petek, 27. maj 2011

Shitless

Imam na konicah prstov in na koncu jezika, pa vem, da napisano, izgovorjeno postane čisto preveč resnično. In si govorim zdrži, zdrži, zdrži, samo še malo, samo čez to še, potem pa bo. In nikoli ni.

Držim tisto prekleto vrv, da mi je dlani že vse opekla, porezala. Z zagonom je vsake nekaj časa potegnem nazaj gor, pogledam v prepad in je tako globoko. In kriki so tako glasni. Ko malo popustim mi dlani poreže vse tja do vesti, da me zbudi iz tiste utrujenosti, ki se me vedno bolj oprijema. Brez diha, samo bitje srca v ušesih. Čista tišina, ki jo prekinja mrčes, ko se lepi na umazano poten obraz.

In ko me utrujenost že skoraj potolče na tla, se nekje najde glas, ki mi z šerifovskim tonom reče: "Shut the fuck up and keep going. Find the beauty in burning sun and dust!"

A jebiga, spustit itak ne morem.

nedelja, 15. maj 2011

Plan za naslednjih nekaj tednov

work, study, work, study, work, study, work, study, work, study;
work for the weekend and study at night;
hospital 1; hospital 2; doctor; work, study, work, study, work, study ... call the guy you're seeing and tell him you don't have the time to see him;
work, study, study, study, study, work, study
Pass the exam?!

sobota, 14. maj 2011

Smešne besede

A poznate tisto, ko enako besedo izgovoriš večkrat, in se začne zdeti totalno bedasta ter zveni smešno?

Jaz poznam besedo, ki je ne rabim niti izgovoriti na glas, da se mi zdi totalno bedasta, in ta beseda je špas. Resno, kdo še to uporablja? Zveni kot neka izmišljotina iz konca 80. ali začetka 90. let. Kar predstavljam si peroksidno pobarvanega dečkota z enim uhanom, trikotno majico in korenčkastimi hlačami, ki ves sluzast govori, kako je bilo nekaj špasno.

Torej, špas in špasno lahko mirno odstranimo iz slovenskega jezika, register pri tem sploh ni pomemben. Sploh pa prosim, da se ne uporablja v oglaševanju ali imenovanju dogodkov, kot sem imela priložnost videti danes zjutraj.

Olajševalna okoliščina je tudi to, da sem na Pohorju. Tukaj se marsikaj, kar se meni zdi nesprejemljivo, prime. Prime pa se pohorščina tudi mene, ko se v jutranji zasanjanosti ne morem spomniti pravilne slovenske besede za pohorski emper ali ajmar, čeprav že celo življenje uporabljam bolj ali manj le pravilno različico.

To je maščevanje za zabavo, ki mi jo nudi vsakokratno poslušanje pohorskega narečja, čeprav ga v izjemno kakovostni konverzaciji z nekaterimi prijatelji uporabljam tudi sama.

sreda, 11. maj 2011

Poškodbe dneva

Mislim, da je pomlad in poletje tako idealen čas za uvajanje te rubrike. Pozimi niti ne opazim, kje vse imam modrice - na nogah se ne vidijo, ker imam čisto temne žabe, ostalih sem se pa najbrž že čisto navadila.

Ampak zadnje tedne pa, poleg tega da vsaj vsak drugi dan vidim kakšnega moškega, ki lula v javnosti pri ta prvem kandelabru (kar je svojevrstna poškodba dneva), še kar pogosto opažam pojave novih modric, ureznin, opeklin in bušk. Predvsem se problem pojavi, ko si zjutraj zaželim obleči krilo ali obleko.

- Imam roke kot lastnica največje turistične kmetije na svetu. Spopadam se s suho kožo, med kuhanjem sem si opekla sredinca, noht se mi je pri, pazi to: odpiranju pasu, odlomil že skoraj na polovici, potem pa sem si še ta isti noht prerezala z nožem.
- Uporaba britvice ima dvojne učinke na nogah.
- Noge so elegantno v barvah mavrice, poznam pa izvor samo treh modric. Ena je nastala, ko sem se zahodila v korito, ki sem ga videla, drugi dve pa pri potiskanju nakupovalnega vozička. Modrica na kolenu je neznanega izvora, pri čemer je prav ta najlepše barve.
- Pretepanje zobovja s kozarci in skodelicami sem menjala za mobitel. Je več možnosti, da si pri tem prekoljem še ustnico.

Poškodbo pa je skoraj pokasiral tudi računalnik, ko sem ignorantsko stopila na njega.

sobota, 07. maj 2011

Predah

Mrtev možgan, razmočena maskara, hlad kopalniških ploščic na roki, na obrazu, vzdolž noge. Plava kolena in polomljeni nohti. Kje so moji rdeči čeveljci, da bi s petami udarila skupaj? In ko sem že tako, dobim spodbudo, da bi bruhala ogenj od vse nesnage v tretji čakri, samo zaradi nenasitnih krvosesov, ki bi se hranili na vsakem in vsem, ki jim prekriža pot. Kot marjeticam bi jim trgala glave in čakala, da se utopijo v nesnagi Ljubljanice. Skrbi me samo tisti del, ko se prebudi krvoločnost.

Ko nahraniš sarkazem včasih še celo kaj preseneti. Bring it on.

ponedeljek, 02. maj 2011