Opazujem tihožitje v pomivalnem koritu v nos pa mi leze vonj po velikem piskru ričeta. Kar je, glede na napovedi za vikend kar dobro, ker če bi se sinočnji koncert nadaljeval po planu, bi glavo najbrž tiščala v sekret in sanjala princa na belem konju, jutri pa klicala v službo, da sem zbolela.
Od vsega brnenja telefona zadnje dni sem bila kar malo zoprna, ker sem morala zreducirat število kav in srečanj, ni šlo drugače. Kljub temu pa mi še ni uspelo končati tistih par slajdov. Ni veliko, pa lahko počaka na zadnji trenutek. Po kosilu, recimo. Ker za kosilo baje dobim malo darilce iz prvomajskega potovanja v tujino. Pravzaprav ne vem, če naj to darilce dotični osebi zatlačim v rit, ali naj bom vesela, ker se še vedno spomni na mene. Povsod. Očitno.Ugotavljam, da bi, če ne bi imela tako slabega mnenja o ubogih moških, bila manjkrat pozitivno presenečena. Tudi ko se nekdo sredi noči ponudi, da ti kot alfa samec zamenja žarnico. So cute. Znam sama.
On the other hand ... pride popoldne, ko z lepim tipom ležiš na postelji in se samo pogovarjata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar