Zadnje dni se v teku vseh dogodkov počutim, kot bi stala na železniški postaji (ali pa na postaji metroja), medtem ko mimo mene brzijo vlaki. Čeprav je vsaj občutek, da še držim vajeti, malo višje stopnje. Ali pa vsaj občutek, da tam stojim z razlogom.
Nagrada za pridnost in prijaznost je bil domač štrudelj, ki ga je nemudoma zmanjkalo. Nagrada za mojo presekano odločitev pa stresanje jeze na ubogo mene, neupravičeno. Torej smo v ravnovesju. V torbici še zmeraj ni zložljive zobne ščetke, a vseeno zjutraj pridejo prav sončna očala. In dolg sprehod za treznenje in praznenje težke glave. V ravnovesju tudi držim vse plane in vse prepovedi planiranja. Dolgoročni plani so lepo zaviti v vato, kratkoročni se še zmeraj vsak dan sproti rušijo in postavljajo na novo, tisti plani, ki jih imajo drugi z menoj, pa so odvisni od moje volje. Kak večer mi nepričakovano druge roke operejo lase, spet drug večer si privoščim samo zase, v kopalnici z vsemi dišavami v stekleničkah ali ob dobrem filmu z babami.
Na kratko: počasi se sestavljamo, kar se pozna tudi na želodcu, ki je kar vesel belega ruma. Skrbi me samo še to, da imam čas za komunikacijo s kitajcem, ne najdem pa dovolj minut za pogovor s starši. Hrana je pač prioriteta v redkih trenutkih, ko želodec uboga.
Mislim, da so v zadnjem odstavku bolj v igri mirni živci, kot pa kaj druzga. ;)
OdgovoriIzbriši