Knock knock ...

who's there? ... Your past! ... oh, lovely

Recimo, da verjamem, da nekateri ljduje z namenom prekrižajo tvojo pot. Nekateri ostanejo, drugi gredo, tretji pa uletavajo v tvoje življenje, ko ti je vse skupaj najmanj jasno. Ne, nimam pojma, če je to dobro ali ne. Včasih je, včasih pa se zareže v prostor tista mučna tišina. Preferiram tisto drugo, ta prijetno tišino, ko ti ni treba iskati besed, ker z očmi vse poveš in tisto bitje nasproti tebe vse razume.

In ko je tako preteklost pokukala v moj lajf, sem se spomnila na tiste neke želje, cilje, načrte iz tistega obdobja. Uf, kako se je življenje drugače zasukalo :) Nekaj sem jih uresničila, nekim sem se zavestno odpovedala. In ni mi nič žal. Imam pa dve stvari, ki sem jih po lajf planu predvidela do te starosti in od vsega "hočem več" tega sploh nisem opazila do streznitvenega momenta ob pivu. Potem sem si lahko brez slabe vesti rekla "damn I'm good" in malo crknila od smeha.

Ob predpostavki, da sem se vsaj delno sprijaznila, da lajfa ne moreš planirat (as if), so mi rekli, da bo pa nek tip zdaj zdaj uletel in mi obnil glavo in potem bodo zvezdice in mehurčki in oh in sploh. Kr naj uleti, če upa ... jaz na jogi vadim položaj bojevnika (in se smejim razliki med vzhodnjaškim in zahodnjaškim dojemanjem bojevnika ... matr smo eni lulčki).

Povratki

Opazujem tihožitje v pomivalnem koritu v nos pa mi leze vonj po velikem piskru ričeta. Kar je, glede na napovedi za vikend kar dobro, ker če bi se sinočnji koncert nadaljeval po planu, bi glavo najbrž tiščala v sekret in sanjala princa na belem konju, jutri pa klicala v službo, da sem zbolela.

Od vsega brnenja telefona zadnje dni sem bila kar malo zoprna, ker sem morala zreducirat število kav in srečanj, ni šlo drugače. Kljub temu pa mi še ni uspelo končati tistih par slajdov. Ni veliko, pa lahko počaka na zadnji trenutek. Po kosilu, recimo. Ker za kosilo baje dobim malo darilce iz prvomajskega potovanja v tujino. Pravzaprav ne vem, če naj to darilce dotični osebi zatlačim v rit, ali naj bom vesela, ker se še vedno spomni na mene. Povsod. Očitno.Ugotavljam, da bi, če ne bi imela tako slabega mnenja o ubogih moških, bila manjkrat pozitivno presenečena. Tudi ko se nekdo sredi noči ponudi, da ti kot alfa samec zamenja žarnico. So cute. Znam sama.

On the other hand ... pride popoldne, ko z lepim tipom ležiš na postelji in se samo pogovarjata.

Hendikepirana

- ko si zjutraj med pripravami za dogodek okrog obrneš noht na najbolj uporabnem prstu in seveda nimaš obližev v torbici, kri pa kar zaliva prst
- in si potem zlomiš še noht na drugem najbolj uporabnem prstu
- nakar si jih bi morala še nalakirat in bi bila še bolj hendikepirana za nekaj trenutkov
- ugotoviš, da so pod tipkovnico neke drobtine
- in ti gre na kozlanje od gledanja krvi in srčnega utripa v pretepenem prstu

Chillax

Sedla sem v avto in mi je bilo vseeno, samo da mi še enkrat tisti dan lase razmrši vonj po morju. Čaopis, tortica, čaj in dobra družba, pa četudi srečam pol Ljubljane, Maribora in vse druge naključne znance. Za pozdrav stara istrijanska hiša, vročina med gužvanjem na sanjskem dvorcu ob sfingi, sprehod za raztegovanje novih sandalov po solinah. Zajtrki na terasi in cuba libre ob sončnem zahodu. Samo par takih dni za polnjenje baterij.

Kot novo

Spremenila sem se v eno veliko cmihajočo, jokajočo, ne hendlajočo pussy ass. So what. Dobro je, če imaš v času, ko si broke(en), v ožjem krogu prijateljev kakšenga psihologa, ki ti pove, da ni nič čudnega, če bi občasno koga nabrcal v rit, in da ti res ni treba pobrat vsega šita na svetu in ga popravit.

Tud touchy sem. In veselo opletam s sarkazmom. Čudežno sem še vedno nasmejana in čeprav se nekateri očitno ukvarjajo s vprašanjem, s kom seksam, to ni to. Se pač rada smejim. Tudi ko kupim naslednji neuporabni par čevljev in se naročim za novo frizuro (na tem mestu moram priznati, da imam super frizerja, ki se prilagodi mojim redkim mirnim vikendom doma) ali štejem korake do konca. Kako že gre zaporedje? Kaj je naslednje? Dokler ne ugotovim, bom še naprej zabluzila kakšne večere z babmi vsa poskakujoča s strogo prepovedano cuba libre v roki. Mogoče mi bo kdo vmes pojasnil, zakaj se mi je noga skrčila za skoraj dve številki.

Nevrotična pička se je malo umaknila v ozadje in tudi OCD se je malo umiril. Izkoristim še tista dva bona za razvajanje in bom kot nova. Ipak sem kot veleposestnica, na dan, ko mi je lajf stisnil štempelj povprečnega slovenca na čelo, poskakovala po granitnih kockah v visokih petah. Da ne pozabimo - ko bom velika, bom predsednica uprave. Here you go - new plan for life.

Take me home

Ne, ne vem, kdaj sem postala pasjeljubka, ampak zadnje čase kar pogosto pristanem na sprehodu s psom, ob katerem niti čika ne morem normalno skadit. Čik je moj zen moment. Je pa res, da psa, ki se ves luškan mota pod tvojimi nogami in te gleda z velikimi "zakaj me ne čohaš" očmi, pač ne moreš ignorirat. Tudi takega ne, ki iz prtljažnika skoči k tebi na sprednji sedež, da te pozdravi. Smotani psi so zakon. In taki, ki ne lajajo. Najbolj pa taki, za katere skrbi nekdo drug in sem samo tetica, ki pobere veselje, ne pa pasjih drekcov.

Poleg tega, da zadnje čase vsi hočejo nek denar od mene in jaz ga čudežno iz meni neznanih virov in s čarobnimi močmi napraskam skupaj, sem cele dneve v nekem pogonu nekje in tričetrt stvari pozabim. Tako, da se opravičujem vsem, ki sem jih pozabila poklicat. Včasih so ene osebe in nekatere stvari pač pomembnejše.

Druge dneve pa cenim samo zaradi tega, ker se lahko izležavam z razmazano maskaro na veliki postelji. In odkrivam čar izklapljanja telefona. Oh joy ...

Ugotovitve tedna

 - luna iz mene dela nevrotično pičko
 - če prideš po 9. uri zvečer domov z avtom, ne moreš več parkirati niti na drevo
 - why the fuck I still love you?
 - delo krepi duha in uničuje hrbtenico
 - nekatere stvari pač niso vredne truda
 - najdražje nove majčke/obleke si vedno popackam ta prvič, ko jih oblečem