sobota, 07. april 2012

Take me home

Ne, ne vem, kdaj sem postala pasjeljubka, ampak zadnje čase kar pogosto pristanem na sprehodu s psom, ob katerem niti čika ne morem normalno skadit. Čik je moj zen moment. Je pa res, da psa, ki se ves luškan mota pod tvojimi nogami in te gleda z velikimi "zakaj me ne čohaš" očmi, pač ne moreš ignorirat. Tudi takega ne, ki iz prtljažnika skoči k tebi na sprednji sedež, da te pozdravi. Smotani psi so zakon. In taki, ki ne lajajo. Najbolj pa taki, za katere skrbi nekdo drug in sem samo tetica, ki pobere veselje, ne pa pasjih drekcov.

Poleg tega, da zadnje čase vsi hočejo nek denar od mene in jaz ga čudežno iz meni neznanih virov in s čarobnimi močmi napraskam skupaj, sem cele dneve v nekem pogonu nekje in tričetrt stvari pozabim. Tako, da se opravičujem vsem, ki sem jih pozabila poklicat. Včasih so ene osebe in nekatere stvari pač pomembnejše.

Druge dneve pa cenim samo zaradi tega, ker se lahko izležavam z razmazano maskaro na veliki postelji. In odkrivam čar izklapljanja telefona. Oh joy ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar