Sredi noči (ok, če bi danes imela namen žurati, bi se to komaj dobro začelo; ampak se v nadaljevanju stavka opisana zadeva ponavlja že predolgo) sedim z razbolelo ritjo pred kupom zapiskov, za katere je celo življenje prekratko, da jih predelam. Očitno. Družbo mi dela pikapoka, ki se igra v kupoli kuhinjske luči in malo pade na tipkovnico pa spet poleti proti zaletavanju v luč. Jah, tudi jaz, s prvim (po dolgih letih) kontracepcijskim PMS-om in napihnjenimi in razbolelimi joškami (do not touch my nipple - the boob will explode right into your face), bi se zaletavala kam. Predvesem, ko že stotič osvežim stran našega posranega oddelka, pa še vedno ni rezultatov pisnega dela. O tem, zakaj že drugič delam ta izpit, medtem ko sem francoščino razturala v prvo, raje ne razmišljam ... več.
Bolj razmišljam o novem laku ciklamne barve in o tem, kako si vsako noč v postelji naredim prostor še za eno osebo, za katero se pravzaprav ne spomnim več, kdaj je dejansko nazadnje spala z menoj. Tudi o tem, zakaj za vraga se že enkrat ne odločim, čeprav odgovor že poznam. Samo preverjam. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da je mehurček končno počil, pa zdaj bolj boli, kot je bolelo prej. Kar bi bilo po eni strani lahko logično. Logično je dolgočasno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar