Mazohistično sem zaključila poglavje. Pihnila v hišico iz kart. Danes je očitno bil zadnji dan bljah bljah bljah stvari, ki sta ga moje telo in um prenesla. Po vrhu vsega sem še barvo spremenila. Počutim se, kot bi dobila nazaj življenje. Vem, da nekaj čaka za ovinkom, a tja bom stopila šele, ko se spočijem na slovenski obali. To bo prva faza počivanja. Prej moram še malo na Lent in potem na Festival Ljubljana. Da zamujam Gotan Project, si ne bom nikdar odpustila, bom pa nadomestila s čem drugim. Za malo baleta v spomin na stare čase sem že pripravljena ... samo karto še moram dvigniti.
Nocoj si bom privoščila še malo ljubljenega ... že sinoči sem sanjala, da sem celo plačo zapravila za knjige. Ne morem se spomniti naslova zadnje knjige, ki sem jo v sanjah kupila. Vem le, da je bila v francoščini in da je bila zbirka pravljic. A je mogoče, da že v sanjah prevajam? Ali pa je moja podzavest pametnejša od mene?
Pogrešam Ljubljano, velika očala in sprehode po mestu. Tam je lažje pobegniti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar