Spet smo tam. Moja postelja je kot oblak, moje misli pa švigajo sem in tja. Od tistega neverjetnega večera, do tistih nekaj skritih trenutkov varnosti in udobja v objemu. Do nezavednega branja misli: "Ali bom vedno takšna? Bom do 35. leta menjavala partnerje, brez obstanka in brez varnosti?" Tudi do tega, če smo sploh sposobni biti zvesti. Ne varamo in se ne vežemo.
Ali bi raje tisto, ko lahko govorim o vsem, lahko jočem še kje drugje, kot zaprta v kopalnici, ali tisto, kar izgine v najbolj primernem trenutku in se ne pojavi, dokler ne dovolim? In če prvo, bi postala ranljiva, če drugo, bi postala še trša. Kak pa bi postal ti, če bi bil? Bi mi vedno odpuščal vse moje male neumnosti? Bi res lahko bil zvest? Bi lahko bila jaz? In če drugo, bi me razvajal, najine noči bi bile nepozabne in ves čas bi bilo razburljivo, polno iskric in tiste intimne nežnosti za zaprtimi vrati. Kaj pa tveganje, da nekaj izgubim za zmeraj. Tisto nekaj, kar zdaj najbolj rabim? Bi potem še vedno razumeli vse moje muhe?
Bi se lahko prepustila, sprostila in dovolila, da me nekdo "skapira"? Bi lahko pustila tisto, kar bi lahko imela? Bi božanje po laseh v soju sveč lahko zamenjala za noči v objemu nekoga, ki smrči? Bi nočna potepanja in jutra med starinskim pohištvom zamenjala za vzajemne večerje doma? Bi se še naprej pustila kovati v zvezde, ali bi dovolila, da ve, kaj mislim o sebi? Bi se pustila razvajati, ali bi razvajala vzajemno?
Je karkoli od tega sploh to, kar hočem?
Joooj, kak kompliciraš. Iták, da moraš dovoliti božanje po laseh v soju sveč in vse malenkosti, ki začinijo neko zvezo in jo naredijo točno takšno, kot si jo ti želiš. Najdi takšnega škorca, s katerim se lahko izvlečeš iz svojega oklepa. No, ko pa dopizdi, pa lahko greš dalje. Ne vidim nobene omejitve za vezanje sedaj do konca življenja. Stvari so se drastično spremenile. Prej so se poročali z dvajsetimi, a le zato, ker niso živeli več kot 50-60 let. To pomeni samo 30 let z eno osebo. To je preveč. In ni humano. Vse slej ko prej dopizdi. Da pa si s kom samo zato, ker si se več navadila. Ko j*be. Mater sam se razpištoljila ;))
OdgovoriIzbrišiah bolj me skrbi to, da bi me premamljale druge tortice, ker sem se navadila, da vsake malo probam ;) vse ostalo se že nekako zrihta :D in me niti ne skrbi toliko, če je do konca življenja, ali ne. Bolj me skrbi, da bi morala po vsem prekiniti vse stike. In če bi se to zgodilo v kratkem časovnem obdobju - ker pri meni nikoli ne veš :D
OdgovoriIzbrišieh, za vse bo še čas, tako za tortice kot za smetano ....
OdgovoriIzbrišipa stikov ni treba prekinjat, le zakaj ....
važno je, da se vsake toliko časa ugrizne (grizlja) in uščipne (poboža) in malo popraska (požgečka), pa naj bo eden ali pa več ...
Špelca ... saj jaz jih ne bi, morda bi jih drugi. To me bolj skrbi - kako živeti s tem, da si moral prizadeti nekoga, ki ga imaš rad ;)
OdgovoriIzbrišizadnji stavek mi je všeč ;)
Šuši, super napisano, res, mi je de ja vu vsak dan, iste misli. Prov vaav.
OdgovoriIzbriši