ponedeljek, 02. avgust 2010

Odpustki

Sem razmišljala o njih. O tistih, ki jih jaz podarim drugim, sama sebi, drugi meni. Nekatere stvari pač delujejo nefer, pa so čisto fer. Kaj vem. Lepo je dobiti majhne stvari brez besedičenja. Lepo je nasloniti svoje čelo na neko drugo in poljub držati skoraj do večnosti, z dlanjo na dlani.



Je tudi čas peščenih ur. Takšnih, iz katerih pesek že izteka in takšnih, ki svoj pesek šele nabirajo. Kruta realnost minevanja. Stisk rok, kot bi bilo kmalu zadnjič ... že skoraj kristalizacija dotika. Ko se ugašanje združi z mlado, svežo energijo pa solze nemudoma stopijo v oči. Ko skoraj vidiš udarec čustev dveh ljudi.

Najlažje se je vračati k vsakodnevnim opravkom: in moj nečak hoče zajtrk.

Ni komentarjev:

Objavite komentar