četrtek, 09. junij 2016

Tvoje delo, tvoje življenje

Med vrsticami o alternativnih pristopih k izgorelosti, altruističnih skokih v neznano in hipijevskimi nasveti za flegmatiko ter ustaljenimi tirnicami, se izčrpanost zares dogaja. Zakaj? Ker je varnost nekaj, kar pripada samo še skupini 50+.

Situacija številka ena: imam službo za določen čas, s svojim dobrim delom sem si ustvaril dobro ime, ob službi delam doktorat in zaslužim nekaj več od minimalne plače. Nimam pojma, če bom čez pol leta sploh še imel službo.

Situacija številka dve: imam službo za določen čas, v popoldanskih urah opravljam še dodatno delo, da lahko pokrijem življenjske stroške. Spim 5 ur na dan.

Situacija številka tri: sem freelancer, delala sem za več naročnikov. Ne vem, kaj je to vikend, kdaj se dan konča in začne nov, nimam pojma, kaj je to dopust.Še vedno čakam plačilo za stvar, ki sem jo opravila decembra. 

Situacija številka štiri: ko sem zaključil s študijem in statusom študenta, sem izgubil službo, ker mi niso mogli ponuditi niti pogodbe za določen čas. 

Situacija številka pet: imam diplomo iz angleščine in ekonomije. Po zadnjih petih razgovorih, za delovna mesta, za katera sem preveč izobražena, sem se odločila, da pomagam očetu pri vodovodnih inštalacijah.

Situacija številka šest: imam magisterij in ker ne dobim službe, sem kupil jablane in delam sok.

Situacija številka sedem: takoj po faksu sem ustanovil start-up. Dobro mi gre.

Situacija številka osem: nisem našla primerne službe, zato sem se odselila v tujino. Pravkar sem prišla nazaj v Slovenijo da staršem dam denar za pokritje kreditov.

Vse temelji na resničnih dogodkih. Družba pa izgublja na veliko. Kje je meja med prihrankom in vrednostjo človeka in kje je interes, da se nekaj zgodi. Tole so samo primeri, kako skuhati takšno kašo, da se bo vsak držal svoje rešilne bilke za golo preživetje. Potem tudi nihče ne dvigne glave in se pritoži.

sobota, 04. junij 2016

Kriza konca dvajsetih

Naj takoj razjasnimo - pojma nimam, koliko ljudi dejansko ima to krizo, možno, da sem si jo izmislila.

Tako med srebanjem gin radenske (ker po toniku me boli želodec, njej je pa presladek, pa še mehurčke ima) pridejo pogovori o življenju na prelomnici. Od kod prelomnica? Iz tiste nuje, da iz svojega lajfa potegneš flajšter. Potem pa se počasi celiš in nazaj sestavljaš. Ob koncu dvajsetih stojiš sredi ceste, z eno nogo na drugi strani, hkrati pa glavo zblojeno pomikaš naprej in nazaj. Sploh ob večerih z gin radensko v družbi, s katero si zaradi pomanjkanja časa več ali manj mahaš samo na poti v službo ali trgovino, ker se ravno srečaš.

Za hrbtom ti stoji vsa nostalgija, vse neumnosti (upam, da jih je čim več), vso cmihanje za fanti, tisti jutranji sprehodi skozi Ljubljano v včerajšnjih cunjah z obžalovanjem, da nimaš vedno zobne ščetke v torbici. Na drugi strani te pa gledajo tetke z viklerji v laseh in roke vijejo nad tvojo neuporabo maternice z neprecenljivo izjavo, da ženska ni ženska, dokler nima otrok. In ti naženejo strah v kosti, da boš nekoč ti ta z viklerji in trojno ritjo (dvojna je že zaradi sedenja v pisarni). Potem gledaš naprej in vidiš žensko, ki tišči voziček in nosi vrečke, plešast mož s pivskim trebuhom pa se zraven sprehaja in gleda v luft. In si misliš, da je slika boljša, če tistega tipa ni zraven. In si zamisliš pravega moškega, čutečega, netumastega, pozornega, srednje postavnega - svojega - in gre tisti prizor lažje v namišljen družinski album. Ampak še vedno stojiš sredi ceste in zblojeno gledaš naprej in nazaj. Z zadovoljstvom, da si se v lajfu naučila vsaj pravočasno odstraniti flajšter in skočiti v vodo ter plavati v svojo smer.

V resnici pa je vsa drama nepotrebna. Brez ličil te bodo še vedno tikali, zajebala boš kakšno stvar manj, čeprav bo več možnosti, da je zajeb kapitalen. Počasi se ti bo življenje postavilo na glavo, ampak saj se na glavo postavlja že od rojstva. In halo, tvojim znankam iz srednje šole so se nekatere spremembe že zgodile. Pa so še vedno tukaj, žive in zdrave (psst, samo riti pa imajo malo večje).