nič skupnega z urejenostjo. Poleg tega, da je vljudnost slovencem tako in tako španska vas. Potem pa se še drznejo pritoževati, da je pri nas premalo urejenih žensk. Pa saj se ne moreš niti primerno uredit, ne da bi te napadali, gledali kot razstavnega konja, ali te obtoževali, da se delaš fino.



Kmetom sicer prepuščam kmečko logiko. Meni je pa moja luba lepo razložila, da sem popolna in da celo poletje ne smem zakriti nog. Sej ne, da sem imela namen.

petek, 18. junij 2010

Šlik šlak (šlekapac)

Moje zdravje je spet udarilo. Tokrat zelo neprijetno, boleče in s tendenco ponavljanja teh težav. Navdušena sem. Predvsem zato, ker vem, da lahko pozneje v življenju pride do zapletov.

In po pogovoru z zdravnico pridem domov, pa naš fotr celi pameten pove, da jem premalo sadja in zelenjave (kar je razlog za vročino, za mozolje, za suho kožo, za vneto grlo, verjetno tudi za zlomljeno nogo). Mati pa udari na plano s kremicami. Da ne bi o tem, da je eden od njiju pozabil, zakaj sem sploh šla k zdravniku.

Trikrat lahko ugibate, kdo je popenil. Resno, včasih se vprašam, s katerega planeta sta ta dva bisera. Kar sicer ne pomeni, da ju ne spoštujem ... samo tastarim je pri določeni starosti očitno res treba vse razložiti. Večkrat.

sreda, 16. junij 2010

Mantra

I am in bloom and blossom. Thinking of peace and stability. Just close my eyes and ...

...peace and stability...

...peace and stability...

...peace...

...stability!

Decisions are hard to hold on to when made by force instead of choice.


ponedeljek, 14. junij 2010

Pobeg

Obisk iz tujine za malo romantike v športnih copatih.

Ene stvari znajo biti že rahlo pocukrane, sam pašejo. Kot recimo skakanje po vodi nad slapom, držanje za roko, da mi ne bi spodrsnilo (ja no, pač sem se nekomu na ljubo pretvarjala, da sem nesposobna), in poljubljanje sredi idile.

Iz katerega scenarija je že to? Sej ni važno, všeč mi je bilo.

sobota, 12. junij 2010

Čas, straniščne ploščice in prjatu Jack

Nekatere odsotnosti je pač treba nadomestiti. Frizuro že imam novejšo (preventiva), tokrat pa sem si vzela še malo časa zase. Kolikor so mi dopustili. Dior, sončna očala in dobra glasba, ki me je ponesla v šoping. Iskala sem nove japanke/sandale, kupila pa še oblekco in hlače. Kao, da sem polna keša. Pa sej rabim nove stvari, stare so mi prevelike (o tem se moram pogovoriti s tehtnico, čeprav sem že skoraj navdušena nad svojo postavo).

To je bilo jutranje zdravljenje mačka. No, pa kosilo in kavica z mamo in babico. Dementne babice so zabavne - ne zmanjka teme za pogovor (če pa je komu iz tega za delat tragedijo, pa naj uživa v trpljenju).

Mačka pa sem imela zaradi tega, ker mi včeraj niso hoteli postreči gin tonica - ga niso imeli. Sem probala jegra in viski. Presladko je. Zakaj sem sploh šla ven, namesto, da bi se piflala? Ker se je v našem zakotju zgodil koncert lokalne skupine. Od nekdaj mi je všeč njihova glasba. Zabavna je. Nekaj lepih priredb (njim je tudi všeč Van Morrison) poleg tega pa imajo še nekaj svojih pesmi. Besedila po drugih melodijah in tako dalje. Resno, prav zabavno.

Predzadnja pesem je šla takole (refren): Oprosti, ker sem bil tak prijazen do tebe, oprosti ker ti nisn znal rečt, ma ko te jebe.

Vsi smo peli zraven.

Če bi kdo rad slišal lokalni dialekt v pesmi, pa naj klikne tukaj.

Naša najljubša pa je pripopana spodaj. Sicer tudi vsako leto igrajo na Lentu na Jurčkovem odru, kjer bodo tudi letos - Jebe'la cesta, namreč. Priporočam.


petek, 11. junij 2010

Babji večer

Babji večer v dvoje. Ampak takšni so pri nama z lubico najlepši. Ker lahko govoriva o tem, zakaj se katera ne spravi v katere cunje, brez nepotrebnih komentarjev. Sami komplimenti. Brez nevarnih ušes govoriva o tem, koga sva podrli, bi podrli, ali bova podrli. In zakaj bi bilo to pametno ali nespametno. No, tudi o tem, s kom greva na dopust. Itak da s fotri ... nama potem ni treba nikogar klicat, da pride po naju :D

Na vsem lepem, sredi filma pa zazvoni telefon, zaradi česar pade malo slabe volje. In predvsem vprašanje "Zakaj še vedno to dela?" Ugotovili sva, da bi bil odgovor sigurno v gin tonicu, če ne bi vozili. Zato sva se raje sprevili na midnight snack v McDonalds, kjer mi je v romantičnem soju browniejev moja lubica rekla, da naj bom njena Samantha. Da slučajno kdaj ne bo zinila stvari imaginarnemu tipu, brez da bi podebatirala z menoj, ki imam vedno prav. Obljubila sem ji, da bom, ampak da vseh tipov pa vseeno ne bom podrla. Nekaj sem začela govoriti tudi o tem, da bi od zdaj naprej imela lepe tipe ... pa vem, da mi to ne gre najbolje. Jah, nekdo mora imeti rad tudi tiste ta žgoljave.

četrtek, 10. junij 2010

Zarečeno

Tako polno, da je prazno. Nekaterih trenutkov sem preveč fouš, da bi jih delila. Smog mi še vedno dobro dene.

Imam rdeča ramena, olupljen nos, nove kratke hlačke in nabasala sem se sladoleda z domačimi jagodami. Noge pa še vedno bele z veliko modricami. Urban safari saved the day.

Včasih si zaželim, da bi tistemu iz sanj lahko narisala obraz. In ga z rokami objela. Lica, nos, ustnice, s prsti čez loke obrvi in brado.

But it's the summer ... I can't eat, I can't sleep, I can't dream. Noč da dnevu čisto svoj pečat.

This streets will make you feel brand new ...

Tudi jaz sem dala svoj pečat ... z okusom po belem popru. A sem ga res?

sobota, 05. junij 2010

Momentalnost

Ne rabim horoskopa, numerologije in kart, da v nekaterih primerih vem, kaj se lahko zgodi. Imam zdravo pamet. Čeprav se včasih vseeno obregnem ob usodo in karmo. Znata biti prasici. Mi je pa še vedno najbližji tisti rek: "You never know what the tide might bring." Pa še kakšno pametno bi lahko natrosila.

Nekatere slabe stvari te pač konec koncev spravijo v dobro voljo (občutek svobode, ko kamen pade iz/od srca, nobenih omejitev). Čeprav pretirano pritiskanje na živce res ni dobro za želodec. "Brcni me, ko sem že ravno na tleh." En del sem si sama kriva (o, ja, spet krivim sebe), pa vendar hrošček, ki je padel na hrbet, lahko le miga z nogicami, dokler ... gre. Kot sem rekla, nekaterih stvari nisem vajena in se jih nimam namena navaditi. Niso vredne.

Moja ograjica je dobila še električnega pastirja. Samo nekateri ljudje ga ne vidijo, dokler jih konkretno ne užge po prstih. Res, včasih se čudim, da od mene še nihče ni šel s plavimi očmi.