Apatičnost pomešana z ustrahovanjem je z vso silo treščila na idilično deželico pod Alpami. V časih, ko je svoboda govora sveta in neodtujljiva pravica slehernika, se nekateri grdo poigravajo z njo. Drugi pa jim dopuščajo zabrisevanje meja med svobodo in sovražnostjo. Naslovi in dikcija prenekaterih javnih objav kar neposredno pozivajo k omejevanju svobode prihajajočih ... in to pod pretvezo svobode govora. In kar je najhujše, proti takšnemu hujskaštvu nihče ne ukrepa, nihče ne kriči od bolečine, ki jo povzročijo besede. Nihče ne postavi kriterija komunikacije. Postavljajo pa meje gibanja in se pogovarjajo o ogroženosti ljudi, ki smo udobno zleknjeni na svojih kavčih.
Posamezniki pod pretvezo strahu uveljavljajo svojo sovražnost do drugačnih na vseh poljih, pa jim nihče jasno in glasno ne reče NE. Zato mi dovolite, da NE rečem jaz v svojem imenu. Ne dovolim, da nekdo svoj gnev spušča po otrocih, ne dovolim, da nekdo svoje komplekse rešuje na ranjenih, tistih, ki že tako ničesar nimajo, šibkih in ogroženih. Ne dovolim agresije - fizične ali psihične. Ne dovolim ignorance do vseh nečloveških ravnanj. Ne želim si še hujšega razkroja človečnosti.
Želim pa si, da bi ljudem morala narekovala dejanja, s katerimi nekomu polepšajo življenje in ne otežujejo. Zahtevam, da se postavijo meje sovražnosti in se o njih govori na ves glas. Zahtevam spodbujanje človečnosti in preganjanje krvoločnosti. Zahtevam, da se preprečijo vsakršne kršitve ustave.
Moj kompas se premika vedno bolj zahodno ali severno, kjer v upanju iščem lepšo družbo. Strpno, tenkočutno, spodbudno in človekoljubno. Ne želim si živeti v družbi, kjer so dopustne opombe z majhnimi črkami pod vsakim dejanjem. Včasih se mi zdi, da kompas preveč ljudi kaže nekam v preteklost - kot bi bili slepi in gluhi na vse zgodbe grozot.
Strah me je prihodnosti v družbi, ki bo dopustila razširjanje sovraštva, kot to dopušča sedaj. Ne bom sklanjala glave in ob vsaki boleči besedi bom zakričala. Bo kdo kričal z menoj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar