Rabim čistilko, rabim denar. Sploh si ne predstavljam, kako bom preživela brez sranja po glavi s pasivno agresijo in nimam pojma, zakaj se sploh trudim komu razložit, da hočem ob 10h zvečer, ko se privlečem iz službe in opravkov, malo miru. Nujno sem potrebovala tudi tale prehlad, ki sem ga čez teden skušala ignorirati, da me lahko danes napade v vsej svoji veličini.
Če izklopim sarkazem, sem se prav fino imela na januarskem soncu v Piranu. Imam nov morski šal in pojedla sem vse ribe v restavraciji ter se napokala z vsemi prepovedanimi slaščicami. Kdo je sploh tako stabilen v predpisanih in zagroženih dietah, da bi rekel NE domačemu čokoladnemu moussu?
Potem ... potem sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki ne zganjajo čudnih pritiskov in te brcnejo v rit, da se spokaš tja, kamor bi itak moral iti.
Ko pa pogledam situacijo overall, ugotovim, da sem, kako zelo neočitno, fotrova hči. In seveda, spet nekdo hoče, da skrbim za njega. Mogoče bi pa morala poskusiti s tisto službo v tujini ... running away just might be the solution.
sobota, 28. januar 2012
ponedeljek, 9. januar 2012
Odfuk
Slončki v očesih, slončki, ki mi sedijo na prsih ... za začetek celjenja. Ližem rane in se trudim. Ko že misliš, da je zmanjkalo solz, pa te nekdo poboža in ti dovoli dojemati.
nedelja, 1. januar 2012
V pripravljenosti
Pustite upanje vsi, ki ste vstopili.
Zadnja stvar, ki sem si jo želela med prazniki, je bil vstop v bolnišnico ... pričakal me je še večji levi kroše, ko sem vdihnila ljubljanski smog in vstopila v hišo hospic. Hkrati sem ugotovila, da se pred tistimi, ki jim nekaj pomenim, ne morem skrivati. Tako tisti večer nisem sama sedela v kuhinji, ampak me je za roko držala moja ljuba, dobre misli so mi pošiljali vsi dragi, za katere si nisem mogla vzeti časa, in me bodrili.
Na slivestrovo sem v čustveno nabitem ozračju obsedela v počivalniku ob mami in bratu v družbi ljudi, ki nam že vseh 10 let stojijo močno ob strani. Sprijaznjena in pomirjena. Prinesli smo rože, slike, dišave in ostale majhne stvari, ki nam nekaj pomenijo. Cmok, ki ga imam zadnjih nekaj tednov v grlu, še ostaja, ker iz globin črpam moč in pozitivo, da zadnje skupne dni preživimo v miru in ljubezni.
Če sem do zdaj mislila, da mi majhne stvari pomenijo veliko, so se zdaj še potencirale. Čas, ki sva ga preživeli ob lakiranju nohtov in pogledu čez Ljubljano, bo za vedno zapisan v spominu.
V teh težkih časih ob nasmehih še vedno pride kak trenutek nejevernosti, sem pa izjemno srečna, da imam priložnost, da se od mame poslovim, da ji povem vse, kar se mi plete po mislih, da izkoristim zadnje vzdihljaje prisotnosti. Vesela sem, da te dni lahko preživlja v hiši, kjer ljudje lepo skrbijo za njo in za nas, kjer diši, kjer je dovolj prostora, da se z invalidskim vozičkom sprehodimo naokrog, in kjer so ljudje, ki kljub toliko smrti zmorejo in želijo s pozitivnimi besedami omiliti bolečine.
Novo leto prinaša nove preizkušnje, na katere nisem in ne morem biti nikoli dovolj pripravljena. Mi je pa staro leto poleg toliko lepih stvari prineslo tudi zavedanje, da je okrog mene toliko ljudi, ki me prenesejo tečno, zoprno, žalostno in živčno. In da je čisto blizu toliko ljudi, ki zmorejo stopiti nasproti in pomagati.
Od tukaj tudi moja beseda naprej vsem, ki še ne veste, kam bi donirali. Obstaja taka hiša, kjer se ljudje trudijo za druge ljudi, lepšajo zadnje trenutke in se trudijo, da pričarajo domače vzdušje ... in tudi to nekaj stane. S to pomočjo imam jaz možnost, da z eno skrbjo manj izkoristim najdragocenejši čas.
Zadnja stvar, ki sem si jo želela med prazniki, je bil vstop v bolnišnico ... pričakal me je še večji levi kroše, ko sem vdihnila ljubljanski smog in vstopila v hišo hospic. Hkrati sem ugotovila, da se pred tistimi, ki jim nekaj pomenim, ne morem skrivati. Tako tisti večer nisem sama sedela v kuhinji, ampak me je za roko držala moja ljuba, dobre misli so mi pošiljali vsi dragi, za katere si nisem mogla vzeti časa, in me bodrili.
Na slivestrovo sem v čustveno nabitem ozračju obsedela v počivalniku ob mami in bratu v družbi ljudi, ki nam že vseh 10 let stojijo močno ob strani. Sprijaznjena in pomirjena. Prinesli smo rože, slike, dišave in ostale majhne stvari, ki nam nekaj pomenijo. Cmok, ki ga imam zadnjih nekaj tednov v grlu, še ostaja, ker iz globin črpam moč in pozitivo, da zadnje skupne dni preživimo v miru in ljubezni.
Če sem do zdaj mislila, da mi majhne stvari pomenijo veliko, so se zdaj še potencirale. Čas, ki sva ga preživeli ob lakiranju nohtov in pogledu čez Ljubljano, bo za vedno zapisan v spominu.
V teh težkih časih ob nasmehih še vedno pride kak trenutek nejevernosti, sem pa izjemno srečna, da imam priložnost, da se od mame poslovim, da ji povem vse, kar se mi plete po mislih, da izkoristim zadnje vzdihljaje prisotnosti. Vesela sem, da te dni lahko preživlja v hiši, kjer ljudje lepo skrbijo za njo in za nas, kjer diši, kjer je dovolj prostora, da se z invalidskim vozičkom sprehodimo naokrog, in kjer so ljudje, ki kljub toliko smrti zmorejo in želijo s pozitivnimi besedami omiliti bolečine.
Novo leto prinaša nove preizkušnje, na katere nisem in ne morem biti nikoli dovolj pripravljena. Mi je pa staro leto poleg toliko lepih stvari prineslo tudi zavedanje, da je okrog mene toliko ljudi, ki me prenesejo tečno, zoprno, žalostno in živčno. In da je čisto blizu toliko ljudi, ki zmorejo stopiti nasproti in pomagati.
Od tukaj tudi moja beseda naprej vsem, ki še ne veste, kam bi donirali. Obstaja taka hiša, kjer se ljudje trudijo za druge ljudi, lepšajo zadnje trenutke in se trudijo, da pričarajo domače vzdušje ... in tudi to nekaj stane. S to pomočjo imam jaz možnost, da z eno skrbjo manj izkoristim najdragocenejši čas.
Naročite se na:
Objave (Atom)