Skoraj pozabljeno

Pred nočno nesramnostjo prek sms-ov (užaljena!), kratkim pojasnilom, da grdo gledam samo ljudi, ki se neprimerno obnašajo, in stiskanjem z najbolj stiskabilnim človekom na svetu, mi je Ljubljana postregla z romantiko: pisanim nebom med zahajajočim soncem (pravzaprav po njem).



Slika je kakršna je (nalašč), treba si je predstavljati: ognejno oranžno rdeče in modrikaste oblake. Dejstvo pa je tudi, da pogled z mojega okna ni ravno najlepši. Pravzaprav je lahko, če se odločiš, kaj boš gledal ... obzorje ponuja vse mogoče ;) Aja, pa najbrž bi bilo vse skupaj lepše in boljše, če ne bi tega slikala s telefonom (ki sem ga polila s pivom) in tresočo roko.

Jutro pa mi je kljub težavam, s katerimi sem se soočala, ali pa prav zaradi njih, pokazalo majhne skrivnosti spečega obmorskega mesta.