Dnevi so eno samo presenečenje. Še dobro, da vsi vemo, kako hitro pobegnem, kako hitro se ustrašim ... ampak včasih se ne, če vem, da me nekdo drži trdno in iskreno in če vem, da bom lahko šla, ko bom morala. Kar se mora, ni težko. V kaosu, v katerem sem se znašla, pač za kak dan, noč ali dve zaprem oči in se počutim kot Doroteja. Z menoj so levček, pločevinko in strašilo, obuta sem v rdeče čeveljce. S petami sem udarila skupaj in sem back to reality. Neodvisna, neodgovorna, skoraj brez doma in hladna. Ja, hladna sem vedno. Še posebej sem hladna, kadar izgubljam ali izpuščam nekaj, kar mi je pomembno. Nekaj časa bom hladna. Razen ko bom varno zleknjena na kavču, tistih nekaj ur pokrita z odejo, ob izklopljenem telefonu in brez zunanjih vplivov. V tišini.
Sej sem povedala, da rada izginjam.
Tud jz hočem bit hladna.
OdgovoriIzbrišiLahko je biti hladna. Živela hladnost!
OdgovoriIzbrišiIn še dobro, da obstajajo odeje, da se pokrijemo z njimi ;)
Izgubljena ... hmmm, meni pa včasih že gre na živce. Je pa res, da lahko pazim nase ;)
OdgovoriIzbrišiŠpelca ... jp, dekce, dekce nas rešujejo :D
Utrujenost me je premamila. Jesenska utrujenost? WTF?? ;)) Sem ko crkotina. Sama jeba.
OdgovoriIzbrišiobstaja, potrjeno. še posebej se pojavi, kadar pride do ponavljajočega se neprestanega dogajanja in dojajanja. Resno ;)
OdgovoriIzbriši